Pesnica in pisateljica Jennifer Clement je razpeta med ZDA in Mehiko. Bila je prva ženska na čelu mednarodnega Pena, najstarejše in največje pisateljske organizacije na svetu. V boju za ženske pravice in svobodo izražanja je Pen pod njenim vodstvom zasnoval Ženski manifest in Manifest o demokraciji domišljije. Foto: BoBo
Pesnica in pisateljica Jennifer Clement je razpeta med ZDA in Mehiko. Bila je prva ženska na čelu mednarodnega Pena, najstarejše in največje pisateljske organizacije na svetu. V boju za ženske pravice in svobodo izražanja je Pen pod njenim vodstvom zasnoval Ženski manifest in Manifest o demokraciji domišljije. Foto: BoBo

Jennifer Clement se je rodila v Greenwichu v državi Connecticut, a že leto po njenem rojstvu se je družina preselila v Mehiko, v Mexico City. Tam se je šolala v angleški šoli, nato pa šolanje pa nadaljevala v Združenih državah Amerike; študirala je angleški jezik in antropologijo na New York University in magistrirala na University of Southern Maine.

Prva knjiga Jennifer Clement, Vdova Basquiat, je izšla leta 2000, v slovenščini pa v prevodu Ane Pepelnik leta 2014. Gre za delno avtobiografsko delo, postavljeno v umetniško okolje New Yorka osemdesetih let; osrednja lika sta slikar Jean-Michel Basquiat in njegova muza Suzanne Malouk. Prvi roman Jennifer Clement Resnična zgodba, temelječa na lažeh, je izšel leta 2002; z njim se je uvrstila med finalistke za nagrado Orange. Tudi z naslednjim romanom, The Poison that Fascinates/Strup, ki očara (2009) je Jennifer Clement navdušila bralce in kritike. V Guardianu so zapisali, da gre za silno izvirno delo, njeno prozo pa označili kot lirično in hkrati natančno kot skalpel.

"Najboljše, kar lahko deklico doleti v Mehiki, je, da se rodi grda"

Leta 2014 je izšel roman Molitve za ugrabljene. Tema romana je boleča – življenje v mehiških hribih v senci mamilarske vojne; pripoveduje o tem, kako nevarno je v Mehiki biti deklica, saj življenje tam nima nobene vrednosti. Molitve za ugrabljene je prevedla Dušanka Zabukovec, knjiga je leta 2014 izšla pri KUD-u Sodobnosti International.

Najnovejši roman Jennifer Clement Gun Love/Ljubezen iz puškine cevi je izšel leta 2016; v za Clementovo značilnem poetičnem jeziku pripoveduje o dekliškem odraščanju na jugu ZDA, kjer je bolj kot drugje pomembna ljubezen do orožja. Ob prozi Jennifer Clement piše tudi poezijo; doslej je izdala več pesniških zbirk; v slovenščini je nedavno pri KUD-u festival Izrekanja izšel izbor njene poezije v prevodu Neže Vilhelm z naslovom Ledeni mož. Za začetek pogovora z Jennifer Clement se je zato zdelo logično vprašanje, kaj je bolj: pesnica ali prozaistka.

"Najprej in najbolj sem pesnica, to pa zato, ker je zame najpomembnejši jezik. To tisto, kar me najbolj zanima, bolj kot zgodba, bolj kot osebe me zanima, kako bo zvenel jezik. To je vedno moj prvi impulz: jezik."

Kako pišete poezijo? Je to impulzivno ali premišljeno, dolgotrajno ali hitro početje?

Različno. Za eno od pesmi, ki sem jo napisala, ki pa žal ni vključena v to knjigo, mi je pa morda ena najljubših, sem potrebovala kakih sedem let. Puščala sem jo in se spet vračala k njej … Vseeno pa držim pravila; ko je pesem objavljena, jo pustim pri miru. Drugače bi se lahko brez konca ukvarjala z njo.

Kako veste, kdaj je pesem končana?

Dobro vprašanje. Mislim, da začutim, kdaj je končana. Vsekakor. Včasih pa pesem napišem od konca proti začetku. Ko imam konec, pišem od zadaj naprej. Pri pesmi se mi zdi pomembno, da nekam vodi. Včasih vem, kaj je ta cilj, in nato pišem v nasprotni smeri.

Mnoge vaše pesmi so prave majhne zgodbe. Kako pomembno je, da pesem tudi pripoveduje?

To me je vedno zanimalo in me vedno bolj zanima. Od nekdaj je bilo tako. Zanima me intelektualna poezija. Če govorimo o Latinoameričanih, na primer, mi je veliko bližja poezija Jorgeja Luisa Borgesa kot pa poezija Pabla Nerude. Ljubši mi je Borges, ker je intelektualni pesnik. Tudi sama sem od nekdaj dosti bolj intelektualna pesnica; pišem pesmi o znanosti, v mnogih pesmih, predvsem v novejših, vzpostavljam dialog z drugimi avtorji. Rada imam, da pesem nekaj pove, ne le, da vsebuje lepe podobe ali da je lirična.

Moj izziv, ko pišem o orožju, ali moj izziv, ko pišem o trgovanju z deklicami, je bil: kako pisati o res temnih, strašnih temah s poezijo; stvar namreč prav zaradi jezika postane znosna. Vse skupaj je mogoče prenesti skoraj samo zaradi jezika.

Jennifer Clement

Pa je branje drugih pesnikov za pesnika lahko tudi nevarno?

Nikakor, mislim, da je nevarno, če ljudje ne berejo dovolj, če ne poznajo konteksta, v katerem pišejo. Lahko bi rekla, da se mi zdi branje skoraj pomembnejše od pisanja.

Kot ameriško-mehiška pesnica in pisateljica ne živite samo med dvema velikima državama, temveč tudi med dvema jezikoma, angleščino in španščino; kako se počutite med obema?

Pri meni gre bolj za britansko kot za ameriško angleščino, saj sem v Mehiki hodila v britansko šolo. Vseeno pa lahko rečem, da je moja dežela Mehika in da sem povsem dvojezična. Pišem tudi v španščini, večinoma pa pišem v angleščini, verjetno zato, ker je bila moja angleška šola zelo stroga. Tega jezika sem se naučila zelo zgodaj.

Tako Jennifer Clement razliko med naravo angleškega in španskega jezika duhovito izriše v pesmi Ljubljenje v španščini (prevod Neža Vilhelm):

Ko se s tabo ljubim v angleščini,
nimajo predmeti v sobi nobenega spola,
slišim pa samo najina glasova.
Ko pa se ljubim s tabo v španščini,
stoli – te majhne deklice – klepetajo,
najini čevlji
pa bi radi z občudovanjem stopili na telo
luči, lučka,
ki pade po tleh.
V španščini prepleteni rokavi najinih puloverjev
pojejo z mehkimi ženskimi glasovi
in padejo kot dolge veje trt
okoli fotelja,
ki je postal njihov gospodar.
Vrtnice se kopajo in priklanjajo
ter so polne poželenja po uri.
In krhka okna
bi se rada zdrobila v ogledalo.
Tukaj tvoji žepi častijo
moje nogavice.
Tukaj bele stene častijo
belo luno.
V temi
ti dam svoja ženska usta.
V temi
ti dam svoje moške oči.

Jennifer Clement Foto: Reuters
Jennifer Clement Foto: Reuters

"Zelo težko govorim o sebi; moja sestra vedno pravi, da, seveda pišeš v angleščini, ampak to je v resnici španščina. Francisco Goldman, ki je za New York Times napisal oceno romana Molitve za ugrabljene, je poudaril posebnost moje angleščine. Sama to težko vidim, nekateri bralci pa opazijo, da je moja angleščina na nek način drugačna, pa pri tem nikakor ne gre za chicano ali kaj podobnega. Sama to težko razberem. Če pa govoriva o tej igrivi pesmi Ljubljenje v španščini, gre za to, da v angleščini predmeti nimajo spola, zato je vse nekako statično. Ko pa se ljubiš v španščini, imajo vsi predmeti v sobi vsak svoj spol, zato sem v pesem vključila podobo, kako se vsi predmeti v sobi ljubijo med sabo – predmeti ženskega spola se ljubijo s predmeti moškega spola. Gre za igrivo pesem o jeziku."

Zdi se mi, da je svet glede svobode izražanja v marsičem postal težavnejši, celo tukaj, v Sloveniji; zelo nas skrbi, kar se dogaja z vašimi mediji, v zvezi s tem smo celo sprejeli izjavo. Po vsem svetu vidimo, kako se prostori svobodnega izražanja zapirajo; seveda pa demokracije ne more biti brez svobode izražanja, brez svobodnega tiska.

Jennifer Clement

Da Jennifer Clement tudi v prozi izredno pozornost namenja jeziku, je zelo opazno v leta 2016 objavljenem romanu Gun Love. Roman je sicer napeta zgodba o mali Pearl, ki z materjo Margo odrašča na Floridi na jugu ZDA na parkirišču za prikolice. Vseeno gre za besedilo z opazno in prepričljivo pesniško dimenzijo. Čeprav avtorica bralca ves čas drži v napetosti, je proza, s katero to počne, zelo poetična. Kot v pesmi avtorica tudi tu marsičesa ne pove, enako kot napisano, je pomembno tisto, kar je zamolčano.

"Natanko to je bil moj namen. Moj izziv, ko pišem o orožju, ali moj izziv, ko pišem o trgovanju z deklicami, je bil: kako pisati o res temnih, strašnih temah s poezijo; stvar namreč prav zaradi jezika postane znosna. Vse skupaj je mogoče prenesti skoraj samo zaradi jezika. To je bil zame izziv, še posebej v romanu Molitve za ugrabljene: kako na primer pisati o skupinskem posilstvu v jeziku poezije. V romanu Gun Love gre za trgovanje z orožjem; in tu se zgodi nekaj skoraj čudežnega: v romanu orožje dejansko spregovori, orožju sem dala glas, s katerim govori. Kako sem to storila? Glavni junakinji sem dovolila, da zaspi, gre za nekakšne sanje; deklica sanja, da puške govorijo, na ta način pa sem dosegla, da poezija govori z jezikom pušk."

Vseeno pa Gun Love ni le knjiga o žalosti in orožju, je tudi knjiga o ljubezni. Jennifer Clement v romanu izriše prelep odnos med materjo in hčerko.

Družbenokritični roman je v prevodu Dušanke Zabukovec izšel pri KUD-u Sodobnost International. Avtorica je zanj prejela številne ugledne nagrade, zahteval pa je kar 11 let novinarskega raziskovanja, zaradi katerega je morala zaradi groženj za nekaj mesecev tudi zapustiti Mehiko. Foto: KUD Sodobnost International
Družbenokritični roman je v prevodu Dušanke Zabukovec izšel pri KUD-u Sodobnost International. Avtorica je zanj prejela številne ugledne nagrade, zahteval pa je kar 11 let novinarskega raziskovanja, zaradi katerega je morala zaradi groženj za nekaj mesecev tudi zapustiti Mehiko. Foto: KUD Sodobnost International

"Spominjam se nekega intervjuja z Eliejem Wieselom, ki je preživel Auschwitz, pozneje pa je prejel Nobelovo nagrado za mir. Vprašali so ga, kdo so bili ljudje, ki so preživeli uničevalna nacistična taborišča. Odgovoril je, da so bili to ljudje, ki so bili polni materine ljubezni. To se mi je za vedno vtisnilo v zavest. Ta moč, ki jo lahko človek dobi z materino ljubeznijo. Res je, gre tudi za zgodbo o ljubezni, zato sem jo med drugim dala v naslov. Govori o ljubezni do orožja, je pa tudi knjiga o ljubezni.

Mislim, da je Gun Love med vsemi mojimi romani tisti, s katerim se čutim najbolj povezano; zelo blizu se čutim protagonistkama Margo in Pearl, dosti bolj kot v Molitvah za ugrabljene z Rito in Ladydi. Nenavadno je to pojasnjevati, bom pa vseeno poskusila: v vseh mojih romanih je točka, kjer se v svoje like skoraj zaljubim. Do njih sem zelo zaščitniška; če se vrnem k Molitvam za ugrabljene; nikoli ne bi opisala prizora, kako Paulo posili krdelo moških. Ne bi namreč hotela, da bralec bere o tem, kaj so ji storili. Pazim na svoje like in jih na nek način varujem. Takšnih prizorov nikoli ne bi zapisala. Zato v mojih knjigah ni zares nasilnih prizorov. Knjige so sicer polne nasilja, pa vendar hkrati v njih ni nasilja."

Tri knjige Jennifer Clement so že ali pa še bodo doživele filmske priredbe. Po romanu Molitve za ugrabljene je posnela film salvadorsko mehiška režiserka Tatiana Huezo. Filmsko priredbo romana Gun Love pripravljajo pri Netflixu, filmske pravice za Vdovo Basquiat pa je odkupil Steven Spielberg.

"Zelo vznemirljivo je; knjige s tem postajajo stvaritve nekoga drugega, kar spoštujem. Film Molitve za ugrabljene, ki je že posnet, je nastal po prvem delu knjige, očitno v film ni mogoče spraviti vsega, kar je v romanu. Zato se je režiserka Tatiana Huezo odločila, da v film vključi samo prvi del. Film so prikazali na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu, kjer je dobil dve nagradi. Zdaj ga prikazujejo po svetu, novembra bo na ogled na Netflixu. Gun Love bo snemala Julie Taymor, ki je režirala film Frida in nedavno film Gloria o Glorii Steinem, poleg tega je na Broadwayu režirala Levjega kralja, zato je krasno, da bo posnela ta film. Družba Amblin Stevena Spielberga pa je nedavno odkupila pravice za Vdovo Basquiat.

S tem nimam nobenih težav; imela sem srečo, da so moje knjige doživele gledališke priredbe, med katerimi so mi bile nekatere všeč, druge pa ne tako zelo. Hkrati pa pustim, da grejo stvari svojo pot. To ni več moje delo, temveč interpretacija nekoga drugega."

Po romanu Molitve za ugrabljene je posnela film salvadorsko-mehiška režiserka Tatiana Huezo. Foto: IMDb
Po romanu Molitve za ugrabljene je posnela film salvadorsko-mehiška režiserka Tatiana Huezo. Foto: IMDb

Leta 2015 je Jennifer Clement postala prva ženska na čelu mednarodnega PEN-a. V času njenega predsedovanja, ki se prav zdaj končuje, je mednarodni PEN sprejel t. i. Ženski manifest in Manifest o demokraciji domišljije.

Kako se počutite, ko zdaj gledate nazaj na teh šest let predsedovanja mednarodnemu PEN-u?

"Kako se počutim? Zdi se mi, da je svet glede svobode izražanja v marsičem postal težavnejši, celo tukaj, v Sloveniji; zelo nas skrbi, kar se dogaja z vašimi mediji, v zvezi s tem smo celo sprejeli izjavo. Po vsem svetu vidimo, kako se prostori svobodnega izražanja zapirajo; seveda pa demokracije ne more biti brez svobode izražanja, brez svobodnega tiska. V minulih mesecih so se dramatične stvari dogajale v Mjanmaru, v Belorusiji, kjer je vlada ukinila center PEN, zadnje tedne spremljamo strašne dogodke v Afganistanu. Tam smo leta 2003 odprli afganistanski center PEN; takrat tam niso imeli drugega kot versko radijsko postajo in fundamentalistični pamflet, tistega ni bilo mogoče imenovati časopis. Zdaj pa smo spet tukaj, znotraj katastrofe. Da, PEN čaka še veliko dela."

"V Mehiki v povprečju vsak dan ubijejo 12 žensk. To je problem po vsem svetu. Ker sem bila v sto letih obstoja PEN-a prva predsednica, se mi je zdelo zelo pomembno, da to počastim, sprejeli smo Ženski manifest, ki je doživel izreden odziv." Foto: AP

Ženski manifest je skupščina delegatov mednarodnega PEN-a sprejela na 83. kongresu v Lvovu, Ukrajini 21. septembra 2017 soglasno brez vzdržanih ali glasov proti. PEN v njem zagovarja mednarodno priznana načela nenasilja, varnosti, izobraževanja, enakosti, dostopnosti in paritete. Ob dogodkih, ki jih spremljamo na primer v Afganistanu, je Ženski manifest kar boleče branje.

"Pa tudi ob tem, kar se dogaja v Mehiki. Dejansko imamo tam več ubojev žensk kot v Afganistanu. Zdaj se bo to verjetno spremenilo. V Mehiki v povprečju vsak dan ubijejo 12 žensk. To je problem po vsem svetu. Ker sem bila v sto letih obstoja PEN-a prva predsednica, se mi je zdelo zelo pomembno, da to počastim, sprejeli smo Ženski manifest, ki je doživel izreden odziv. Združeni narodi so ga sprejeli kot osnovo za svojo obravnavo spolov, prav tako Unesco, prevedli so ga v vse mogoče jezike, tudi v zulujščino, prevedla ga je princesa Nandi iz zulujske kraljevske družine. Nicola Sturgeon, premierka Škotske, ga ima uokvirjenega na steni svoje pisarne. Zelo zanimivo se mi zdi, kako se je ta manifest uveljavil v svetu. Lahko si predstavljam si, zakaj je tako; mnoge feministične izjave so zelo jezne, Ženski manifest pa je poln žalosti, govori o tem, kaj pomeni izgubiti znanje in domišljijo in ustvarjalnost več kot polovice človeštva."

Navadili smo se verjeti, da se stvari večinoma ves čas spreminjajo na boljše; zdaj pa se pogosto zdi, da ni tako, da se vendar stvari lahko spreminjajo tudi na slabše.

Zdi se mi, da med tem, kako se stvari spreminjajo na boljše ali na slabše, obstaja nekakšno ravnotežje. Kar nas seveda zelo skrbi, je uničevanje planeta. V PEN-u se bolj in bolj zavedamo tudi tega, da po svetu ubijajo vedno več novinarjev, ki pišejo o družbah in državah, ki uničujejo naravne vire. Vidimo torej, da bo to v prihodnosti še veliko večji problem.

Pa po vsem tem še verjamete v moč besede?

"Seveda, verjamem v moč resnice!"

V teh dneh se končuje njen drugi triletni mandat na čelu mednarodnega PEN-a. Toda tudi po prenehanju predsedniške funkcije bo Jennifer Clement ostala dejavna PEN-u; pravi, da je to organizacija, ki je pravzaprav nikoli ne zapustiš. Delovala bo tudi v drugih, dobrodelnih organizacijah. V načrtu ima kar nekaj projektov, pripravlja pa tudi novo knjigo.

Jennifer Clement