Pri tem so lahko v veliko pomoč tematsko zasnovani in dobro izpeljani otroški filmi, kakršen je na primer češka animirana pustolovščina Tudi miši gredo v nebesa. V naših kinematografih ga je te dni moč videti v distribuciji Društva za oživljanje zgodbe 2 koluta, uvrstil pa se je tudi na program ljubljanskega festivala kulturno-umetnostne vzgoje Bobri.

Po knjižni predlogi češke mladinske pisateljice Ive Procházkove ohlapno posneta dogodivščina spremlja napeto posmrtno popotovanje miške Hopke in lisjačka Beloprsca, ki sta bila za časa življenja največja sovražnika, v živalskih nebesih, kjer vsem dobro poznani naravni zakoni ne veljajo več, pa morata temeljito pretresti svoja prepričanja. Šele potem, ko bosta na stvari pogledala z drugega zornega kota, ko se bosta otresla vseh predsodkov in se – predvsem srborita in precej neotesana Hopka – temeljito zamislila tudi sama nad sabo, bo njuno prijateljstvo lahko zares zaživelo. Pa čeprav šele po smrti.

Posebna odlika zgodbe filma Tudi miši gredo v nebesa, pretežno posnete v tako imenovani stop motion animaciji, za katero so ustvarjalci potrebovali več kot leto snemalnih dni, se skriva v njeni mračnosti. Smrt, strahovi, stiske, bojazni, travmatične izkušnje, prenarejanje … vse to morata Hopka in Beloprsec med svojim raziskovanjem živalskih nebes premagati, mladi gledalci pa seveda skupaj z njima in to brez kakšnega nepotrebnega pomilovalnega ali pokroviteljskega odnosa. Režiserja Denisa Grimmová in Jan Bubeníček otroškega dojemanja življenja in tudi njegovih nekoliko temnejših plati namreč ne podcenjujeta, kvečjemu nasprotno, svojemu mlademu občinstvu popolnoma zaupata in ob spretno izpeljanem razpletu simpatične zgodbe je rezultat pri otrocih skoraj osupljiv.

V slovenščino odlično sinhroniziran film Tudi miši gredo v nebesa je namenjen vsem gledalcem, starejšim od šestih let. Otroci se ob njem lahko prvič soočijo s strahom pred smrtjo in minljivostjo, starejši pa se lahko opomnimo, kako zares živeti, preden bo prepozno.