Ko je grozljivka Tiho mesto leta 2018 nepričakovano zaslužila 340 milijonov dolarjev, je kmalu postalo jasno, da se studio ne bo odpovedal priložnosti. Foto: IMDb
Ko je grozljivka Tiho mesto leta 2018 nepričakovano zaslužila 340 milijonov dolarjev, je kmalu postalo jasno, da se studio ne bo odpovedal priložnosti. Foto: IMDb
Filmska recenzija: Tiho mesto

Tiho mesto 2 se nadaljuje točno tam, kjer se je velika uspešnica leta 2018 končala: Evelyn Abbott (Emily Blunt), trmasto uporna Ellen Ripley za 21. stoletje, neslišno stopiclja po postapokaliptičnem svetu, kjer že ob najmanjšem ropotu postaneš malica orjaških kopenskih pterodaktilov z glavo mesojede rastline. Minilo je približno leto dni od takrat, ko je invazija vesoljcev svet zavila v mrtvaško tišino, in dober dan, odkar se je Lee (John Krasinski) junaško žrtvoval, da bi pred zanesljivo smrtjo rešil svoja starejša otroka. Krasinski je pod Tiho mesto 2 podpisan kot režiser in scenarist; predvsem scenarij je ohlapnejši in bolj odvisen od žanrskih klišejev, kot je to veljalo za predhodni film (ki je bil sad skupnih scenarističnih prizadevanj Krasinskega, Bryana Woodsa in Scotta Becka).

Evelyn in njeni trije preživeli otroci – Regan (Millicent Simmonds), Marcus (Noah Jupe) in dojenček brez imena, ki živi v provizorični krsti (upajmo, da ga "igrajo" samo lutka in posebni učinki) – se po svetu premikajo po zaslugi zasilnega obrambnega sistema, sestavljenega iz Reganinega polžjega vsadka in prenosnega ojačevalca. Silno priročno je, da je ravno ta zvok neznansko odbijajoč za naše pošasti. Ker je domačija Abbottov samo še požgana ruševina, se (z en dan starim dojenčkom!) podajo na iskanje novega zatočišča in morebitnih preživelih.

Millicent Simmonds, ki igra Regan, je tudi v resnici gluha; film njenega lika na srečo ne reducira zgolj na to eno lastnost, ampak iz nje naredi večplastno osebnost. Na trenutke nas spusti tudi v njen svet popolne tišine, podobno, kot je lani še veliko bolj dosledno delal film Zvok metala. Foto: IMDb
Millicent Simmonds, ki igra Regan, je tudi v resnici gluha; film njenega lika na srečo ne reducira zgolj na to eno lastnost, ampak iz nje naredi večplastno osebnost. Na trenutke nas spusti tudi v njen svet popolne tišine, podobno, kot je lani še veliko bolj dosledno delal film Zvok metala. Foto: IMDb
Djimon Hounsou se v filmu sicer pojavi, a bi si želeli, da bi imel bolj Foto: IMDb
Djimon Hounsou se v filmu sicer pojavi, a bi si želeli, da bi imel bolj Foto: IMDb

Še pred vsem tem pa si film ne more kaj, da se ne bi pred uvodno špico vrnil na "Dan 1", dan, ko se je apokalipsa začela. Prizor invazije je daleč najboljša akcijska sekvenca v filmu, je pa res, da iz tega prologa v resnici ne izvemo nič novega o vesoljcih, njihovem izvoru in šibkostih, prav tako nima prave vloge pri nadaljnjem zapletu. Dobi pa zato Lee priložnost za nova junaštva (verjetno bolje, kot da bi ga v zgodbo vrnili v obliki duha). Prav tako lahko retrospektivno izvemo, da ima družina "že od nekdaj" znanca Emmetta (to, da ga igra Cillian Murphy, nam pove, da ga bomo še srečali). V ospredju je spet oblikovanje zvoka: Krasinski na subtilen način podčrta, kako glasno je življenje v skupnosti (tekma na televiziji, pikniki na prostem, policijske sirene ...) – še posebej v kontrastu z vsem, kar vemo, da sledi.

Vseeno pa prolog zmanjša učinek prvega Tihega mesta: eden največjih adutov prejšnjega filma je bil, da je samo bežno nakazal, kako se je odvil napad iz vesolja, in pustil gledalcu, da si je s pomočjo starih časopisnih naslovnic in posameznih detajlov sam ustvaril podobo o kataklizmi. To je bilo popolnoma dovolj in morda bi se bilo pogumneje še v drugo upreti vzgibu, ki mu sledijo vse franšize: razlagaj, pokaži, razprostri celo predzgodbo ipd.

Emily Blunt in Cillian Murphy znata podati čustva samo z mimiko in pogledom – še sreča, kajti dialoga je malo, pa še ta je banalen. Foto: IMDb
Emily Blunt in Cillian Murphy znata podati čustva samo z mimiko in pogledom – še sreča, kajti dialoga je malo, pa še ta je banalen. Foto: IMDb

Nazaj v "sedanjost": prva oseba, na katero naleti zdesetkani klan Abbottovih, je nihče drug kot – zdaj zelo zaraščeni – Emmett, ki se po ženini smrti sam skriva v opuščeni tovarni, prepričan, da "ljudje, ki so še živi, niso vredni reševanja". Zaman bomo čakali, da se bo ta preroška izjava izkazala za resnično – v resnici domnevno človeško izprijenost ponazori samo gruča kopenskih gusarjev. Ljudje kot celota so še vedno dobri in pripravljeni pomagati, je teza Tihega mesta 2.

Če je bil cel film Tiho mesto metafora za nenehno žrtvovanje, ki ga terja starševstvo, je osrednja ideja v nadaljevanju družinsko izročilo in zapuščina: otroka, še posebej Regan, bosta morala na svoja ramena prevzeti breme odgovornosti in se kosati z junaštvom, ki ga je pred smrtjo pokazal njun oče. Ko Marcus naleti na radijsko postajo, ki brez prestanka oddaja eno in isto pesem, Regan sklene, da je treba to postajo poiskati in z novopridobljenim znanjem o šibkih točkah plenilcev pomagati čim več ljudem.

Zakrknjeni Emmet, ki se poda po sledeh pobegle Regan (zakaj kar naenkrat sprejme odgovornost za deklico?), bo ob tem dobil priložnost, da se opere svojih grehov sebičnosti in strahopetnosti. Ker Emmetov lik – tako kot vsi drugi – nima skoraj nobenega dialoga, je (vsaj deloma) prepričljiv samo in zgolj zaradi intenzivnosti, ki jo uspe v svoj pogled zgostiti Cillian Murphy.

Studio Paramount je že potrdil, da bomo dobili tudi Tiho mesto 3; tokrat bo film napisal in režiral Jeff Nichols. (Loving, Zaklonišče, Mud). Ob tem podatku se je težko znebiti podatka, da drugi film služi samo kot most med izvirnikom in franšizo, ki ga je prerastla. Foto: IMDb
Studio Paramount je že potrdil, da bomo dobili tudi Tiho mesto 3; tokrat bo film napisal in režiral Jeff Nichols. (Loving, Zaklonišče, Mud). Ob tem podatku se je težko znebiti podatka, da drugi film služi samo kot most med izvirnikom in franšizo, ki ga je prerastla. Foto: IMDb

Marcus, ki mora v opuščeni tovarni čuvati Dojenčka v krsti, se – tako kot njegov brat v prvem filmu – vede po neuradnem pravilniku za otroke v grozljivkah: butasto in neprevidno. Medtem ko se z novorojenčkom pred pošastjo skrivata v neprodušno zaprtem trezorju, v katerem bliskovito zmanjkuje zraka, gledalec razmišlja predvsem o tem, koliko terapije bi pozneje v življenju potreboval človek, ki je svoje prve dneve na svetu preživel zaprt v leseni škatli. Veliko zanimivejše so dogodivščine Emmetta in Regan, tudi zato, ker je Millicent Simmonds sijajna mlada igralka; izžareva tako otroško naivnost kot tudi neizprosno žilavost, potrebno za preživetje po sesutju civilizacije.

Če ste bili nad Tihim mestom navdušeni, verjetno tudi drugi del ne bo preveliko razočaranje, čeprav je čisti prototip filmskega nadaljevanja: višjeproračunski in malo bolj ambiciozen, a v osnovi ponovitev iste zgodbe. Pridevnik "glasnejši" je na mestu, tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu – film z manjšo zavezanostjo etosu tišine do neke mere razvodeni grozo predhodnika. Krasinski svoje vesoljce, k so še vedno preveč podobni demogorgonom iz serije Stranger Things, uporablja zmerno: lahko si jih dodobra pogledamo, a jih ne privleče na dan v čisto vsakem prizoru. Ker se je fokus pripovedi iz družinske celice v drugem filmu premaknil na (malo) širšo skupnost, se je izgubil del intimnega vzdušja, zradi katerega je imelo Tiho mesto čustveno veliko močnejši učinek od povprečne grozljivke.

Svet Tihega mesta se širi, konec filma prinaša skoraj enak nastavek za nadaljevanje kot prejšnji in verjetno je najpametneje uživati še v zadnjih drobcih minimalistične, izvirne premise, preden tudi te filme dokončno razvrednotijo pošastno množenje in cinične ponovitve (glej tudi: franšiza Očiščenje.)

Ocena: 3/4