Hwang Dong Hyuk je scenarij za serijo spisal že pred desetimi leti, a dolgo mu ni uspelo navdušiti nobenega studia za realizacijo. Morda je bilo treba le počakati, da je čas dohitel njegovo mračno vizijo sveta. Foto: Netflix
Hwang Dong Hyuk je scenarij za serijo spisal že pred desetimi leti, a dolgo mu ni uspelo navdušiti nobenega studia za realizacijo. Morda je bilo treba le počakati, da je čas dohitel njegovo mračno vizijo sveta. Foto: Netflix
Korejščina po predvajanju serije Squid Game dobila dodaten pospešek: uči se je že milijone ljudi

Nadaljevanka Squid Game je uspešnica po vseh parametrih, ki si jih lahko zamislite. Grozljivka iz žanra battle royale (ime je dobil po istoimenskem japonskem filmu iz leta 2000) se je v kolektivno zavest zasidrala tako rekoč takoj po premieri sredi septembra. Izstrelila se je na vrh Netflixove lestvice gledanosti v več kot 90 državah (tudi v Sloveniji), sprožila poplavo memov in celo tožbo proti ponudniku pretočnih vsebin, češ da so v Južni Koreji preobremenili omrežje. Samo vprašanje časa je, kdaj bo postala najbolj gledana Netflixova serija vseh časov.

Popolna dominacija lignja ne bi smela biti preveliko presenečenje. Netflix že leta vlaga energijo ‒ in ogromno denarja ‒ v mednarodno širitev, ki delno temelji na vključitvi nacionalnih filmskih industrij; ta strategija je zdaj obrodila bogate sadove. V primeru Južne Koreje je podjetje seveda vložilo 500 milijonov dolarjev v industrijo, ki je bila že pred njihovim prihodom izrazito plodovita in na zavidljivi produkcijski ravni. Zavedati se je treba tudi, da Squid Game najverjetneje ne bo osamljen fenomen: že v novembru k istemu ponudniku prihaja serija Hellbound, ki jo režira Yeon Sang Ho (Vlak do Busana); pilotno epizodo so predvajali na festivalu v Torontu, kar je bilo prvo povabilo za kako K-dramo na ta prestižni festival.

Težko je seveda spregledati ironijo tega, da je vrednost Netflixovih delnic poskočila po zaslugi serije, ki tematizira družbenoekonomsko delitev, izkoriščanje revnejše plasti prebivalstva pod jarmom bogatejše in brezizhodno situacijo brezposelnih korejskih delavcev.

Južnokorejski režiser Bong Joon Ho je ob lanski zmagi Parazita na oskarjih Američanom položil na srce, da jih čaka ogromen svet, ko
Južnokorejski režiser Bong Joon Ho je ob lanski zmagi Parazita na oskarjih Američanom položil na srce, da jih čaka ogromen svet, ko "bodo enkrat prestopili tricentimetrski zid podnapisov". Ker se je v ZDA ob Squid Game vnela debata o tem, kako nezadostna je sinhronizacija v angleščino, se zdi, da bodo številni Američani po zaslugi serije morda začeli ‒ brati filme. Foto: Netflix

Avtor serije Hwang Dong Hyuk je na idejo prišel ob prebiranju mang, ki načenjajo našteta vprašanja, vključno s kultno satirično grozljivko Battle Royale; ta je bila povod za renesanso zgodb o ekipah, ki krvoločno tekmujejo v igrah na izločanje, dokler zadnji preživeli tekmovalec ne razglasi zmage. Pri tem je upošteval realnost korejskega srednjega razreda, ki zaradi sprememb v gospodarstvu drsi vse globlje po družbeni lestvici. Če survivalistični žanr svoje zgodbe praviloma umešča v distopični brezup diktatorskih režimov ‒ spomnimo se samo na Igre lakote ‒ pa Squid Game trmasto vztraja v korejskem tukaj in zdaj; za distopijo se očitno ni več treba ozirati v prihodnost, voajerski okus za resničnostne šove pa smo tako ali tako razvili že zdavnaj.

V nadaljevanju sledijo manjši kvarniki v zvezi z zapletom serije.

Žrtev kopnečega srednjega razreda je tudi naš protagonist, Seong Gi Hun (Lee Jung Jae), ki je po dolgih letih dela v avtomobilski proizvodnji pristal na cesti. Poskušal je začeti svoj lasten posel, pri tem propadel, zdaj pa živi s svojo bolehno mamo, dela kot voznik in zaradi odvisnosti od iger na srečo tone vse globlje v zadolženost; svoj zakon in skrbništvo nad hčerko je zapravil že zdavnaj. Obupanec, ki ne more izgubiti praktično ničesar več, je idealna tarča za skrivnostno organizacijo; premamijo ga z obetom ogromne količine denarja, 45,6 milijarde vonov (33 milijonov evrov). Za to vsoto se bo na odročnem otoku borilo točno 456 tekmovalcev, posameznikov z vseh vetrov, ki jim je skupno samo to, da so se v "resničnem svetu" znašli v brezizhodnih položajih. Preizkusili se bodo v šestih igrah na izločanje, ki temeljijo na tradicionalnih korejskih otroških igrah (vojna s frnikolami, nekakšen ristanc, vlečenje vrvi in seveda naslovna igra ligenj, ki je morda malce podobna naši zemljo krast). Upoštevanje pravil nadzirajo do zob oboroženi, zamaskirani vojaki. Oh, in kdor igre ne opravi brez napake, je na licu mesta usmrčen. Na koncu lahko zmaga le en sam igralec ‒ edini, ki bo iz arene odkorakal živ.

Scenografija je morda stilizirana do meje absurda (vpliv M. C. Escherja se zdi nezgrešljiv), a medčloveški odnosi in konflikti, ki se porajajo med junaki, so v celoti zasidrani v sferi realističnega. Foto: Netflix
Scenografija je morda stilizirana do meje absurda (vpliv M. C. Escherja se zdi nezgrešljiv), a medčloveški odnosi in konflikti, ki se porajajo med junaki, so v celoti zasidrani v sferi realističnega. Foto: Netflix

Ko se te iztirjene Igre brez meja začnejo, postopoma spoznamo še nekaj drugih igralcev: Alija (Anupam Tripathi), migrantskega delavca iz Pakistana, je korejski delodajalec hladnokrvno opetnajstil za plačilo; Kang Sae Byeok (Jung Ho Yeon) je prebežnica iz Severne Koreje, ki so ji življenjske prihranke pobrali tihotapci; Oh Il Nam (Oh Yeong Su) je obubožan starec, ki so mu dnevi zaradi tumorja na možganih šteti, Jang Deok Su (Heo Sung Tae) pa srednja mafijska riba, ki je v igro zbežal pred nevarnejšimi kriminalci. Gi Hun na lastno presenečenje sreča celo prijatelja iz otroških let: Cho Sang Woo (Park Hae Soo) očitno le ni uspešen poslovnež, za kakršnega se je izdajal, ampak še en do vratu zadolžen revež.

Kljub tem brezizhodnim situacijam pa že prva igra (Rdeča luč, zelena luč) prinese streznitev: več kot polovica tekmovalcev mrtva obleži na peščenem igrišču. Zamaskirani organizatorji preostalim ponudijo demokratično izbiro: če na kateri koli točki večina udeležencev glasuje za odhod, bodo igre prekinjene. In resnično ‒ za hip prevlada samoohranitveni nagon in igralci se (praznih rok) vrnejo v svoja življenja. Tragedija je seveda v tem, da bo velika večina hitro ugotovila, da je zunaj njihovo življenje vredno še bistveno manj: tu človekova "pravica" do preživetja ni pogojevana z arbitrarnimi igricami, pač pa s sposobnostjo služenja denarja. Razgali se bistvo njihove zagate: svobodna volja je utvara (na koncu vedno pristaneš v ringu), meritokracija pa zgolj krinka za sistem, v katerem raja nima nobene možnosti za zmago.

Režiser je že namignil, da bi morebitno drugo sezono najraje posvetil predzgodbi oz. usodi
Režiser je že namignil, da bi morebitno drugo sezono najraje posvetil predzgodbi oz. usodi "Prvega moža", zamaskiranega izvajalca, ki logistično vodi igre. Foto: Netflix

Gladiatorski boj se bo tako po skesani vrnitvi tekmovalcev nadaljeval v skoraj popolnoma enaki zasedbi ‒ s to razliko, da se je zdaj med osebje vtihotapil policijski detektiv (Wi Ha Joon), ki ga je na sled igri pripeljalo iskanje njegovega pogrešanega brata.

Če alegoričnost za hip pustimo ob strani, je Squid Game tudi mojstrski tečaj ohranjanja napetosti. Vse igre so prepuščene muham skrivnostnega kolovodje, ki vleče niti iz ozadja, in element presenečenja ohranijo do samega konca. Še bolj pritegnejo strateške igrice med igralci samimi, ki v boju za preživetje iščejo zavezništva, pa naj gre za iskrena prijateljstva ali bolj pragmatične tandeme. Eni igralci so močni in neizprosni, drugi šibki, ranljivi, preveč sočutni ali premalo inteligentni ‒ težko je vedeti, za koga navijati, še posebej, ker soočenje z lastno smrtnostjo privede do neizgovorljivih izdajstev in hladnokrvnih strategij. Človek človeku ligenj.

Pronicljiva družbena kritika, sijajni dramaturški loki posameznih epizod in tridimenzionalni, človeški liki povzdignejo Squid Game na raven odličnega žanrskega izdelka, ki stopa v dialog z zmago Parazita (r. Bong Joon Ho) na lanski podelitvi oskarjev. (Druži ju globoka empatija do filmskih likov v vsej njihovi nepopolnosti.)

Predimenzionirane scenografije in dosledna uporaba bodisi zasičenih barv ali pa manično pastelnih odtenkov ustvarjajo občutek blodnjave, nadrealistične nočne more, iz katere se je nemogoče zbuditi. Dodatno nelagodje vzbuja kontrast med simboli otroške nedolžnosti (za Korejce nostalgične igre) in stopnjujočim se, brutalnim nasiljem.

V jedru serije je ključna zgata: ali lahko zgornji procent najpremožnejših vse posameznike pod linijo revščine sploh še vidi kot človeška bitja? Foto: Netflix
V jedru serije je ključna zgata: ali lahko zgornji procent najpremožnejših vse posameznike pod linijo revščine sploh še vidi kot človeška bitja? Foto: Netflix

Idealno bi bilo ogled zaključiti po katarzični šesti epizodi, a ne predstavljam si gledalca s tolikšno mero samodiscipline. Bili pa ste posvarjeni: zadnji dve epizodi poleg "velikega razkritja" ‒ Kdo hudiča sploh organizira te igre in zakaj? ‒ prinese tudi antiklimaktično predvidljiv razplet. Razgaljenje pregovornega Čarovnika iz Oza, ki ga pospremi klišejsko prvoosebno razpredanje, ostro zavije v didaktično moraliziranje in polje že videnega. Za piko na i dobimo še prisiljeno iztočnico za nadaljevanje (sicer je medtem že uspeh prve sezone poskrbel za to, da se bo druga sezona prav gotovo zgodila).

Vseeno pa je Squid Game veliko več kot le fascinantna premisa "otroških iger z dodatkom umora": če ne drugega, Južna Koreja že drugič (po skupini BTS) razbija ameriški monolit globalnih popkulturnih uspešnic.

Ocena: 4,5