Je dokumentarec o dveh fotografih ter ljubiteljih živali in divjine, ki se v Tibet odpravita poiskat in v objektiv ujet snežnega leoparda, vrsto, za katero nekateri domnevajo, da je izumrla.

Uro in pol dolgi dokumentarec sta posnela Marie Amiguet in Vincent Munier, glasbo zanj pa sta ustvarila Warren Ellis in Nick Cave. Foto: Kinodvor
Uro in pol dolgi dokumentarec sta posnela Marie Amiguet in Vincent Munier, glasbo zanj pa sta ustvarila Warren Ellis in Nick Cave. Foto: Kinodvor

Pri tem se spopadata s pokrajino, ki je polna pomenov, prikritih mestnemu človeku, ki ne pozna življenja živali. Skozi iskanje prizorov za fotografiranje nas film pripelje do meditativnih položajev, ki nas po stopinjah življenja različnih vrst pripelje do razumevanja širnih planjav, gora, snežnih in puščavskih območij, kamnitih sten, poti, križišč, opazovalnic ter domovanj številnih bitij. Narava je zanje tako polna znakov in smisla, kot so za nas mesta.

Opazujemo jih z razdalje, skozi izostreno fotografijo in izjemno poetiko, ki omogoči, da v vsaki živali vidimo njeno osebnost, da uzremo njeno obličje in notranji svet na ozadju tibetanske narave. Ta pa nam skozi njihov molčeči pogled postane domačna vse do točke, ko se izbrišejo vse meje in svet postane univerzalno prizorišče življenja in nedeljene zavesti, na kateri vsi deležimo. Pri tem največjo vlogo odigra molčeča igra sence, svetlobe in barv, ki jo polnijo glasovi živali. Ti v omenjeni tišini in skozi omenjeno izražanje osebnosti dobijo značaj jezika, govorice, ki je ne razumemo, a njen pomen več kot slutimo.

Vmes se človeška protagonista spoprijateljita in veliko razmišljata o smislu svojega življenja in početja. Skozi poetične in filozofične prebliske včasih do nas prispe skrivnostna in neuničljiva modrost tisočletij, do katere skozi čuječno motrenje ljudje lahko dostopajo kjer koli in kadar koli. Spet drugič se zdi, da je to, kar razumeta in doživljata, neizrekljivo, zato se tu in tam zatečeta v klišeje, ki so pravzaprav edina manjša težava filma. Območje neizrekljivega, pravzaprav mističnega, je tako globoko in sluteno, da ga besede kdaj zmotijo.

Iskanje sámo piše zgodbo in nas sooča s polnopomenskimi naključji. Eno od njih je srečanje s skupino tibetanskih otrok, ki nas vodi v prizore izjemne topline in prisrčnosti. Snežni leopard nas v nasprotju z večino fast food dokumentarcev o živalih popelje v doživljanje, kjer je meja med subjektom in objektom filma zabrisana, in nas s tem približa idealnemu totalnemu filmu, čisti vizualni poeziji, ki je eno z okoljem.