Letošnji festival Fabula se je v petek končal z gostovanjem nigerijsko-ameriške literarne zvezde Chimamande Ngozi Adichie, ki je z občinstvom v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma delila svoje misli o žalovanju, rasizmu in feminizmu.

V pogovoru z Igorjem E. Bergantom je predstavila svojo najnovejšo knjigo, dnevniške Zapiske o žalovanju (2021), ki jo je v slovenščino prevedla Špela Vodopivec. V svojem "najbolj osebnem delu doslej" je popisala proces svojega žalovanja po nenadni, nepričakovani smrti ljubljenega očeta; ker je umrl v prvem valu pandemije, še dolge mesece ni mogla nazaj v rodno Nigerijo, da bi tam organizirali pogreb in se od pokojnika poslovili.

"Očetova smrt me je spremenila: zaradi žalovanja sem postala drugi človek," je bila iskrena pisateljica, ki je samo nekaj mesecev pozneje prav tako nenadno izgubila še mamo. "Mislim, da bo v prihodnje zato tudi moj pisanje drugačno, a še ne morem reči, kako. Za nekatere stvari imam veliko manj potrpljenja kot prej. V rokah držim žareč bes zaradi dvojne izgube. Veliko bolj se zavedam smrtnosti in kratkosti življenja."

Čeprav Chimamanda Ngozi Adichie očitno še vedno zelo težko govori o starših (po branju odlomka iz knjige je bila vidno ganjena), je karizmatična, topla in predvsem duhovita (so)govornica, ki zna tudi iz teme svetovne pandemije potegniti duhovit sklep: "Mislim, da je zavest o kratkosti življenja od pandemije naprej do neke mere kolektivna. Morda bolj cenimo družino. Zase vem, da imam bratrance, ki so mi šli včasih silno na živce, zdaj, ko jih dve leti in pol nisem mogla videti, pa so mi naenkrat zelo pri srcu! Ne vem sicer, kako dolgo bo to trajalo ..."

Sorodna novica Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Chimamanda Ngozi Adichie ima bolj ali manj najbolj zvezdniški status, kar jih pisatelj(ica) lahko doseže: med svoje občudovalke šteje npr. Oprah Winfrey in Hillary Clinton. Že s prvim romanom, Škrlatni hibiskus, ki ga je izdala pri 26 letih, je bila v izboru za Bookerjevo nagrado. Z naslednjim, pozneje ekranizirano Polovico rumenega sonca, je leta 2006 osvojila nagrado orange in MacArthurjevo "štipendijo za genije". Njeno prelomno TED-predavanje pred desetimi leti je v enem od videospotov "posemplala" Beyonce, modna hiša Dior ga je tiskala na majice, v obliki knjižice pa ga je Švedska brezplačno delila dijakom. Od takrat ima danes 44-letna pisateljica status feministične ikone, ki ga je leta 2017 kronala še z delom Ljuba Ijeawele: Feministični manifest v petnajstih predlogih. Danes pravi, da deset let pozneje ničesar v svojem govoru "ne bi vzela nazaj", "bi pa dodala več plasti, odtenkov".

"Vključila bi svojo lastno izkušnjo nosečnosti in materinstva. To je drastično spremenilo moje razmišljanje: zavedela sem se, kako pomembno je govoriti o tem, na kakšen način žensko telo oblikuje življenja, priložnosti in odločitve žensk. O razlikah med moškimi in ženskami prej nisem govorila, ker sem mislila, da bi s tem samo ponujala argumente tistim, ki govorijo, da ženska "ne more biti predsednica, ker bi dobila PMS in pritisnila na gumb za jedrsko vojno", in podobno. A potem sem spoznala brutalno telesnost nosečnosti, to, kako telo lahko ovira tvojo ustvarjalnost. V nosečnosti res nisem mogla pisati, nihče mi ni povedal, da mi bodo odpovedali možgani! Jezi me, da živimo v svetu, kjer lahko opravljamo najbolj prefinjene operacije možganov, kjer lahko presajamo srca – ne moremo pa urediti hormonskih težav žensk."

Čisto iskreno priznava tudi, da prav zaradi materinstva mineva že deseto leto, odkar je izšlo njeno zadnje leposlovno delo, monumentalni roman Amerikanka. "Če bi torej svoje predavanje pripravljala danes, bi začela z dolgim, jeznim monologom o tem, kako je narava mizogina in kako zdravstveni sistem ne ceni zdravja žensk. Zaključila pa bi s svarilom ženskam, naj se pazijo. Ženska dela opravljajo delo nadaljevanja človeške rase, družba pa za to ne pušča nobenega prostora."

Skoraj polovico časa na odru je pisateljica posvetila pogovoru z občinstvom, v katerem je izkazala iskreno zanimanje za to, "kako je biti mlada ženska v Sloveniji", v smehu priznala, da "si niti ne predstavlja, kako je živeti v državi s samo dvema milijonoma prebivalcev", ter svetovala mami v Gani rojene deklice, ki se v šoli sooča z rasizmom, in dvanajstletnici, ki jo zanima pisanje.

Po literarnem večeru, pogovoru z občinstvom in podpisovanju knjig si je pisateljica kljub pozni uri vzela še nekaj trenutkov za odgovore na nekaj kratkih vprašanj za MMC.

V Zapiskih o žalovanju se dotikate univerzalnih tem izgube in trpljenja. Po eni strani pišete o tem, kako težko vam je bilo, ko so v Nigeriji od vas pričakovali javno izkazovanje žalosti – obenem pa ste zelo kmalu po očetovi smrti izdali pričujoče delo. Zakaj ste se odločili, da boste s svetom delili nekaj tako osebnega? Je bila to vaša oblika javnega žalovanja?

Sem človek, ki se vedno zateče k pisanju; skozi delo poskušam razdelati, kar čutim. Očetova smrt je bila najbolj uničujoča stvar, ki me je kdaj doletela – zame je bilo naravno, da sem se oprla na pisanje. Pred tem nisem našla jezika za poimenovanje svojih čustev. Skratka, zame ni bila nenavadna odločitev za pisanje, nenavadna je bila odločitev za objavo. Najbrž sem mislila, da bo komu moje pisanje prišlo prav na čisto praktičen način. S tem hočem reči, da o žalovanju ne govorimo dovolj, vsaj ne na iskren način. Pogosto se zatekamo k puhlicam, na primer "Zdaj je miren", "z angeli je", "varuje te z neba" ... Verjamem, da imajo ljudje, ki to govorijo, dober namen, ampak s tem prezremo bolj kompleksne plati žalovanja: na primer to, kako zelo jezen je žalujoči. Zavest, da nisi sam, ima ogromno moč, zato sem upala, da bo knjiga komu koristila, da se bo kdo prepoznal v mojem prepletu čustev.

V knjigi pišem o tem, kako na začetku nisem hotela sodelovati pri množičnem, skupnem žalovanju, kakršno je običajno v Nigeriji. Pozneje, ko smo končno lahko imeli očetov pogreb, pa sem veliko uteho našla v tem, da sem bila obdana z ljudmi. V prvi fazi pa sem hotela biti sama s svojim žalovanjem.

Roman Polovica rumenega sonca so v večini navdihnile zgodbe o življenju vaših dedkov, ki sta umrla v nigerijski državljanski vojni. Je bilo pripovedovanje zgodb družinsko izročilo, ki vas je usmerilo na pisateljsko pot? Vaš oče je bil akademik, a s popolnoma drugega področja, statistike. Vidite sebe kot naslednico rodu pripovedovalcev?

Ne vem; mislim, da sebe ne bi mogla opisati na ta način. Če že, bi rekla, da sem naslednica rodu mislecev. Moj oče je bil zelo racionalen znanstvenik – a je prebiral leposlovje. Ne vem, od kod imam to globoko ukoreninjeno ljubezen do pisanja.

V knjigi temo žalovanja kontekstualizirate v okviru pandemije. Mislite, da je pandemija družbo kot celoto preobrazila? Ukrepi so se sprostili, svet je večinoma spet odprt, a v resnici nikoli nismo dobili kakega pravega zaključka, katarze – covid nas je oropal občutka, da je svet v osnovi varen. Nam lahko pri tem pomaga umetnost?

Pandemija je spremenila svet in umetnost se s tem vprašanjem preprosto mora spopasti. Res se veselim tega, da bomo videli, kaj lahko doseže. Morda, morda umetnost lahko najde kak pomen v vsem skupaj in bomo s pomočjo romanov doumeli, na kakšen način smo spremenjeni. Kajti jasno je, da smo spremenjeni: svet je bil hkrati raztreščen (ang. shattered) in zaprt (ang. shuttered). To je vplivalo na vse. Imam prijatelje v Novi Zelandiji, ki so še vedno šokirani nad tem, da hodimo okrog in objemamo ljudi – oni imajo še vedno precej stroge omejitve.

Vaš roman Američanka prekipeva od optimizma, od vere v ameriški duh, ki doseže vrhunec z izvolitvijo Baracka Obame leta 2008. So Trumpova leta zamajala vašo vero v Ameriko? Mislite, da lahko predsednik Biden popravi nastalo škodo ali pa je bila deziluzija prevelika?

Če je Trump nakrhal mojo vero v Ameriko? Da. Moje ljudstvo pozna rek: Ko zapiha veter, se peresa privzdignejo in vidiš kurjo rit. In točno taka je bila Trumpova administracija: razgalila je rit Amerike. Na neki način je postala država razočarajoče navadna. Vesela sem bila, ko je zmagal Biden, ker sem hotela odraslega človeka na čelu države. Mislim pa, da bo treba še veliko časa za prave spremembe v Ameriki. Trump je poglobil že obstoječe tektonske prelomnice. Ameriška politika je trenutno neverjetno plitka in Trump je imel pri tem veliko vlogo. Če naj se kaj spremeni, bo za to treba še veliko časa.

Lani ste objavili zelo odmeven esej z naslovom It's Obscene, v katerem pišete o negativnih odzivih na določene vaše izjave. Dotaknete se tudi družbenih medijev, kjer, kot pišete, "ne šteje več dobrota, ampak videz dobrote". Zdi se, da v stremljenju za politično korektnost včasih izgubita občutek za nianse in kontekst.

Točno v tem je bila moja poanta. Družbena omrežja nas – no mene ne, ker pri tem res nočem sodelovati – tako rekoč silijo, da uprizarjamo "dobroto“. Posledično ljudje tudi zelo hitro obsodijo vse, ki te dobrote ne uprizarjajo na tak način, kot se od njih pričakuje. To je škodljivo za diskurz, saj ne gre več za izmenjavo idej, vsi samo še sledimo dogmi. Sama sem zagovornica neodvisne misli. Stvari lahko sprejmem samo, če sem jih z razmislekom presodila za resnične – nihče mi ne bo rekel: "Če si liberalka, bo tvoja drža točno xy."

Mnogi ljudje vaše ime celo prej kot z leposlovjem povezujejo s feminizmom, predvsem po zaslugi vašega prelomnega TED-predavanja in pozneje knjige Vsi moramo biti feministi. Se vam zdi, da ste pred desetimi leti nagovorili trenutek, ubesedili družbeno klimo? Poosebili ste nov val feminističnega gibanja.

Ne vem, kako hudiča se je to zgodilo, res ne (smeh). Ko sem pripravila tisto predavanje, nisem imela res nobenih pričakovanj. Zato ne morem iskreno govoriti o tem, zakaj je toliko različnim ljudem pomenilo tako veliko.

Pa vas moti, če ljudje tudi vaše romane berejo in interpretirajo skozi prizmo feministične teorije?

Ja, zelo me moti. (Smeh.) Feministka sem, pišem feministične eseje in govorim o feminističnih idejah – ko pišem leposlovje, pa sem umetnica, ustvarjalka. Ni mi všeč, da me opisujejo kot "feministično pisateljico“ – sem pisateljica in feministka, ne pa feministična pisateljica.

Mislite, da so (ali pa da lahko) pobude, kakršni sta MeToo in Time's Up, trajno in v temeljih spremenijo družbo? Ali pa gre le za kozmetične popravke, za odstranjevanje simptomov namesto vzrokov bolezni?

Tisočletja človeške civilizacije so zakoreninjena v sistemih, ki ponižujejo in marginalizirajo ženske. Tega ne bomo spremenili čez noč in ne zato, ker je nekaj žensk na Zahodu povedalo svoje zgodbe. Mislim pa, da je MeToo imel določene posledice – vem na primer, da so številne korporacije postale zelo pozorne na problematiko spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, in to je neposredna posledica gibanja MeToo. Seveda pa je ogromno stvari, ki se niso spremenile in ne pričakujem od tega gibanja, da bo rešilo vse težave. Resnične spremembe so postopne in počasne.

V nocojšnjem pogovoru ste spregovorili o tem, da se pred lastno izkušnjo materinstva niste zavedali, kako zelo bo vaše "žensko telo“ vplivalo na vaš poklic pisateljice. Si zdaj, ko ste mati in svetovna zvezdnica, lahko izborite čas, prostor in tišino na enak način kot na začetku kariere? Si lahko privoščite ta luksuz, da se v ustvarjalnem obdobju odrežete od sveta?

(Smeh.) Veste kaj, ni problem v "globalnem zvezdništvu“, ampak v starševstvu! Imam pravilo: nočem, da bi moja hčerka kdaj imela občutek, da zanjo nisem dostopna, da ji nisem na razpolago. Jasno, da to povzroča težave: jaz se v svoji pisarni trudim delati, ona pa kar odpre vrata, ker ve, da gre lahko kadar koli k mami. "Mama!!" In tako izgubim koncentracijo … Upam, da bo vse skupaj lažje, ko bo malo starejša. Zdaj me zelo zanimajo vprašanja v zvezi s tem, kako ženske hkrati žonglirajo več stvari. Preden sem imela otroka, tega nisem zares razumela. Razmišljam o ženskah s petimi otroki, ki bi rade na primer slikale. Razmišljam o tem, za koliko ustvarjalnosti je prikrajšan svet samo zato, ker ženske ne dobijo podpore, ki bi jo potrebovale.

Preprosto je reči "ženske imajo lahko vse", če se pri tem ne vprašamo: Ja, ampak za kakšno ceno?

Absolutno.