S pomočjo motivacijskih kaset, ki mu jih pošilja terapevt, se protagonist loteva različnih nalog, ki naj bi spadale k življenju v družbi – od vožnje s kolesom do priložnostnega seksa z neznanci. Lahko to nabiranje izkušenj, ki sledi loku odraščanja od otroštva prek adolescence, na novo sestavi vsestransko osebnost? Foto: Boo Productions
S pomočjo motivacijskih kaset, ki mu jih pošilja terapevt, se protagonist loteva različnih nalog, ki naj bi spadale k življenju v družbi – od vožnje s kolesom do priložnostnega seksa z neznanci. Lahko to nabiranje izkušenj, ki sledi loku odraščanja od otroštva prek adolescence, na novo sestavi vsestransko osebnost? Foto: Boo Productions
Sorodna novica "Tehnologija je katastrofa za spomin: ničesar več nimamo v glavi, vse je v napravah"

Zelo posrečen dovtip, čeprav se dobitnik liffovega vodomca Sadeži pozabe ukvarja s popolnoma drugačno pandemijo od naše, s pandemijo izgube spomina. Ljudje sredi povsem vsakdanjih opravkov, recimo med vožnjo avtomobila, pozabijo, kako jim je ime, kam so namenjeni, kje živijo … pozabijo, kdo so. Če imajo srečo, jih v bolnišnici prepoznajo sorodniki in odpeljejo domov, če te sreče nimajo, pa se lahko vključijo v poseben program, s pomočjo katerega si počasi ustvarijo nove spomine in si tako postopoma zgradijo novo življenje. Njihova stara identiteta je namreč za vedno izgubljena …

Režiser Christos Nikou, od filmskih kritikov označen kot tako imenovani novi up grškega novega vala, ki je v Kinodvoru premiero tudi osebno pospremil, je idejo za film dobil, ko je skušal preboleti očetovo smrt. Zakaj se nekaterih spominov znebimo tako zlahka, medtem ko nam drugi obležijo v glavi? Koliko lahko na to vplivamo sami in koliko je podzavestno? Pa tudi, je v današnjem času, ko veliko svojih izkušenj merimo s pametnimi napravami, naš um zato manj obremenjen ali samo bolj len?

Sorodna novica Ko grška poetika absurda sreča slovenski film, dozorijo Sadeži pozabe

Iskanje odgovorov na ta vprašanja so se prelila v izjemno subtilen scenarij, ki povsem realni svet, svet našega vsakdana, prikaže nekako rahlo zamaknjeno, rahlo nepravilno, kakor bi ga gledali skozi prozorno prizmo. Vse je tam, ampak nič ni točno tako, kot bi pričakovali.

Prav tak, rahlo zamaknjen v osi svoje biti, je tudi glavni protagonist, moški srednjih let – imena seveda nima –, ki je spomin izgubil med vožnjo z avtobusom. Nikou je vlogo že oblikoval z mislijo na igralca Arisa Servetalisa in ta je nalogo redkobesednega in vedno rahlo zaskrbljenega samotneža, ki obožuje jabolka, opravil presunljivo natančno. Njegovo boleče hrepenenje po možnosti novega začetka na sredini svojega življenja gledalca zareže prav do kosti.

Sadeži pozabe – mimogrede, režiser je v smehu opozoril, da ni prav nobenih dokazov, da bi jabolka zares krepila spomin, ampak škodijo mu pa gotovo ne – je čuten film o pozabi, posnet z namenom, da bi se spominjali.

Iz oddaje Gremo v kino.

Dune: Peščeni planet in retrospektiva Abbasa Kiarostamija