Uvodni prizor Zveri je na prvi pogled nepovezan s preostankom filma: divji konj se besno upira trem žilavim možakom, ki ga z vso svojo težo tiščijo k tlom. V izredno bližnjem posnetku opazujemo testosteronski gladiatorski boj, ki se bo zaključil s krotkim, poraženim sopihanjem živali: izmučeni konj se je podredil tuji volji. Približno uro in pol pozneje se bo skoraj identičen prizor odvrtel še enkrat, a tokrat med samimi ljudmi: klopčič mišic, živalskosti in prvinskosti. Jasno je, da Rodrigo Sorogoyen ne govori (več) o živalih: prave zveri smo ljudje, pred nami pa se odvija eden najboljših teznih filmov zadnjega leta.

Ruralna drama, ki je s podelitve nagrad cezar ("francoskih oskarjev") odkorakala s kipcem za najboljši tujejezični film, "nežnega velikana" Denisa Ménocheta postavi v vlogo Antoina, Francoza, ki se je z ženo Olgo (Marina Foïs) v poznih srednjih letih sklenil preseliti v odročno galicijsko vasico, tam pognati korenine in se preživljati z ekološkim kmetovanjem. Nič manj plemenit ni njun konjiček: v prostem času obnavljata zapuščene vaške domačije, ki bi jih rada brezplačno predala novim lastnikom in tako prispevala k rehabilitaciji podeželja.

Vaščani vse to opazujejo z godrnjavim neodobravanjem: že zdavnaj so se dogovorili, da bodo sprejeli ponudbo nizozemskega podjetja, ki bi rado odkupilo njihove parcele in na njih postavilo vetrne elektrarne. Z izplačilom bi lokalci lahko morda pobegnili iz umirajočega zaselka ... A kaj, ko je za dogovor potrebna absolutna večina, Olga in Antoine pa sta se trmasto vkopala proti avtsajderjem. Prepričana sta, da bi Nizozemci skupnost dokončno reducirali na marginalizirano druščino brezdelnih pijancev, ki jim preostane samo še igranje domin v lokalni krčmi, denarja pa tako ali tako ne bi bilo dovolj za nov začetek.

Sorogoyen s perspektive sociologa dokumentira, do kakšnih skrajnosti lahko ljudje privedejo sosedske spore. Stari Xan Anta (Luis Zahera) in njegov mlajši brat Lorenzo (Diego Anido) svoj ksenofobni odpor do "Francozka" črpata deloma iz zavisti (imeti družico je zanju skoraj nedosegljiv cilj), deloma pa iz tradicionalne zamere do njegovega naroda, ki sega še v čase napoleonskih vojn. Proti sosedu vodita neizprosno kampanjo. Uničena letina paradižnika, scalnica na vrtnem pohištvu, grozeče opletanje s staro puško – sporočilo vseh teh malih sabotaž je jasno: tukaj nisi zaželen. Dolgi, počasni prizori pomagajo graditi napetost, in zdi se, da bi situacija v vsakem trenutku lahko prerasla v resno nasilje. Lokalna policija ne zmore (ali pa noče) zares posredovati ("Pojdite skupaj na pivo in se pogovorite kot ljudje"), in trojica se bo kmalu znašla na točki brez vrnitve.

"Ti boš naredil, kar moraš narediti, jaz pa tudi," šepne Xan svojemu nasprotniku v konfrontaciji, ki se zdi izposojena naravnost iz klasičnega vesterna. Zveri se ves čas zavestno spogledujejo z žanrskim filmom, a zgodba – ki so jo menda navdahnili resnični dogodki – ves čas ostaja zasidrana v mejah srhljivo verodostojnega. Soočenje, ki bi v klasični psihološki srhljivki pomenilo vrhunec in sklep dogajanja, se tukaj zgodi že na dveh tretjinah filma, kar na zanimiv način zruši pričakovano dramaturgijo pripovedi. V podaljšanem epilogu se na prizorišču pojavi še Antoinova in Olgina hčerka (Marie Colomb): skupaj z mamo morata poiskati drugačen, manj testosteronski in bolj potrpežljiv, strateški način krotenja vaških "zveri". S premikom fokusa na Olgo dogajanje privzame novo razsežnost: kar bi lahko bil voajerski, eksploatacijski film o kmetavzarjih, postane tragedija o stoičnem prenašanju bolečine z izrazito humanističnim podtonom.

Luis Zahera s svojim mrkim pogledom in sključenimi rameni podaja hkrati izjemno specifično in univerzalno interpretacijo hribovskega zlikovca, ki si ga je lahko predstavljati tudi v kakih slovenskih rovtah. Njegovo zakrknjeno sovraštvo, ki presega vse parametre klasičnega sosedskega spora, je primarno in strašljivo v svoji neomajnosti; ob njem se hitro razblinijo "Francozkove" naivne predstave o preprostem življenju v pastoralni idili. Tujec ne bo nikoli zares del skupnosti, tudi zato, ker sta pogoj za pripadnost dolgoletna podlaga mizerije in z njo povezan fatalističen pogled na prihodnost podeželja.

Scenarij, ki sta ga podpisala Sorogoyen in Isabel Peña, se sicer ne zateka k reduktivnim stereotipom: vaščani so morda zakrknjeni nasilneži, a njihovo izhodiščno pozicijo je lahko razumeti; film spotoma ošvrkne tudi gledalčevo pokroviteljsko pozicijo, ki z domačega fotelja "ljudem s podeželja" pripisuje samo najbolj rudimentarno razumevanje širše slike. Tudi fotografija Alejandra de Pabla se od začetne bukolike vse bolj umika v sivino in propad, ki se plazita med ruševinami vasi. Medtem ko se zlata jesenska svetloba umika turobnosti zime, postaja jasno, da v tem svetu skrivnost preživetja niso visokoleteči ideali, pač pa zgolj in samo žilava trpežnost.

Ocena: 5-