Institucija arhitekturnega izobraževanja mora biti odprta, prilagodljiva, fleksibilna, stalno se mora prilagajati svojemu času. Šele takrat bo diplomant take šole postal arhitekt, ki bo kot intelektualec, kot široka družbena osebnost s svojo avtoriteto prispeval tudi k spremembam v družbi.

Naša naloga je, da si z leti - če smo pisatelji ali ne – ego malce obrusimo. Tako si zamišljam življenje: od nekod prihajaš, nekam greš, vmes se ti dogaja nekaj, iz česar se lahko tudi kaj naučiš.

Lahko si predstavljam, da bi se ponovno zaljubila, a mislim, da je odnos, ki ga imaš z očetom svojih otrok, zelo edinstven in se ga ne da ponoviti. In seveda Aleš je bil zelo poseben, in najina ljubezenska zgodba tako nora – s tem da sem ga prišla poročit iz Amerike in potem postala pisateljica poleg tega. Ampak vseeno mislim, da ima človek lahko vedno znova rad nekoga.

Glede na to, da to ministrstvo napoveduje ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve, se je treba zavedati, da je bil punk predigra osamosvojitvene zgodbe Slovenije, bil je disidentstvo pred tistim disidentstvom, ki so ga nekateri starejši salonski revolucionarji lepo unovčili in ga še zmeraj prodajajo. Metaforično bi dejal, da če je bila osamosvojitev pomlad, je bil punk zima.

Naši predniki so rekli Kölnu Kelmorajn ali pa Salzburgu Solnograd, kar je ušlo v pozabo; zaradi množičnega izseljevanja Slovencev čez lužo se je Chicago zapisal kot Čikago. Danes se marsikdo zgraža ob tem in ga skrbi, da ne bi začeli tudi pisati tako, kot govorimo. Obenem pa se ne zavedajo, da tudi imena, kot so Ženeva, Bruselj, Lozana ali Lizbona, niso zapisana tako kot v izvirniku.

Gledališče je potrebno zato, ker tako kot vse umetniške discipline in humanistično kritično okolje proizvaja zrcalo ter neki diskurz, ki lahko premišljuje o trenutni situaciji in o naši prihodnosti ter možnostih. To je pač nekaj, kar potrebujemo, če hočemo družbo, ki se zmore odlepiti od realnosti, če hočemo vzpostaviti domišljijo, ki lahko načrtuje utopične projekte.

V svojih zadnjih romanih se poskušam približati temu sodobnemu času na način, da se znotraj ene same knjige osebe med sabo kar mešajo, enkrat pišem v prvi in spet drugč v tretji osebi. S tem bi rad pokazal ravno ta plaz informacij, ki prihajajo z vseh koncev in krajev. Človek pa jih mora premleti v enem samem telesu, ki ga pač ima, kar je seveda precej težko.

Vsak teren zahteva drugačno gradnjo: severna vpadnica je denimo popolnoma drugačna, ker je grajena na produ in ni potrebovala masivne gradnje. Tukaj pa smo na robu Barja, teren je precej razmočen, cesta je dobro grajena. 50 metrov pred obzidjem je grajena po vseh inženirskih pravilih, je napeta, v sredini višja kot ob robovih, zato da se voda in blato stekata v jarke.

Ne skrbi me toliko politični šum, bolj me srbi zasičenost ljudi s težkimi zgodbami. Ne grejo v kino, ker nočejo še ti dve uri trpeti. Tudi sam nisem vedno razpoložen za film Kena Loacha. Ampak mislim, da je prav, da se s temi temami soočimo.

Takoj po Babici sem posnel Gypsy Eyes, potem pa sem prijavil scenarij za Babica gre na jug 2. Eden od članov komisije mi je, ko sem sedel pred Viba filmom, mirno povedal, da je bil moj scenarij najboljši. "Ampak kdo pa misliš, da si, da boš vsako leto snemal filme?" To je za osem let ustavilo mojo kariero.