"Knjige in filmi pogosto govorijo o usodi junakov, ki se uprejo in borijo proti krivicam; ki se preobrazijo in uveljavijo svojo voljo – rešiti hočejo svet! A naš Lazzaro ne more rešiti sveta in njegova svetost ne more biti prepoznana. /…/ Srečen kot Lazzaro je zgodba o nekakšni majhni vrsti svetosti, takšni brez čudežev, brez posebnih moči ali nadnaravnih sposobnosti, brez posebnih učinkov," je o svojem filmu povedala Alice Rohrwacher. Foto: Kinodvor

Divje, domišljijsko skoraj neukrotljive zgodbe, zasičene z eksplozijami barv in zvokov ter prežete s številnimi nesmrtnimi liki, o katerih fantastičnih prigodah nam pripovedujejo, se v dvoranah vrstijo druga za drugo. Pa vendar, kljub vsemu domišljijskemu bogastvu, ki smo mu danes priča na filmskih platnih, iz kinodvoran vse večkrat in vse pogosteje izstopamo nepotešeni, z občutkom, da je umanjkalo nekaj ključnega, nekaj, kar je film imel, a na kar se zdi, da je nekako pozabil. Tisto, čemur bi poenostavljeno lahko rekli magičnost njegovih podob oziroma lastnost, zaradi katere smo neki pripovedi pripravljeni verjeti, pa čeprav vemo, da ni resnična; zaradi katere sem nam zdi, da film nagovarja prav nas in naša občutja; da prek izmišljenih zgodb pripoveduje o naših najglobljih resnicah.

Srečanja s tovrstnimi občutki so danes v kinodvoranah, žal, zelo redka. Zato pa takrat, ko nanje le naletiš, doživiš eno lepših presenečenj. Tako verjamem, da nisem bil edini, ki je imel po ogledu novega dela mlade italijanske avtorice, Alice Rohrwacher, čarobnega filma Srečen kot Lazzaro, s katerim je na zadnjem festivalu v Cannesu osvojila nagrado za najboljši scenarij, občutek, da se name silovito spušča nič manj kot monumentalni cunami takih občutij. Njena zgodba o vaški skupnosti preprostih, izoliranih kmetovalcev, delavcev na poljih tobaka, ki jih neusmiljeno izkorišča lastnica vse njihove zemlje in bližnje podeželske vile, zgodba o njihovem težkem življenju in vsakodnevnem boju za preživetje, a tudi o njihovih malih življenjskih radostih, je prav mojstrovina v tistem, kar je ena najbolj prepoznavnih in določilnih lastnosti filma – manipulaciji s časom.

Presežki in razočaranja filmskega festivala v Cannesu

Že s prvimi prizori nas namreč popelje v neki nedefiniran čas – tako z vidika same zgodbe kot tudi širokega referenčnega prostora italijanske kinematografije, ki se z njimi razpre pred našimi očmi. Takoj namreč dobimo občutek, da prizori evocirajo na primer Viscontijeve pripovedi o malih, preprostih ljudeh, skoraj pozabljenih na margini silovitega gospodarskega razvoja, ki ga je v njegovem času doživljala Italija. Ali pa veliko sodobnejša dela kakega Frammartina, konkretneje, njegovo delo Štirikrat. Hkrati pa nam razpre pogled na sodobno italijansko družbo, v kateri se prav veliko ni spremenilo, niti recimo tistih 20 let pozneje, ki jih naredi s svojim časovnim skokom v sedanjost.

A zgodba, ki nam jo pripoveduje Alice, premore še nekaj več, nekaj, kar jo povzdiguje med najlepše zgodbe mojstrov italijanskega filma: pripoveduje nam o resnicah našega vsakdana, o nevednosti in izkoriščanju, ki sta tesno povezana, o solidarnosti, ki je skorajda vpisana v gene ponižanih in razžaljenih, o nemoči države in njenih institucij, da bi kljub njihovi načelni dobronamernosti kaj spremenile. Predvsem pa nam prek lika Lazzara, tega, v njegovi preprostosti in čistosti srca skoraj vesoljskega bitja, kakršne je pred njo znal ustvariti morebiti le mojster Ermanno Olmi, znova vzbudi zaupanje v magijo filmsko podobe.

Srečen kot Lazzaro, Mi, Slonček Dumbo, Kinotrip