Sava Šumanović, Koncert v naravi, 1925,  olje, platno, 161 x 129 cm. Foto: Galerija Srbske matice
Sava Šumanović, Koncert v naravi, 1925, olje, platno, 161 x 129 cm. Foto: Galerija Srbske matice

Razstava se vpenja v niz drugih, s katerimi imajo v Narodni galeriji namen širše predstaviti družbeno-umetnostno dogajanje v našem prostoru v 20. stoletju. Med drugim kaže na pomen mednarodnega sodelovanja kulturnih ustanov danes in nekoč. Povezovanje slovenskih in srbskih galerij sega že v čase Avstro-Ogrske, tako so slovanski narodi utrjevali svoj skupni prostor.

Razstava, na kateri si lahko ogledate dela 38 avtorjev in avtoric, ima likovno formo zgodnjega modernizma, saj srbski umetniki niso radikalno prehajali v ekspresionizem, fovizem, kubizem, abstrakcijo in avantgardo. Zajema vse tehnike: slikarstvo kot prevladujoče, grafiko, ki prikazuje ozadje umetnosti, in kiparstvo, ki je kljub majhni zastopanosti dalo nekaj najlepših primerkov srbske umetnosti.

Za oddajo Likovni odmevi 3. programa Radia Slovenija – programa Ars smo pred mikrofon povabili koordinatorja projekta dr. Andreja Smrekarja, direktorico Narodne galerije v Ljubljani dr. Barbaro Jaki in avtorico razstave dr. Tijano Palkovljević Bugarski – zapis pogovora z njo lahko preberete v nadaljevanju ali pa mu prisluhnete v priloženem posnetku.

Likovni odmevi: Srbski modernizem

V Galeriji Srbske matice v Novem Sadu hranite eno najobsežnejših zbirk srbske umetnosti novejše dobe, sicer pa tudi dela iz obdobja od 16. stoletja naprej. Že od svojih začetkov pa je galerija vzpostavljala mednarodno sodelovanje.

Galerija Srbske matice ima zapleteno zgodovino – ustanovljena je bila v Budimpešti leta 1847. Leta 1864 se je skupaj s Srbsko matico preselila v Novi Sad. Posebnost naše matice, če jo primerjamo z drugimi, je ustanovitev knjižnice, ker so želeli zbirati knjige, in muzeja, ker so želeli zbirati dela likovne umetnosti. Muzej so za javnost odprli leta 1933. Sprva so zbirali predvsem portrete znanih Srbov, ki so gradili srbsko kulturo, potem pa je zbirka postala žanrsko precej obsežna. Leta 1946 se je galerija ločila od muzeja in postala samostojna, likovno specializirano ustanovo.

Petar Dobrović, Margarita, 1928, olje, karton, 73 x 51 cm. Foto: Galerija Srbske matice
Petar Dobrović, Margarita, 1928, olje, karton, 73 x 51 cm. Foto: Galerija Srbske matice

Zbirka modernizma v Srbski matici se je lahko tako obsežno oblikovala, ker so v njej od nekdaj imeli posluh za sočasno umetnost. K temu so precej prispevali domači umetniki. Kakšna je bila njihova povezava z matico?
Tudi to je posebnost naše matice – verjela je, da ni napredka naroda brez vlaganja v izobraževanje. Takrat pri nas ni bilo fakultet, zato so s štipendijami podpirali odhajanje mladih na šole v evropskih velemestih, kot sta Budimpešta in Dunaj. Med njimi so bili tudi nadarjeni likovniki Uroš Predić, Paja Jovanović, Stevan Aleksić. Pristali so na velikih umetniških akademijah. Zavedajoč se tega privilegija, so matici ostali za vedno zvesti. V tujini so se pridružili evropskim tokovom, vračali ideje v srbski prostor in pozneje muzeju in galeriji matice poklonili veliko število svojih del.

V münchenski likovni šoli Slovenca Antona Ažbeta se je kalilo kar nekaj ključnih srbskih slikark in slikarjev, med njimi Nadežda Petrović. Pozneje je sodelovala s slovenskimi impresionisti.

Srbska kultura oz. srbska družba se je v 18. in 19. stoletju nagibala k Dunaju, toda generacija prvih modernistov, ki ji je pripadala tudi Nadežda Petrović, je odkrila, da je to vendarle zelo konservativno in tradicionalno mesto in da je po nove ideje treba v München. Petrovićeva je bila med prvimi, ki so odšli tja in v šolo Antona Ažbeta. V njej se je srečala s številnimi slovenskimi in evropskimi slikarji. Spoznala je pleneristično slikanje in impresionizem, ju skupaj s kolegi prenesla v Srbijo in organizirala prvo umetniško kolonijo v Sićevu, na kateri so bili dejavni tudi slovenski umetniki.

Foto: Vasa Eškićević, Terme cesarja Dioklecijana, 1916, olje, lesonit, 21,4 x 24,5 cm. Foto: Galerija Srbske matice
Foto: Vasa Eškićević, Terme cesarja Dioklecijana, 1916, olje, lesonit, 21,4 x 24,5 cm. Foto: Galerija Srbske matice

Umetniki so pogosto vplivali drug na drugega kot učitelji; Đorđe Krstić je npr. učil Nadeždo Petrović, ona pa Ano Marinković.
Izjemno zanimivo je bilo pripravljati dela za to razstavo. Ugotovili smo, kako globoke in raznovrstne so povezave med nekaterimi umetniki. Živeli in ustvarjali so v razmahu mogoče sto let, a so se medsebojno povezovali v odnosu učitelj – učenec; bodisi so bili prijatelji, kot npr. Petar Dobrović in Milenko Šerban. Skupaj so slikali in si skupno usodo kdaj delili tudi v tujini, si pomagali. Vse to kaže na živost umetnosti, na to, kako se je še posebno v tem obdobju stalno spreminjala. Ni šlo za en slog, kot npr. v 18. in 19. stoletju, temveč so umetniki hitro prehajali od ene zamisli k drugi. Modernizem torej ni en, ima številne obraze.

Sicer pa na tokratni razstavi najdemo le štiri ženske.
Poskušali smo strniti to, kar je bilo prevladujoče v srbski umetnosti, torej moški slikar. Ženske so bile v manjšini in kiparstvo prav tako. Pa vendarle imamo kar nekaj reprezentativnih ustvarjalk, npr. že omenjeno Nadeždo Petrović, ki je bila začetnica modernizma pri nas. Tu so še Danica Jovanović, prezgodaj umrla, a izjemno zanimiva slikarka, Ana Marinković – učenka Nadežde Petrović – in Zora Petrović, ki je pokazala, da je lahko ženski ekspresionizem enako močan kot moški in da ni razlike med moško in žensko potezo.

Nadežda Petrović, Pompeji, 1907, olje, karton, 13,2 x 9.8 cm. Foto: Galerija Srbske matice
Nadežda Petrović, Pompeji, 1907, olje, karton, 13,2 x 9.8 cm. Foto: Galerija Srbske matice

Identiteta srbske moderne umetnosti, ki se je utrdila v prvih štirih desetletjih 20. stoletja, sega pa še v 60. leta, je zaznamovana z zgodovinski, političnimi in družbenimi razmerami – nacionalnimi in evropskimi. V Galeriji Srbske matice ste ob stalni zbirki ponudili številne tematske razstave. Kaj je njihova posebnost v primerjavi s kronološkimi?
Prvo postavitev umetnosti 20. stoletja, ta je bila kronološka, smo naredili takoj po odprtju naše zgradbe, leta 1958. Nato smo leta 1992, ko je bil pripravljen namenski prostor za stalno zbirko umetnosti 20. stoletja, imeli kar nekaj tematskih razstav. Modernizem smo poskusili opazovati in predstaviti v skladu z aktualnim znanjem in metodološkimi principi umetnostne zgodovine in tako pokazati, da obstajajo različni modeli razlaganja umetnostnega dogajanja. Primer je razstava iz leta 2007, ki prikazuje modernizacijo umetnosti na podlagi modernizacije družbe v vaseh in mestih. Leta 2017 smo postavili zbirko z naslovom Modernizmi – kontinuitete in konfrontacije, torej v množini. Zbirka prikazuje, da so se ideje modernizma s konca 19. stoletja kontinuirano razvijale v drugo polovico 20. stoletja ter da jih politične spremembe in social-realizem niso strogo presekali. Postavljanje istih avtorjev in obdobij v vedno nove kontekste je naše ustaljeno načelo. Postavitve menjamo na približno deset let in tako osvetljujemo umetnost 18., 19. in 20 stoletja. To pomeni vedno nova doživetja za obiskovalce.

Milan Konjović, Gospodar Toni, 1935, olje, platno 80,7 x 64,5 cm. Foto: Galerija Srbske matice
Milan Konjović, Gospodar Toni, 1935, olje, platno 80,7 x 64,5 cm. Foto: Galerija Srbske matice

V slikarstvu 18. in 19. stoletja so prevladovali verski in zgodovinski motivi, pogosto romantizirani in olepšani. Naročnik je bila v glavnem cerkev. V 20. stoletju se je umetnost vsaj delno osvobodila cerkve in države, nastajati je začela s posluhom za delavski razred. Razvila se je socialna kritika.
20. stoletje je stoletje razvoja kritične umetnosti. Take, ki zmore kaj povedati, ne le upodabljati. V tem smislu so si umetniki vzeli svobodo, primer je Đorđe Andrejević - Kun. Izkazuje nezadovoljstvo s stanjem v družbi, s položajem najrevnejših slojev. Zanimivo pa je, da se te skrajne oblike kritike v glavnem pojavljajo v obliki grafike, saj je bila ta cenejša, dostopnejša, in umetniki so svojo vizijo tudi najlažje izrazili v tej obliki. To lahko opazimo pri še enem avtorju, ki je vključen v razstavo; to je Bogdan Šuput, ki je sicer slikal krajine, tihožitja, prizore iz Pariza, v katerem se je šolal, prav v grafični tehniki pa je ostajal provokativno kritičen. Dela govorijo o preobrazbi Srbije, preobrazbi družbe in neenakopravnosti.

Za srbski modernizem so precej značilni motivih mest in pokrajin, v katerih se zrcali zgodovina, npr. otoka Krfa kot tragičnega kraja za srbski narod v 1. svetovni vojni – upodobil ga je Vasa Eškićević. Slikali pa so med drugim kraje, v katere so potovali in o katerih so sanjarili. Prav motivi krajine so bili umetnikom zanimivi za likovno eksperimentiranje po zahodnoevropskem zgledu.
Razstavljena serija malih formatov je nastala na potovanjih. Srbski slikarji so med prvo svetovno skupaj s srbsko vojsko prehajali čez Albanijo na otok Krf in tam odkrili sonce in barvo Sredozemlja, odseve svetlobe v vodi. Na teh temeljih je bil zasnovan poznejši srbski impresionizem. Tu imamo npr. slike Nadežde Petrović, ki je med potovanjem po Italiji naslikala kolosej, Pompeje – vse, česar do takrat ni imela priložnosti videti. To so dela manjših velikosti, ker so nastajala na kraju samem, na odprtem, pleneristično. Na drugi strani so se srbski slikarji učili francoskega intimizma po zgledu Édouarda Vuillarda in Pierra Bonnarda. To so motivi tihožitij, ki kot stara tema dobijo novo obliko, pa tudi domačih prostorov, v katerih se kdaj znajde figura.

Kakšen pa je bil odnos srbskih slikarjev do gole figure?
Pri nas se je akt pojavil precej pozno, do tedaj je obstajal po večini v okviru mitoloških kompozicij, toda šlo je za vrsto prekritega golega telesa. Dva prava akta, ki ju lahko vidimo na razstavi, sta naslikala Uroš Predić in Steva Aleksić. Moški akt je bil redkost. V zbirki imamo moški akt avtorja Petra Dobrovića, ki je bil pogosto del stalnih postavitev pri nas, trenutno pa ni, zato je razstavljen v Ljubljani. Pozneje je moško telo postalo del kompozicije skupinskega akta, imamo recimo fantastično sliko Save Šumanovića.

Portretov je veliko in ti so pogosto sporočilni in simbolni – simbol blaginje in napredka npr. vidimo v figurici ženske pri kmečkem opravilu z naslovom Ženska, ki kosi avtorja Đorđeja Jovanovića.
Portret je ena izmed tradicij srbske umetnosti in matice. Z naročanjem in kupovanjem portretov se je ustvarjala in krepila nacionalna identiteta, prav tako z upodabljanjem značajev znamenitih ljudi, umetnikov. Zbirka portretov je tudi del tokratne razstave in – to je najzanimivejše – slovensko občinstvo ima prvo priložnost videti nedavno pridobljeni avtoportret Ivana Tabakovića. Portret poznamo tudi v skulpturi. Namerno smo zbirali tiste s simbolnim pomenom, saj je bilo 20. stoletje na neki način iskanje nacionalnosti. Tovrstni ponos je bil v obdobju globalizacije in Pariza, v katerem vsi slikajo v enakem jeziku, pomemben za naše umetnike – tako so bili lahko drugačni in posebni.

Milenko Šerban, Pomlad na Fruški gori, 1933 (olje, platno, 49,7 x 66,5 cm). Foto: Galerija Srbske matice
Milenko Šerban, Pomlad na Fruški gori, 1933 (olje, platno, 49,7 x 66,5 cm). Foto: Galerija Srbske matice

Med predstavniki srbskega modernizma na razstavi v Narodni galeriji v Ljubljani najdemo tudi tiste manj znane, pa vseeno zanimive, kot so Vasa Eškićević, Savo Ipić, Đurđe Teodorović.
To je rezultat skrbi Srbske matice za njene umetnike. Številni, ki niso dolgo živeli ali jim ni uspelo ustvariti močne kariere, so ostali v zbirki galerije in tako navzoči v zavesti srbske umetnosti. Imeli so prve razstave v okviru muzeja Srbske matice, pozneje pa je matica njihova dela odkupila. Manj znana dela povedo, kaj je umetnike zanimalo in kaj je bilo dostopno splošnemu prebivalstvu v tistem času. Kažejo na osnovni tok umetniškega razvoja, v okviru katerega pa so se seveda sprožili odskoki v najboljše.