Dokumentarec Pritisk je delo švedskega filmarja Fredrika Gerttena. Foto: Kinodvor

Čeprav dokumentarec na prvi pogled deluje povsem stvarno – spremljamo namreč posebno poročevalko Združenih narodov za pravico do ustreznega bivališča Leilani Farha, kako na terenu proučuje tematiko na presečišču človekovih pravic, bivališč in revščine, ter številne sogovornike, ki pojasnjujejo svoje življenjske položaje – ima film vendarle klasično dramaturško strukturo. Leilani Farha nastopi kot vztrajna junakinja in njeno raziskovanje obrodi sadove. Iz pričevanj in podatkov se izoblikuje filmski antagonist: to so finance (ter njihovo špekulativno in plenilsko bistvo). Odkrijemo tudi konkretno utelesitev antagonista: svetovno investicijsko podjetje Blackstone, sklad zasebnega kapitala, ki upravlja velikanske portfelje nepremičnin po vsem svetu. Podjetje deluje kot biblični roj plenilskih kobilic, ki za sabo pušča razdejanje.

Na primeru londonske četrti Notting Hill vidimo, da so bile številne hiše prodane za desetine milijonov, a vendar ostajajo prazne. Kako je z naložbenega vidika to mogoče? Kako lahko prazna hiša prinaša dobiček? Tu v filmsko zgodbo vstopi Roberto Saviano, novinar in pisatelj, ki je s knjigo Gomóra pred leti že dregnil v osje gnezdo neapeljske mafije. Saviano ponudi razlago, da so nepremičninske naložbe pogosto način pranja denarja. Neko podjetje za čim višjo ceno kupi nepremičnino in pozneje jo proda drugemu podjetju v davčni oazi za še višjo ceno. V ozadju posla se v resnici skriva isti lastnik in navidezni dobiček je enak količini opranega denarja.

Premisa filma je, da se stanovanje ali hiša razlikujeta od zlata: oboje je lahko naložba, vendar zlato ni človekova pravica, primerno bivališče pa je. Tudi slovenska ustava pozna določilo o primernem bivališču. 78. člen pravi: "Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje." Iz tega člena izhaja tudi nacionalni stanovanjski program. V praksi pa so stvari pogosto drugačne.

Urban Tarman

Premisa filma je, da se stanovanje ali hiša razlikujeta od zlata: oboje je lahko naložba, vendar zlato ni človekova pravica, primerno bivališče pa je. Tudi slovenska ustava pozna določilo o primernem bivališču. 78. člen pravi: "Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje." Iz tega člena izhaja tudi nacionalni stanovanjski program. V praksi pa so stvari pogosto drugačne.

Pomembno je poudariti še nekaj. V filmu srečamo najemnika iz newyorškega Harlema, ki pravi, da za najem porabi kar 90 odstotkov mesečnega prihodka. Pravilo je, da za najemnino oziroma stroške stanovanjskega posojila ne bi smeli porabiti več od tretjine svojih neto prihodkov. V Ljubljani to pravilo ne velja več: samska oseba, denimo, za stroške najema enosobnega stanovanja ali garsonjere potroši vsaj polovico do dveh tretjin povprečne plače, kar posameznika občutno preobremeni. Drugače kot nam govorijo primeri iz filma Pritisk, razlog niso naložbe svetovnih skladov, ampak nezadostno število dostopnih in javno sofinanciranih novogradenj. Ljubljana se tako zažira sama vase, na drugi strani pa smo priča razmahu primestnih naselij. Škoda, da se švedski režiser Fredrik Gertten na poti med Torontom, New Yorkom, Stockholmom, Berlinom, Barcelono, Valparaisom in Seulom ni ustavil tudi pri nas. Dokumentarnega gradiva mu žal ne bi zmanjkalo.

Iz oddaje Gremo v kino

Binti, Alice in župan, Pritisk, Dvojnik, pogovor s Koljo Saksido