Avtor, rojen na Ibizi, je študiral literarno teorijo in primerjalno književnost in dela kot profesor literature na univerzi v Barceloni. V špansko književnost je stopil s pesniško zbirko Boben luči (Tambor de luz, 2001) ter z romani Vampirjevo trpljenje (La fatiga del vampiro, 2004), Lastne zadeve (Asuntos propios, 2009) in Kakor poti v megli (Como caminos en la niebla, 2016). Zadnjega je prevedel Ferdinand Miklavc in je izšel pri založbi Modrijan leta 2017 z naslovom: Kakor poti v megli. Burni dnevi Otta Grossa.

Osrednji lik romana je Otto Gross, avstrijski boem, anarhist, utopični mislec in prezrt psihoanalitik, ki je v začetku 20. stoletja deloval tudi v sloviti komuni v švicarskem zdravilišču Monte Verità. O njem je scenarist Llerandi želel posneti dokumentarni film, zato je iz rojstne Španije odpotoval v Gradec, na Dunaj in v Berlin, da bi raziskal Grossovo življenje, poiskal sorodnike in ljudi, ki so ga poznali, in na podlagi zbranega gradiva ustvaril film o osebi, ki ga navdušuje. Najpomembnejšo pričevalko, osemdesetletno Lise, vnukinjo Otta Grossa, je našel kar blizu svojega doma. Llerandi in Lise, ki zdravi svoje travme s stikom z zemljo – iz gline izdeluje lončenino – sta plod literarne domišljije in delujeta kot pola notranjega monologa.

Psihoanalitik Otto Gross je danes tako neznan, da je videti skoraj kot avtorjev lik. Zakaj ste se zanimali zanj in kako je sploh prišel v vašo življenje?
Bilo je naključje, ki je imelo opravka s knjigami. Vedno kaj beremo in v roke ti pride vrsta knjig. Takrat sem prebiral esej o melanholiji v kulturi, v književnosti, pravzaprav so bili trije eseji. Avtor je bil mehiški antropolog, Katalonec, sin španskih priseljencev, ki so odšli v Mehiko zaradi španske državljanske vojne. Ime tega fantastičnega sociologa in velikega poznavalca vseh mogočih stvari, še posebno zgodovine medicine, melanholije in depresije, predvsem z gledišča zgodovine, je Roger Bartra. Napisal je tri eseje o treh melanholikih in eden izmed njih je Max Weber. Ta nemški ekonomist in sociolog je bil nekoč dober prijatelj Otta Grossa in Bartra mu v eseju namenja tri ali štiri strani; v glavnem povzetek njegovega življenja, nekaj kratkega. Prebral sem tiste strani in pomislil: kdo je ta človek? Nikoli nisem slišal zanj … Bil je Freudov učenec, vendar je bil izključen iz tega kroga; sin utemeljitelja sodobne kriminalistične vede … zakaj nisem o njem nikoli ničesar slišal? … Kdo je?

Roman Kakor poti v megli je kot mozaik. Z različnih zornih kotov opisujete scenaristova prizadevanja in izid njegovih iskanj, odsev pisateljevih raziskav pri zbiranju gradiva. Tako ste ustvarili roman, v katerem se izrisujejo podoba časa, lik številnih osebnosti in predvsem podoba znamenitega Otta Grossa, od mučnega otroštva ob sadističnem očetu, začetniku znanstvene kriminološke forenzike, do njegove zgodnje smrti zaradi družbene izključenosti, telesne izčrpanosti in odvisnosti od mamil. O Ottu Grossu bi lahko napisali biografski esej, toda odločili ste se napisati roman ...
Lahko bi bil esej, vendar moram biti iskren sam s sabo – pred tem pisanjem sem bil romanopisec, roman je moj način izražanja, nanj sem navajen. Ottu Grossu naj bi dal možnost, da spregovori. Kajti to je lik, ki ga je zgodovina ignorirala, bil je človek, ki so ga izključili iz različnih krogov – oče iz družine, njegov učitelj Sigmund Freud, takoj ko je spoznal, da se Otto spogleduje s politiko, pa iz psihoanalitičnega kroga. Za Freuda je bila politika ovira in ni mogel sprejemati političnih in anarhističnih diskurzov, ki bi umazali psihoanalitično gibanje. Izključil ga je brez odlašanja.

Roman je zame prava oblika, kajti kaj bolj akademskega bi delo potisnilo v akademske kroge. Med akademiki obstaja poseben, majhen svet, v katerem si avtorji med seboj berejo besedila; tako je tudi prav in včasih jim uspe spremeniti pogled na kakšno osebnost, vendar sam nisem zgodovinar, nimam sredstev za to, akademiki pa so po večini univerzitetni profesorji, vajeni določenega načina pisanja. Ne prizadevam si, da bi postal zgodovinar, v primeru Otta Grossa sem le poskušal napisati leposlovno delo, ki bi odzvanjalo, ker verjamem, da je to sporočilo še kako potrebno.

Videti je, kot da roman ne bi bil napisan v Španiji ali za Špance, temveč bolj za ljudi iz Srednje Evrope. Poistovetenje z vsebino se zdi bliže ciljnemu občinstvu, med katerim je Otto Gross deloval. Tako zaradi opisov konfliktov med starši in otroki, razumom in čustvi, zaradi hladnosti in topline, tradicije in napredka, dogmatizma in odprtosti, nacionalizma in univerzalizma, zaradi zahtev pri izpolnjevanju predpisov in norm ter želja ali zaviranja tega, da bi bili srečni.
Nimamo, vsaj jaz nimam občutka, da bi kar koli nadzorovali. Občutek sem imel, da me zgodba sama nagovarja, kajti nihče je ni pripovedoval. Nisem ne Avstrijec, ne Nemec, ne Slovak, ne Madžar, toda čutil sem, da je treba to povedati in da je v zgodbi nekaj univerzalnega – na primer o družinskih vezeh, o vezi med očetom in sinom. Dva moža – oče in sin – in njuna medsebojna vez brez čustev, ker se ne odpirata drug drugemu, to je nekaj, kar zadeva nas vse in še danes je navzoče v naših odnosih. Všeč mi je bilo misliti, da bodo lahko zgodbo brali vsi bralci, vendar sem se motil, res sem se motil, ker nisem upošteval poslovnega vidika. Ko je moj agent s knjigo obiskoval založnike, so vsi rekli, da jim je všeč. Krasno, všeč jim je. Toda zakaj bi ta knjiga zanimala španskega bralca? Vse je roman zanimal, nihče pa ga ni hotel objaviti. Nepričakovano pa je neka založba – Estela Maris, ki je pravkar začela delovati – izrazila željo, da bi knjigo izdala. Zanimivo je, da je šlo za založbo, ki je objavljala zelo desničarske eseje, ne kakšnih sredinskih avtorjev z desničarsko afiniteto, ampak res avtorje skrajne krščanske Španije. Seveda označujem to, kar velja v Španiji, kajti domnevam, da je v vsaki državi drugače; v Španiji pa je krščanstvo, povezano s politiko, še vedno zelo odvisno od Franca. Na Poljskem je najbrž popolnoma drugače, kajti krščanstvo je povezano z osvobajanjem in svobodo.

Pomislil sem, da knjige niso prebrali. Vendar pa tega nisem mogel vedeti. In sem vprašal založnika: 'Hej, zakaj objavljaš mojo knjigo, ki nima nobene zveze z drugimi v založbi?' Pa mi je odgovoril, da se je zaljubil vanjo. Krasen gospod, desničar, gospod z razpelom v pisarni, privrženec tiste Španije, ki jo imenujemo »carpetovetónica«, tiste pradavne iz železne dobe, ko so na Iberskem polotoku prebivali Kelti. Knjigo je objavil in jaz sem mu bil hvaležen. Ne glede na svoja idejna stališča je bil poštenjak.

"Vseeno mi je, ali si levičar. Tvoj roman mi je segel globoko v srce in ni ne desničarski ne levičarski." Tisto, kar je povedal, sem že vedel in zdaj sem dobil potrditev, da so stvari, ki presegajo področje politike; predvsem to, da se ustaviš in zazreš v drugega in vidiš, kaj potrebuje sin, kaj oče, kaj prijatelj, in se ne odzoveš zaradi strahu, kakor se je odzival Hans Gross. To je bil človek, ki ga je razžiral strah, strah pred tem, kaj bodo rekli drugi, kakšen sloves si oblikuje sin Otto. Kajti sin je jemal droge. Imel je zelo revolucionarne ideje. Na primer, Otto Gross je opredelil zakonsko zvezo za zakonsko prostitucijo. Govorimo o letu 1906, ne o sedanjosti. Tudi zdaj je ta ideja močno prevratniška. Toda kar se mi je zdelo najzanimivejše, je, kako je nastala. Bila je Ottova zamisel, toda v resnici je treba iskati izvor ideje v očetu, ker je bil tako skrajno konservativen, tako hladen, da je njegov sin postal tak, kakršen je bil.
Drugače rečeno – starši ustvarijo otrokom težave. Sina poskušaš modelirati. Moj oče je bil policist, bil je zelo dober človek, saj ni bil tako radikalen, kaj šele da bi bil pošasten kot Hans. Spomnim se, da mi je, ko sem bil star 16 ali 17 let, prinesel brošuro iz policijske šole v Ávili. Želel si je, da bi postal policist. Takrat pa ga je moja mama opozorila: Ali ga nisi videl? Nikoli ne bo policist – daj, le poglej ga. In res – moj oče me je seveda videl, vendar v resnici ni videl, kdo sem, kaj sem, medtem ko je mama zelo dobro vedela, da ne bom policist.

Ko poskušaš oblikovati otroka, ga modelirati, bo nastalo nekaj drugega. Tako je Hans, ki je bil neuravnovešen in patološko obseden z nadzorom, dobil sina, ki je bil patološko obseden z zanikanjem nadzora. Prav to je tisto, sem pomislil, kar je univerzalno, kar lahko razumejo vsi starši, potem pa so mi založniki v Španiji rekli ne, ne, to je Srednja Evropa, Špancev pa to ne zanima! Še vedno verjamem, da jih zanima.

Ni dvoma, da so zastavljena vprašanja širša, univerzalna, čeprav se različno rešujejo na tej ali oni celini, v tej ali oni deželi. Lep primer iz knjige Kakor poti v megli, ki ponazarja navzočnost in odsotnost izražanja čustev, je kmalu po začetku, ko pripovedujete o Ottovem srečanju s knjigo Potovanje na ekvatorska območja nove celine Alexandra von Humboldta. Branje ga je očaralo in Otto se je odločil za študij zoologije. Vendar je kmalu spoznal, da to, kar mu ugaja pri živalih, nima nič opraviti s tem študijem. Profesorji so namreč živali preučevali, rezali s skalpeli brez omrtvičenja, dajali iz kože ipd. Pri dvaindvajsetih se je kot zdravnik vkrcal na ladjo, ki je plula v Ameriko. Na poti se je spoprijateljil s prav tako mladim Sebastianom. Govorila sta različne jezike in tudi družbeni status obeh je bil zelo različen. Ob prihodu v pristanišče je Otto že lomil španščino, Sebastian pa ga je povabil k sebi, v najemniško stanovanje, v katerem je živela njegova mati in vrsta bratov in sester. Bila sta nenapovedana. Sebastian je najprej srečal mater in eno izmed sester.
"Ko sta zgledali Sebastiana, sta mu planili okrog vratu. Vsi trije so zajokali. To je trajalo dve ali tri minute, ostali so objeti brez ene same besede. Ko je mati dvignila glavo in pogledala sina, se je smehljala in jokala hkrati in ga gledala v oči, kakor da ne more verjeti, da je res prišel. (…) Otto je obstal brez besed, brez diha, zbegan. Z odprtimi usti, kakor ptiček, ki ne more dihati in nemo odpira kljun, z razbijajočim srcem, od katerega mu utriplje vse telo."
Všeč mi je, da ste to opazili. Ne spominjam se, da bi mi kdo to omenil, in tudi meni je ta prizor v romanu najbolj všeč. Ker sem v njem tudi jaz, ker tudi mene gane kot bralca. Ne vem, kako je z drugimi pisatelji, toda sam imam včasih potrebo, da povem stvari, ki bi si jih želel povedati, pa nisem imel priložnosti zanje. Na primer tisti odnos z mojim očetom, o katerem sem prej govoril, med očetom in sinom, o tistem zbližanju med obema moškima, ko nastopijo težave pri odnosu, o tisti trdoti, ki je na neki način zelo španska ... Jasno je, da nočem ustvarjati stereotipov o Španiji ali o katerem koli drugem kraju, toda vem, da obstaja kastiljska trdota, suhost, ki je značilna za tamkajšnje podeželje in ljudi. In v Španiji, v kateri je odraščal moj oče, v tisti nacionalni in katoliški Španiji, je moški element resničnost, strogost, neprizanesljivost. Mislim, da sem moral izraziti zavist, ki sem jo čutil do drugih družin, v katerih je bilo več bližine, več sproščenosti, več izraženih čustev.

Česa takega Otto nikoli ni videl, morda je o čem podobnem kdaj slišal. Zdaj pa je to opazil pri prijatelju.

Zakaj v tem srečanju ni strogosti, najbrž sploh ni pomembno, morda je povezano s socialnim slojem. Sam izhajam iz zelo skromne družine, tako po očetovi kot po materini strani. Ko je oče postal policist, je bil to zanj izjemen vzpon na socialni lestvici. Moj oče bi, če ne bi bil policist, morda zašel na drugo stran zakona. Revščina je nekaj zelo hudega, zato mislim, da tisti, ki izhajamo iz zelo revnih družin, poznamo vrednost čustvenih vezi. Sam sem jih močno doživljal v odnosu do mame. Moja mama je iz Andaluzije, to je spet nekoliko drugače.

V romanu pa lahko poudarim lik Adel, Hansove žene oziroma Ottove matere. Mati je tista, ki ima dovoljenje in odgovornost za čustveno vzgojo, oče pa je policist za vso družino, je tisti, ki tepe, in tisti, ki zatira. V obdobju Otta Grossa je bilo to zatiranje brutalno. Oče je pričakoval, da bo sin brezhiben že v prvem letu življenja, da bo sledil njegovim korakom. Otto je bil zelo inteligenten, kot otrok se je sam naučil brati in oče si je obetal genialnega sina, ki bo sledil njegovim korakom na univerzi in prevzel katedro, ki jo je ustanovil, toda to se ni zgodilo – Otto je začel uživati kokain, alkohol …

Otto Gross je bil eden največjih feministov vseh časov, saj je ženske osvobajal patriarhalnih spon, svoje metode zdravljenja pa je v začetku 20. stoletja izvajal tudi v sloviti komuni v švicarskem zdravilišču Monte Veritá.
Takratne elite so bile nad tem zdraviliščem ogorčene, ker je rušilo tradicionalne vrednote in poskušalo spremeniti pogled na zdravstvo, šolstvo, spolnost, umetnost, vlogo ženske ipd. Prispevalo je nekaj nastavkov kulturnega življenja, ki ga danes živimo.

Iz kraja Monte Verita izhaja veliko stvari – tudi vegetarijanstvo in veganstvo, pa še več … Filozof in arhitekt Rudolph von Laban, rojen v Bratislavi, ima impresivno zgodbo – eksperimentiral je s plesom in poskušal ugotoviti, ali je mogoče plesati nezavedno. Iz zdravilišča Monte Verita izhaja veliko revolucionarnih pogledov, tam so začetki new agea, nove duhovnosti. Zdaj se veliko ljudi ukvarja z duhovnostjo, z jogo, ne vem pa, koliko je to vplivalo na današnjo kulturo. Nisem strokovnjak za nič, vendar imam občutek, da današnji kapitalizem vse spreminja v kapitalistični izdelek. Kapitalizem je tako prefinjen, tako mogočen in sposoben, da vse vsrka vase, vse oglašuje, vse spreminja v kulturni izdelek, ki ga nato uživamo, kot meditacijo, jogo, vegetarijanstvo, kakršno koli terapijo, s katero so se ukvarjali v sanatoriju, ko je še deloval. Zdi se mi, da je danes zelo težko početi kar koli, česar kapitalizem ne bi izkoristil in česar ne bi bilo mogoče prodajati.

V Španiji živi zelo pomemben pisatelj in sociolog Antonio Escohotado, ki je napisal knjigo Zgodovina trgovine. V njej zelo natančno razlikuje trgovino od kapitalizma. Trgovino so razvijali že Feničani in Rimljani, toda kapitalizem je res divji, lahko zavija in prodaja tudi protislovja.

Sam sem zelo zagrizen zagovornik pravic živali, sočustvujem z njihovim trpljenjem na splošno, postal sem vegan in že trinajst let ne uživam nobenih živalskih izdelkov. V tem času pa so se stvari spreminjale in danes so v veleblagovnicah na policah vegetarijanski izdelki. Ljudje postajajo vegani, ne nujno zato, ker skrbijo za pravice živali ali sočustvujejo z njimi, ampak ker je to super cool. Zato ne vem, kaj bi rekel o zdravilišču Monte Verita danes in ali je sploh še mogoče kaj avtentičnega.

Pisateljsko pot ste začeli kot pesnik, v kastiljščino ste prevedli zbirko Murmullo (Šepet) brazilskega pesnika Ferreira Gullarja, napisali pa tudi tri romane. Poleg že omenjenega o Ottu Grossu je tu tudi izmišljeni življenjepis Julia Cortázarja Vampirjevo trpljenje. V romanu Lastne zadeve obravnavate vprašanje imigracije, družbenih in generacijskih sprememb, usedlin rasizma v današnji španski družbi, se sprašuje o starostnih težavah, o pokojnini, otrocih, ki predolgo živijo s starši, novih oblikah diskriminacije, prikritih izrazih nasilja. Januarja 2020 bo izšel roman West End. V vseh teh romanih se poglabljate v nekakšna mejna vprašanja današnje družbe.

Zelo me navdihujejo vsakdanje zgodbe. Nimam težav pri soočanju s praznim listom. Zgodbe prihajajo k meni. Tako je bilo z romanom Lastne zadeve. Takrat sem spoznal dekle, ki je prišlo iz Gane in se je v Barceloni oblačilo tako, kot je bilo navajeno v svojem afriškem okolju. Tega se ni zavedala, saj je pravkar prispela in se je šele privajala na življenje v Barceloni. Ni še dojemala krajevnih kulturnih običajev in se oblačila zelo ženstveno, pretirano, z zelo visokimi petami itn. Tudi v Barceloni se ženske oblačijo ženstveno, vendar drugače. Tako ozaljšana je hodila po ulicah in moški so jo pogosto spraševali po ceni njenih storitev. Dekle je vse to doživljalo z grozo. Nekaj tednov po prihodu je v mojem razredu, v katerem poučujem španščino, pripovedovalo o svojih prigodah in se spraševalo: Hej, kaj se tu dogaja z moškimi? Začel sem ji pripovedovati o španskih običajih, o drugačnosti norm ipd. Dekle je povedalo še za druge diskriminacije, sam pa sem pomislil, da bi bilo dobro napisati zgodbo. Podobno je bilo s ostarelimi ljudmi.

Približno v tistem času mi je nekdo pripovedoval o diskriminaciji starejših. Začel sem zbirati zgodbe in nenadoma sem nekega dne, sredi pomivanja posode, uvidel: To je tisto. Česa takega sploh ne izbiraš, pač pa napišeš. Seveda ne gre za nekaj, kar bi bilo tržno zanimivo. Ko o tem razmišljam, spoznavam, da vedno čutim potrebo po tem, da bi bilo nekaj opazno, da bi bilo tam, da bi obstajalo; toda to je treba razkriti, treba je, da nekdo to poimenuje.

Vaša pisateljska pot se je začela s poezijo – zbirka Tambor de luz (Boben luči ali svetlobe) je kratko, toda intenzivno literarno potovanje po temi in svetlobi, ki s kratkimi in natančnimi odsevi izraža svet, v katerem se samotar in ljubimec rokujeta v povezanosti z mračnimi, včasih duhovnimi vsebinami.

Želel sem si postati pesnik, toda napočil je trenutek, ko sem začutil, da nikoli ne bom mogel doseči pesnikov, ki sem jih prebiral. Morda sem bil premlad, morda bi si moral vzeti več časa, da bi prisluhnil svoji notranji tišini, da bi spoznal, o čem naj bi govoril. Poezija je precej globlja in v nekem trenutku me je misel, da bi postal pesnik, presegla, zato sem presedlal na prozo. Začel sem posvečati veliko časa pisanju romanov. Na področju ustvarjanja pesmi so ljudje, ki hitro in preudarno pišejo, vendar imajo velikanski dar, ki ga sam nimam. Prizadevanje, iskanje popolnejše oblike, pa ne pomaga, ker pesem lahko vedno spreminjaš, vedno lahko dodaš kakšno besedo ali jo odstraniš.

Tedne in tedne sem se ukvarjal z eno samo pesmijo. Morda bi mi pomagala kakšna literarna delavnica, dober učitelj, predvsem pri iskanju sproščenosti, ne toliko samega pisanja poezije. Zdaj to počnem s svojimi učenci v literarni delavnici. Sem mentor v delavnicah za kreativno pisanje. Večino svojega časa posvečam temu, da obiskovalci nekoliko znižajo pričakovanja, ki jih imajo kot pisatelji – mislim na izdajanje, podpisovanje izvodov, ves pisateljski egoizem – in poskusijo uživati v pisanju brez strahu pred končnim izdelkom, češ ali bo popoln, odličen. Vse to jih preveč bremeni. Mirnejši sem, ko prevajam, ker ne čutim toliko bremena svojega podpisa, čeprav se tudi sam podpisujem kot prevajalec. Včasih je težko prevajati iz portugalščine, angleščine, katalonščine.

Septembra lani ste prejeli nagrado café Gijón za roman West end. Žirija vas je označila za "vznemirljivo" besedilo, v katerem prepletate resnične in izmišljene like, postali pa ste tudi glasnik zapostavljenih, predvsem tistih, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Odkrivate skrivnosti, ki so od nekdaj obkrožale njegovega "norega" dedka. Roman je pregled povojnega obdobja in izselitve Andaluzijcev na Ibizo ter preobrazbe, ki jo je otok doživel s prihodom množičnega turizma.

To je zgodba mojega starega očeta po materini strani. Zbolel je za shizofrenijo, bil je nepismen, delal je na kmetiji. Večkrat je bil interniran v sanatorijih, toda na vasi je po zaslugi rutinskega dela na polju dosegel ravnotežje. Ko je dopolnil 50 let, so mu otroci rekli, da se bodo vsi preselili na Ibizo, ker je v turizmu več dela za vse, poleg tega pa so hoteli nekaj več in niso več marali delati na kmetiji.

Tako so on in njegovi štirje otroci, moja mati in njeni bratje, odšli na Ibizo. Tam je zašel v krizo in ga je bilo treba znova internirati. Vse to napeljuje k temu, da govorim o frankizmu, kajti Franco je uporabil psihiatrijo za politično orodje. Začel sem raziskovati, kakšno je bilo vsakdanje življenje mojega dedka v psihiatričnih bolnišnicah, in ugotovil, da strokovna literatura ne govori o umsko prizadetih ljudeh, o težavah z duševnim zdravjem, ampak o ljudeh, ki so bili zaprti v psihiatričnih bolnišnicah, pa niso bili nori – to so bili homoseksualci, vdove republikancev iz državljanske vojne, disidenti. Moj dedek pa je bil res tam s psihičnimi težavami, toda to je bil v resnici zapor, ne psihiatrična bolnišnica. Roman opisuje to obdobje, potovanje andaluzijske družine na Ibizo in turistični razcvet tega otoka – to je Španija med letoma 50 in 75, obdobje frankizma in postfrankizma ter zgodovina moje družine.

Prvič ste obiskali Slovenijo. Koliko ste poznali deželo, njeno kulturo in slovenske pisatelje?

Res mi malo nerodno, ker sem v zvezi s slovenskimi avtorji zelo neizobražen, pred leti mi je prišel v roke katalonski prevod pesmi Srečka Kosovela. Spomnim se, da sem takrat zelo užival, vendar je minilo že več let in malo je ostalo. Spomnim se tudi nekaj njegovih biografskih podatkov; da je bil pesnik, ki je umrl zelo mlad. Toda življenje potem teče dalje, bereš druge stvari … prebiral sem tudi Tomaža Šalamuna; o njem so mi pripovedovali prijatelji, ki bolje poznajo slovensko kulturo. In seveda vem za nadvse slavnega rokerskega zvezdnika zahodne filozofije Slavoja Žižka, ki me zelo zabava. Ko sem se odpravljal v Slovenijo, so mi ljudje pravili: Greš na slovenski knjižni sejem? Moraš se fotografirati z Žižkom. In sem pomislil: Žižka na sejmu ne bo. A je že tako, da imamo vse neke stereotipe, tudi jaz, češ – če spoznaš Žižka, je to Slovenija … Moram še opraviti domačo nalogo in več brati, zapolniti vse vrzeli.

Zelo bi mi bilo všeč živeti od pisanja na splošno; s pisanjem romanov je težko. Obstajajo možnosti, vendar niso lahke. Sicer pa se rad posvečam poučevanju, tečajem kreativnega pisanja in tudi prevajanju. Rad bi si služil kruh s čimer koli, kar je povezano s pisanjem, prevajanjem … rad bi se ustalil v bližini književnosti. Z nagrado, ki sem jo zdaj prejel, imam veliko več upanja. Veliko sem poučeval na srednjih šolah in jezikovnih tečajih za tujce, rad delam z mladino, toda ko opraviš svoje delo, ti ostane zelo malo moči. Ko imaš opravka s tridesetimi učenci pet ali šest ur na dan, je sicer čudovito, toda rad bi se stoodstotno posvetil književnosti, pisanju ali prevajanju, še posebno lastnemu ustvarjanju.