Njegov romaneskni prvenec Trije Spomini prežemajo zgodbe sirskega begunca, pesnika Mohamada Abdula Al Munema, čigar biografija se razgrinja, kakor sporoča podnaslov romana, prek treh mest, Hajfe, Alepa in Ljubljane.

Andraž Rožman se je rodil leta 1983 v Novem mestu. Študiral je novinarstvo na Fakulteti za družbene vede. Foto: Sandi Fišer

Dokumentarni roman je nastajal skozi petnajst intervjujev, prek katerih sta sogovornika postajala tudi prijatelja. Z nabiranjem poglavij spremljamo migrantsko izkušnjo Al Munema, od Hajfe (današnji Izrael), od koder so bili v Sirijo pregnani njegovi starši, vse do Ljubljane, kamor je leta 2016 migriral v Ljubljano. Tu se je začelo čakanje na azil, med Kotnikovo ulico in tovarno Rog, ter ustvarjanje novega doma. Obenem pa sledimo poslušalcu Rožmanu, ki postaja vedno bolj vpleten v zgodbo in s tem tudi vedno bolj literaren. "Zame je ta izkušnja več kot knjiga," pravi njen avtor. Ob pisanju zgodbe se je razvijal kot človek in kot pisec, dodaja.

Jutri ob 18. uri bo mogoče pogovoru z avtorjem knjige Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano in njenim protagonistom, pesnikom Mohamadom Abdulom Al Munemom, mogoče prisluhniti na Odru pred Moderno galerijo v sklopu festivala Slovenski dnevi knjige.

Avtor romana sicer zadnjih petnajst let deluje kot novinar Dnevnika, najbližje so mu reportaže in intervjuji, posebno ga zanimajo zgodbe preslišanih, prezrtih ljudi.

Vabljeni k branju intervjuja.

Rožmanov prvenec je nedavno izšel pri Založbi Goga. Foto: Sandi Fišer

V romanu zapišete, da novinar v teoriji naj ne bi bil aktivist, a je to v praksi nemogoče. Kaj to pomeni za vas ‒ v praksi?
Kaj sploh pomeni biti aktivist? Teorija, da naj novinar ne bi bil aktivist, je lahko tudi zelo dober alibi za novinarja, ki piše vse članke le iz pisarne, njegov glavni vir informacij pa so sporočila za javnost. Takšen novinar ni aktivist, a v resnici ni niti novinar. Že na fakulteti so nas učili, da naj bi novinarji tudi spreminjali družbo, s svojimi članki, preiskovanjem. To je neke vrste aktivizem.

Sam prav gotovo nisem politični aktivist, ker nisem apologet nobene politične ideologije, želim pa biti političen. Knjiga je politična v najširšem smislu, tudi moj vsakdanjik je političen, kakor je političen vsak posameznik, razen tistih nekaterih povsem otopelih. Kar se pa tiče aktivizma za človekove pravice: mislim, da je zaželeno, da je novinar aktivist za človekove pravice oziroma to mora biti. To zagotovo sem.

Zgodba romana temelji na vašem prijateljstvu z Mohamadom Al Munemom in intervjujih, ki ste jih imeli z njim. Kako je iz intervjuja nastala literatura?
Kdaj se je ta meja zabrisala, niti ne vem. S tem se niti nisem obremenjeval, Mohamad me je pritegnil s svojo zgodbo, in sprva sem napisal članek. Ideja, da bi naredil nekaj podobnega, je bila v meni že deset let. Občutek sem imel, kot bi imel v sebi ogromno kepo gline, ki je nisem znal oblikovati, iskal sem svoj prostor pod soncem, priložnost, da se bolj vključim v družbo. To se mi je zgodilo v migrantski skupnosti, pretežno v Ambasadi Rog. Takoj, ko sva se spoznala, sva vedela, da se bova lotila nečesa takšnega. Že ko sem mu prvič omenil roman, je bil za. Iz najine zgodbe je razvidno, da vključevanje v družbo niti slučajno ni enosmerno, ampak dvosmerno. Interakcija mora ves čas potekati, da se lahko zgodijo lepe stvari, tudi solidarnost. Družba ni nepremična gmota, v katero se morajo posamezniki ponižno vključevati. Vsi se moramo vključevati. Če to počnemo, imamo vsi veliko od tega.

"Iz najine zgodbe je razvidno, da vključevanje v družbo niti slučajno ni enosmerno, ampak dvosmerno. Interakcija mora ves čas potekati, da se lahko zgodijo lepe stvari, tudi solidarnost."

.

Kako je v zgodbo njegovega vključevanja vpleten Rog?
Na začetku se je Mohamad bal iti v Rog, ker ga je socialna delavka strašila, da ne bo dobil statusa, če bo hodil tja. Kljub temu je vstopil, našel je prostor svobode, upora, ustvarjalnosti, odraz česar je tudi ta knjiga. Vprašanje Roga je zapleteno, vemo za spor z občino. Rog so ustvarili ljudje, ki se zoperstavljajo krivičnim družbenim normam. Tak prostor demokratična družba potrebuje. Vprašanje Roga je treba reševati z dialogom, veliko mero strpnosti in premišljenosti, ne pa z rušenjem. Če porušiš Rog, porušiš tudi migrantsko skupnost. Ko porušiš migrantsko skupnost, pa težko govoriš o tem, da je mesto odprto in vključujoče za vse.

Razumem, da Rog ne bo mogel biti večno tak, kakršen je zdaj, ampak je treba najti rešitev, ki ni izključujoča za nikogar. To je velik izziv za obe stran, s tem, da drži škarje in platno občina, je močnejša stran in se mora tega zavedati, kot nosilci oblasti imajo mestni politiki večjo odgovornost. Rušenje migrantske skupnosti bi bilo za Ljubljano velika izguba. Za Mohamada je bil Rog najpomembnejši ravno v teh začetnih trenutkih, ko je čakal na odločitev, ali bo dobil azil ali ne. To je trajalo več kot eno leto. Hodil je na brezplačna kosila, vključeval se je preko hrane, tudi kuhal. Bil je pobudnik knjižnice v kolektivu Ambasada Rog. To je pomemben prostor za trenutke, ko ti je najtežje. Mnogim je bilo še težje kot njemu, mnogim se zgodbe niso razpletle srečno, o mnogih ne boste nikoli slišali.

"Občutek sem imel, kot bi imel v sebi ogromno kepo gline, ki je nisem znal oblikovati, iskal sem svoj prostor pod soncem, priložnost, da se bolj vključim v družbo." Foto: Sandi Fišer

Njegovo vključevanje v družbo na enem mestu posrečeno poseže v nacionalni mit, ko reče: Moja mama je bila kakor Cankarjeva mama. Ni to svojevrstno razbijanje nacionalizma? Kar naj bi bila slovenska posebnost, postane skupna značilnost.
Ja, dobra poanta, ravno to neko slovensko posebnost nekako ovrže. Pravzaprav sploh ne vem, od kod Mohamad Cankarja tako dobro pozna. A tudi to je ena od njegovih značilnosti. Kljub jezikovni pregradi neverjetno hitro razume stvari, tudi slovenske književnike.

V roman vpletate poezijo, pesmi palestinskega pesnika Mahmuda Darviša in tudi Mohamadove.
Ja, pesmi so iz dveh Darviševih pesniških zbirk, ki sta objavljeni v slovenščini, in šest Mohamadovih pesmi, od katerih so nekatere v prevodu Mohsena Alhadyja in Margit P. Alhady objavljene prvič, ena pa je že bila objavljena v njegovi lani objavljeni zbirki Enaindvajset žensk iz Ljubljane.

V romanu zapišete: "Boga ni, je pa Darviš". Ste morali dobro proučiti poezijo Darviša, da bi lahko razumeli svojega protagonista?
Darviša prej nisem poznal, gre za izjemnega pesnika. Kot je napisala Gabriela Babnik, poezija res lahko pomaga preživeti, kar sem se naučil tako od Darviša kot Mohamada. Ravno včeraj sem mu rekel: "Kaj bi ti brez poezije?" Odvrnil je: "Ne bi me bilo." Poezija v težkih trenutkih daje možnost, da si lahko zamišljaš. Mohamad pravi, da si je moral pogosto zamišljati svobodo, ki je v Siriji ni imel. Vsaj zamišljal si je lahko in človek potrebuje vsaj to. Nekateri nimajo niti tega. Ne le na vojnih območjih, ampak tudi med nami.

Zavedam se, da sem se lotil več eksplozivnih tem, ki izvabljajo ekstremne odzive, ampak sem hotel pisati o tem na neeksploziven in neekstremen način. Upam, da bi tako lahko našli razumevanje tudi ljudje, ki jim tematika ni blizu ali pa se je bojijo.

.

Mohamad ni svoboden niti v Siriji niti v Sloveniji, kjer čaka na azil. Najbolj svoboden je, ko potuje iz Sirije v Slovenijo, ko se premika. Zakaj?
Takrat se je počutil neukrotljivega in močnega, ker je bil v gibanju. Pred tem je bil v gibanju le v mislih. To je zelo pomembno, poznam ljudi, ki potujejo marsikam, pa v resnici potujejo veliko manj od nekoga, ki je nenehno na istem mestu. Ko se je Mohamad podal iz Sirije, je imel veliko upanja in optimizma. Šel je s predstavo, da ga čaka nekaj lepšega, da bo dobil azil, pozneje pripeljal družino in bodo lahko zaživeli svobodno življenje. Kulturno je tu svoboden, v treh letih, odkar je tu, v tem smislu res uživa.

Ena od tem, ki jo prevprašujete v romanu, je orientalizem. Skoraj nikogar ni med Zahodnjaki, ki bi pisali o Vzhodu neorientalistično, komentira vaš sogovornik. Kako ste se spopadali s tem?
Moj namen je bil ustvarjati neorientalistično in tudi pokazati, da prepada med Vzhodom in Zahodom ni. Želel pa sem dodati drugo stran, saj se mnogim zdi, da prepad obstaja. Obstaja, ampak je umetno ustvarjen zaradi dobro znanih zadev, ki se dogajajo na političnem in gospodarskem področju. Vsak, ki bi se rad prepričal o tem, mu predlagam da spozna "migrantsko skupnost", ki jo tako imenujem, ker ne najdem druge besede. To je skupnost ljudi iz vseh mogočih držav, Slovenije, Hrvaške, Afganistana, Amerike ... Vsi smo migranti. Jaz sem migrant, če ne drugje, iz svoje vasi v Ljubljano. Zavedam se, da sem se lotil več eksplozivnih tem, ki izvabljajo ekstremne odzive, ampak sem hotel pisati o tem na neeksploziven in neekstremen način. Upam, da bi tako lahko našli razumevanje tudi ljudje, ki jim tematika ni blizu ali pa se je bojijo. Nikogar ne obsojam, rad pa bi razumel. Pisal sem zato, da bi razumel, in da bi lahko prek knjige drugega sebe in družbene probleme bolje razumeli še drugi. Migrantsko vprašanje je kompleksno, narobe bi bilo nanj dajati preproste odgovore, črno-bele.

"Prej je bil izkoriščan kot begunec, zdaj pa kot umetnik. Boj je skupen, ljudi, ki so ali pa smo marginalizirani, ki jim sistem ni naklonjen." Foto: Sandi Fišer

Najbolj črno-belo bi bilo verjetno brati ta roman kot zgodbo o migrantu, namesto o umetniku, pesniku, prijatelju, ki poskuša najti varen dom?
To, da je begunec, je ena od njegovih mnogih identitet, je oče, mož, prijatelj, pisatelj, založnik, človek brezdanjih globin in širokega horizonta in še marsikaj. Ko sva se spoznala, sploh ni bilo treba veliko besed. Na začetku je bila jezikovna pregrada. Spoznala sva se slučajno pri Prešernovem spomeniku ... Ob naslednjem srečanju sva sedela na kavi in gledala grad, ujela sva se, čeprav nisva imela veliko besed, veliko sva povedala z rokami. Potem sva dobila prijatelja Karima, ki obvlada oba jezika in je velikodušno prevajal pri vseh 15 intervjujih, ki sva jih imela za knjigo.

Nekatere stvari so se gotovo izgubile v prevodu, na začetku sem se težko sprijaznil s tem, potem sem spoznal, da ni bistveno to, da se kaj tudi izgubi v prevodu, pomembna je najina izkušnja. Rad citiram Gabriela García Márqueza: "Življenje ni to, kako živimo, ampak kako se spominjamo, kako o tem razmišljamo, pripovedujemo." Zame je ta izkušnja več kot knjiga. Čutim, da sem se ob pisanju zgodbe razvijal kot človek in kot pisec in se osvobajal spon strahu in sramu izraziti nekatere stvari. Lahko rečem, da sem danes veliko bolj osvobojen kot pred tremi leti. Mislim, da je to iz romana razvidno, tega nisem skrival.

Pa je vedno večja bližina med vama povzročila kakršno koli (samo)cenzuro? Se vam je zdelo, da bi bilo lahko kaj preveč osebno ali občutljivo iz drugih razlogov?
V veliko pomoč mi je bilo, da je Mohamad ves čas govoril: Write everything! Težko je najti človeka, ki ti to res dopusti. On zelo dobro ve, kako je živeti v družbi, ki te cenzurira, kaj je kulturna nesvoboda, zelo dobro razume, da pisec potrebuje svobodo. Večkrat sem ga opozoril, da govoriva o težkih in intimnih stvareh in vedno je odgovoril, naj napišem čisto vse. Vendar pa je bilo nemogoče vključiti čisto vse, o čemer sva govorila.

V knjigi veliko govorite o vključevanju. Je Mohamadovo vključevanje uspelo, tudi skozi to knjigo?
Skozi to izkušnjo sva se oba vključila v družbo, no, ampak eden od bistvenih elementov vključevanja je delo. V tem smislu Mohamad ni vključen, ogromno piše, pesmi, eseje, roman, a od tega ne more živeti. Kakor marsikateri kulturnik, umetnik. Prej je bil izkoriščan kot begunec, zdaj pa kot umetnik. Boj je skupen, ljudi, ki so ali pa smo marginalizirani, ki jim sistem ni naklonjen. Obenem pa poznam ljudi, med njimi veliko migrantov, ki jih izkoriščajo, ki za zelo majhno plačilo delajo v težkih delovnih razmerah. Tudi to ni vključevanje v družbo. Z vidika dela bomo vključeni takrat, ko bomo opravljali delo, ki nas osmišlja, v ustreznih delovnih razmerah, in bomo za to pošteno plačani.