Film se je že prebil v ožji izbor petnajstih v boju za tujejezičnega oskarja. S precejšnjo gotovostjo mu napovedujemo vsaj nominacijo in morda tudi končno zmago. Foto: IMDb

V svojem novem celovečercu se režiser Hirokazu Koreeda (Po nevihti, Kakršen oče, takšen sin, Sestrica) vrača k temi vzgoje in odraščanja v nadomestni družini, uokvirjeni iz perspektive najmlajših. "Kaj določa pojem družine?" je vprašanje, h kateremu se Koreeda vrača vedno znova. Družina se v njegovi obravnavi vsakokrat izkaže za krhek, neoprijemljiv koncept, nenehno izpostavljen silnicam družbenih in premoženjskih sprememb. Mar ni osnovna funkcija družine ravno skupno preživetje, ne glede na vse sentimentalne, tradicionalne definicije? Tatiči so med drugim tudi portret nevidnih posameznikov, odrinjenih na skrajni rob družbe, ki naj bi bila najnaprednejša na svetu. In ravno nezavarovani otroci so tisti, ki jih najpogosteje stre mletje napredka. Bi bilo lažje, če bi si starše izbrali sami?

Ali gre res za ugrabitev, če nismo zahtevali odkupnine? Osamu je prepričan, da je s tem razrešil moralni kleč okrog deklice, ki so ji postrigli lase in spremenili ime, da je oblasti ne bi prepoznale. Foto: IMDb

Družino Shibata pri večernem obedu nekega večera zmoti prihod petletne deklice, ki je vidno podhranjena in premražena. Otroka sicer skušajo vrniti na domači naslov, a ker je očitno, da punčke doma ne pogrešajo in da je bila celo zlorabljana (po telesu ima poškodbe), Shibatovi neceremonialno v svojem življenju naredijo prostor še za malo Juri (Miyu Sasaki). (Da imajo do tuje "lastnine" zelo svojstven odnos, bomo izvedeli v nadaljevanju.) Brez kakršnih koli debat o tem, da bi bilo dogodek najbrž treba prijaviti policijo, nadaljujejo svojo vsakodnevno rutino. Prizor druščine, ki okrog mize v kolegialni tišini sreba tople rezance, o sprejemanju in solidarnosti pove več, kot bi kakršna koli govoranca.

Še preden bomo o družini Shibata izvedeli kar koli določnega, vidimo, da so pripravljeni za preživetje trdo delati: Osamu (Lily Franky) je gradbeni delavec, Nobujo (Sakura Andô) dela v tekstilnem obratu, Aki (Mayu Matsuoka) denar služi kot erotična plesalka. Takoj je jasno, da ne gre za konvencionalno družinsko celico, tudi zato, ker Akijino delo zanje ni tabu ali kaka silna "družinska sramota". K družinskemu proračunu nekaj malega prispeva tudi pokojnina babice Hatsue (Kirin Kiki), a to še vedno ni dovolj za preživetje šestih ljudi. Osamu je zato mladoletnega Šoto (Kairi Jō) izučil veščine kraje po veleblagovnicah. "Dokler so stvari še v trgovini, niso nikogaršnja last," je njegov lakonični odgovor na fantove etične pomisleke. Pri majhnih potegavščinah in prevarah sodelujejo vsi: babica, ki je videti kot najbolj benigna ženička pod soncem, mimogrede tudi krade drobiž iz igralnih avtomatov ter za denar (mehko) izsiljuje potomce svojega davno pobeglega moža. (Kri ni voda, še enkrat podčrtamo ‒ ampak kadar je družinski odnos izpraznjen, nima kri čisto nobene teže.)

Koreeda nas nekako prepriča, da je ugrabitev male deklice najbolj naravna poteza in celo edini pravilni postopek v dani situaciji. Foto: IMDb

Vse kaže, da bo Šoto v "družinski posel" vpeljal še malo Juri ‒ kadar so starševske figure neodgovorne in pootročene, sporoča Koreeda, so otroci potisnjeni v položaje katerim niso dorasli, in tega ne odtehtata nobena dobronamernost ali ljubezen. Močna vez, ki se po začetnem ljubosumju in negodovanju splete med Šotom in Juri, pride še bolj do izraza zaradi čustvene nestabilnosti odraslih, ki sami prihajajo iz travmatiziranih in razdrtih sredin.

Socialna realnost, na katero Koreeda ves čas aludira - zloraba otrok v "tradicionalnih" družinah, eksploatacija podplačanih delavcev in zamenljivost posameznika v proizvodnji ‒ je v poetičnem kontrastu s toplo fotografijo Ryûta Konde, ki se ne udinja t. i. "pornografiji revščine". Bolj kot izkoriščanje likov za moraliziranje o rastočem prepadu med reveži in preostalim prebivalstvom ga zanima iskanje trenutkov sreče in topline ter ustvarjanje preciznih karakternih študij. Nihče v zgodbi ni samo slab ali samo dober ‒ naši protagonisti ne kradejo v maniri Robina Hooda samo bogatim ‒ saj se življenje po navadi odvija v sivini brez absolutnih kategorij.

Legendarna japonska igralka Kirin Kiki se je že od leta 2004 borila z rakom. Lani je prenehala z zdravljenjem in septembra letos izgubila boj z boleznijo. Foto: IMDb

Koreeda je mojster tudi na najosnovnejši ravni pripovedovanja zgodbe: ravno, ko se gledalec udomači v nenavadni družinski dinamiki, katere del je postal, se zaradi nepredvidene smrti začnejo skrivnosti nezajezeno usipati izza zidov zamolčane preteklosti. Z vsakim korakom stopamo globlje v svet nesentimentalnega realizma, s katerim se bodo protagonisti morali soočiti. Tatiči pač niso utopična pravljica, kjer bi neupoštevanje pravil lahko v nedogled ostalo nekaznovano.

Kar je bilo na prvi pogled videti kot majhna, intimna zgodba, se razrašča tehten razmislek o preživetju, o kljubovanju brezbrižnosti sveta in nevidnosti v družbi. Režiser se ne zadovolji s poenostavljenim enačenjem med "uboštvom" in "avtentičnostjo", češ da naj bi revščina v človeku izostrila zavedanje o tem, kaj je v življenju zares pomembno. Brez dvoma eden od filmov leta, ogled obvezen.

Ocena: 5, piše Ana Jurc

TATIČI (Shoplifters) - v kinu