Foto: BoBo
Foto: BoBo

Družabna omrežja niso dovolj vplivna, da bi se kaj spremenilo, pravi pisateljica in novinarka Adriana Kuči, ki zadnja leta živi in ustvarja v Sloveniji.

Kako človek preživi brez vode in elektrike ob vsakodnevnem obstreljevanju, smo vprašali Adriano Kuči, ki je obleganje Sarajeva preživela kot najstnica. Pred desetimi leti je nekaj časa preživela tudi v Izraelu, kjer je v bosanskem jeziku napisala svoj prvenec I prljavo i plavo.

Po prihodu v Slovenijo je začela pisati v slovenščini: tik pred izidom je njen roman Noč, ko je preplavala reko, ki tematizira partnersko nasilje. Roman Ime mi je Sarajevo pa je bil nominiran za slovenski roman leta. Ker v njem skozi junakinjo opisuje umiranje mesta na obroke, je v pogovoru v studiu oddaje NaGlas primerjala tedanje razmere v Sarajevu s sedanjimi v Gazi. Oddajo si lahko ogledate danes ob 12.30 na TVS1, vabljeni tudi k branju!


Foto: Litera
Foto: Litera

Adriana, ste tudi podpredsednica Bosanskega akademskega društva, ki je nedavno gostilo mlade režiserke iz Bosne in Hercegovine v Slovenski kinoteki. Ustvarjalke tudi skozi svoje filme opozarjajo, da je nasilja nad ženskami vse več. Se je tudi zato vaše društvo odločilo, da jih povabi in se posveti ženski in njeni vlogi v družbi?
Tako je, nasilje nad ženskami je podcenjeno. Nimamo podatkov o tem, kaj se zares dogaja. V Bosanskem akademskem društvu smo se odločili, da bomo letos dneve Bosne posvetili ženskam in nasilju nad njimi zaradi krutega uboja ženske. To je bil dogodek v Gradačcu, ki se je letos avgusta zgodil v tem mestecu na severu BiH-a. V neposrednem prenosu ga je spremljalo 12 000 ljudi. Na družbenem omrežju ga je prenašal nasilnež. Da, neposredno ga je prenašal nasilnež in ljudje so gledali, kako je žensko fizično in psihično mučil in sramotil, na koncu pa jo je s pištolo ustrelil v glavo.

Kakšna pa so bila sporočila mladih režiserk? Mlajši rodovi drugače gledajo na nasilje nad ženskami?
Mislim, da so mladi naše edino upanje, čeprav pogosto slišimo, da ne upoštevajo sistema vrednot tako, kot od njih pričakujemo. Pri nasilju nad ženskami je največja težava, da žrtve najpogosteje zaradi obsojanja okolice nočejo pojasnjevati, kakšno težavo imajo. Mladi so drugačni, saj takega sramu nimajo in zelo dobro poznajo svoje pravice. Včasih se zdi, da se bolj zavedajo svojih pravic kot dolžnosti. Kar je morda res. Pri nasilju, predvsem nad ženskami, pa je bistveno, da se zavedajo svojih pravic, da vedo, kaj pomeni ne ali da, kje je meja, da so meje določene in da se v nobenem primeru ne smejo sprijazniti z manj.

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Pojav nasilja ste raziskovali tudi zaradi svojega romana, ki bo izšel prihodnji teden, Noč, ko je preplavala reko. O čem pišete?
Roman govori prav o partnerskem nasilju. Ta tema ni privlačna. Vsi radi beremo romane o ljubezni, potovanjih in s srečnim koncem. Ne vemo, ali je konec res srečen ali ne, saj se roman prej konča. Ne vemo, ali je bila Pepelka s princem srečna do konca svojih dni. O nasilju moramo nujno spregovoriti, predvsem iz zornega kota žrtev. Tako sem napisala tudi svoj roman. Mislimo, da se nasilje pojavlja samo v nekaterih družbenih skupinah, samo v najnižjih družbenih slojih. To pa je daleč od resnice. Najdemo ga povsod. Zanimivo je, da v BiH oziroma v državah na Balkanskem polotoku ni največ nasilja v Evropi. Glede na statistične podatke ga je zdaj največ na Madžarskem in Finskem. Mogoče je tudi, da nimamo pravih podatkov, saj v državah nekdanje Jugoslavije, ki niso v Evropski uniji, torej razen Hrvaške in Slovenije, femicid sploh ni opredeljen. Torej morda sploh ne vodimo statistike in nimamo teh podatkov.

Ženske si nasilja ne upajo prijaviti?

Največkrat ga ne prijavijo. Ker so ekonomsko odvisne od moških. Imajo milijon razlogov, ki se skrivajo v družini. To morda lahko razumemo. Ne prijavljajo ga tudi zato, ker bi jih okolica obsojala. Ta se jim zdi najpomembnejša. Mislijo, da so si nasilje zaslužile. Žrtve pogosto razvijejo stockholmski sindrom. Mislijo, da je vse, kar se jim dogaja, v redu. Da so si to zaslužile. Vendar to ni res.

To so tudi posledice patriarhalne družbe.
Prav to.

V prejšnjem romanu, Ime mi je Sarajevo, ki je bil nominiran za roman leta v Sloveniji, prek junakinje opisujete svoje doživljanje obleganja Sarajeva. Kako je živeti brez vode, elektrike, ob nenehnem obstreljevanju?
Ko sem živela v Sarajevu in še nekaj let po vojni, med seboj nismo govorili o vojni in se s to temo nismo ukvarjali. Vojna je minila. Čeprav v resnici ni minila. Vojne nikoli popolnoma ne minejo. Zato bi bilo dobro, da jih ne bi bilo. Ko sem prišla v Slovenijo, sem prav zaradi tega, kar ste vprašali, začela razmišljati o tem in se odločila, da bom napisala roman, in to v slovenščini. Mogoče je laže govoriti o travmi, če o njej govoriš v jeziku, ki ni materni. Želela sem odgovoriti na vprašanja, kako je živeti brez hrane, elektrike, vode in ogrevanja v mestu, kjer je bilo zunaj –20 stopinj, naša okna pa niso imela niti šip. Skušala sem odgovoriti na vsa ta vprašanja, vendar je bilo težko. Tega se ne da opisati. Zavedati se moramo, da ne gre za trenutek, ko je priletela granata. Te dni je bila 31. obletnica dneva, ko je padla grozovita granata, ki je ubila ogromno mojih sosedov in mnogim spremenila življenje. To je bila samo ena granata. 22. julija 1993 je na Sarajevo v enem dnevu padlo 3777 granat. Tistega dne smo praznovali prijateljičin 18. rojstni dan. O granatah, ki jih omenjam, govorimo kot o dogodkih, vendar so to dogodki, ki za vselej pustijo posledice. Zato sem rekla, da se vojne ne končajo. Zato jih moramo preprečiti, preden se začnejo. Vse izvira iz nasilja, iz odnosov med ljudmi.

Verjetno se ob vojni v Gazi spomnite na to, kar ste preživljali. Nekaj časa ste živeli tudi v Izraelu. Kako se spomnite Izraela in kako gledate na to, kar se dogaja zdaj?
V Izraelu sem živela v letih 2013 in 2014. Takrat sem morda največ razmišljala o vojni, ki sem jo doživljala v najstniških letih. O tem sem napisala roman. Moj prvi roman v bosanskem jeziku I prljavo i plavo je posvečen prav izraelsko-palestinskim spopadom, ki jih ves svet spremlja že več kot 70 let. Zgrožena sem. Ne samo zato, ker se to dogaja. Na svetu bodo žal vojne še dolgo. Zgrožena sem, ker so nam zdaj informacije zelo dostopne. Zdaj vsi vidimo, kaj se dogaja.

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Ker imamo družbena omrežja. V Sarajevu jih še ni bilo.
Ni jih bilo. Imeli pa smo jih pred dvema letoma, ko se je začela vojna v Ukrajini. Vsak Dnevnik , predvsem na vaši televiziji, se je začel s podatkom: danes je 24. dan vojne v Ukrajini. Kateri dan vojne v Ukrajini je danes? Pa v Gazi? Ljudje niso več pozorni na to. To je največje prekletstvo in hkrati največja človekova sreča. Da lahko tako hitro pozabimo. Enako se je zgodilo med vojno v Sarajevu. Družbena omrežja niso dovolj vplivna, da bi se kaj spremenilo.

Morda so vendarle močnejši ljudje, ki so po svetu odšli na ulice. Tudi na Balkanu. Mislim, da so v Sarajevu še posebej sočutni. Protestirali so proti vojni in za mir, v podporo Palestincem. Ljudje opozarjajo in pozivajo k prekinitvi spopadov. Kako gledate na take proteste? Lahko državljani kaj spremenijo?
Ko med ljudmi opazim sočutje, sem vedno ganjena. Živimo v svetu, kjer je sočutja premalo. Tudi tako sočutje, kjer gredo ljudje na ulico in protestirajo, je čudovito. Dokazuje, da je v ljudeh še vedno iskrena dobrota, ki jo potrebujemo in v katero moramo verjeti. Ne verjamem pa, da se bo zaradi protestov kaj spremenilo. Prepričana sem, da ljudje in organizacije, ki namenjajo ogromno denarja za mirovne konference, številne poti, različne skupine ... Prepričana sem, da bi lahko ljudi poučili in naredili, kar je treba, da bi se vojna končala in da bi se končalo trpljenje ljudi. V vojni nikoli ne trpijo tisti, ki so vojno izzvali. Ceno vedno plačajo mali ljudje.

Civilisti. Naj vas kot podpredsednico Bosanskega akademskega društva, ki usklajuje projekt poučevanja bosanskega jezika v slovenskih šolah, vprašam, koliko učencev obiskuje te učne ure? Zdaj so že drugo leto.
Res je. Na ta projekt smo zelo ponosni. Trudimo se. Nimamo natančnih podatkov o tem šolskem letu. Lani je ure na 12 osnovnih šolah v Sloveniji obiskovalo 165 učencev. V društvu smo se letos odločili, da bomo učiteljem povrnili potne stroške in stroške dela. Nimamo državne podpore. Denar dobimo z donacijami. Na učitelje smo zelo ponosni. Ni jim lahko. Večina jih v Sloveniji dela v proizvodnji. Pa vseeno prostovoljno opravljajo še delo učiteljev in skrbijo za obstoj našega jezika.