V ponedeljek, 29. 1. 2024, se na prvi program Televizije Slovenija po skoraj dveh letih vrača publicist in TV-voditelj Marcel Štefančič, in sicer z oddajo Marcel, nekakšno okleščeno obliko nekdanjega Studia City; prav zato je dobila tudi isti termin – ob ponedeljkih ob 21.00 na prvem programu. Za tridesetminutne oddaje Štefančič obljublja poglobljene, analitične debate o aktualnih in tudi potencialno provokativnih temah, za katere v dnevnoinformativnih oddajah praviloma ni prostora.

"Predebatirali bomo trende, ki nas slavijo, fenomene, ki nas gradijo, odločitve, ki nas delijo, črne cone, ki nas jezijo, populizme, ki nas medijo, simptome, ki nas definirajo, in ljudi, ki odmevajo, pa tudi vso psihopatologijo, ki poplavlja naše sanje, naše ideologije, naše predsodke, naše boje, naše fronte ter naše politično, socialno, ekonomsko, spletno, kulturno in popkulturno multivesolje," napoveduje Štefančič, ki pa si že predstavlja tudi (ne tako zelo oddaljeno) prihodnost, v kateri bo štafeto predal novemu voditelju ali voditeljici.

Letos bo nastalo skupno 48 oddaj Marcel. Urednica oddaje je Vesna Pfeiffer, režiserka je Urška Žnidaršič, za sceno je poskrbela Greta Godnič, grafično podobo je oblikovala Jerca Oblak, za uvodno glasbeno špico pa je poskrbela zasedba Silence.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Vas je bilo treba prepričevati, da ste se vrnili na Televizijo Slovenija? Verjetno bi delo lahko nadaljevali tudi na kakšni drugi televiziji. Zakaj nacionalka ali pa nič?

Takoj na začetku so bile ponudbe, a sem jih moral zavrniti, da sem ostal zvest gibanju za osvoboditev nacionalke. Takrat sem bil sicer tudi sam prepričan, da se bom vrnil hitreje, da se bo vrnil Studio City. Pa sta od takrat minili skoraj dve leti. Ekipa je razbita oz. so jo razgnali, denarja ni. Najelegantnejša rešitev je bila, da se vrnem jaz s svoje nekdanje pol ure v Studiu City in potem vidimo, kaj bo.

Po moji viziji bo oddaja najprej Marcel – z mano in nekimi dodatki, ki jih bomo obešali nanjo. Ko bo ta grozd dovolj velik, ga bomo krstili za Studio Marcel, in ko se bo razrastel do dimenzij nekdanjega Studia City, mu bomo rekli spet Studio City. Prvo oddajo tega novega Studia City bom vodil natanko do polovice, nato vstal in predal štafeto nekomu mlajšemu. Tudi ekipo bomo verjetno gradili iz mladih sodelavcev, ki se bodo sproti obešali na ta grozd. Studio City je konec koncev eden najmočnejših brandov te televizije in nesmiselno bi ga bilo metati stran, sploh pa ne v smeti, kot so to poskušali – no, kot tudi so naredili.

Imate potencialnega naslednika že v mislih?

Zakaj pa ne naslednice?

Res je.

Imam. Res pa je, da je bila ta ista oseba, ki jo imam v mislih zdaj, v mojih mislih že prej, še preden so me vrgli skozi vrata. Pravzaprav sem šel skozi vrata in nisem mogel nazaj noter. Bilo je kot v grozljivki. (Nasmeh.)

Kakšno je vaše mnenje o ukinjanju oddaj, glede na to, da ste sami doživeli neceremonialno ukinitev? Bi si kakšne to morda vseeno zaslužile? Kako komentirate izjavo Rosvite Pesek, da "politično enosmerne" oddaje, kot se je izrazila o Studiu City, ne sodijo na nacionalno televizijo?

Nerodno je, da je omenjala Studio City. Studio City je bil na programu nacionalke 33 let, nastal je na javni televiziji – še huje: nastal je lahko samo in zgolj na javni televiziji. Tak, kot je bil, ne bi mogel nikoli nastati na zasebni televiziji. To je po mojem mnenju najpreciznejša definicija javnega servisa: nekateri programi lahko nastanejo samo tam. Nacionalka bi morala težiti ravno k takim oddajam. Studio City sem vodil 24 let in upam, da bo ta, ki me bo nadomestil/-a, zdržal/-a naslednjih 15, 20 let. Tega na nacionalki sicer ne marajo, a zelo pomembno je, da oddajo vodi isti voditelj, da se jih ne menja deset na njegovem stolu. To so poskušali z Nočnim klubom, pa se ni obneslo. Oddaja mora biti prikrojena voditelju. Največja napaka je narediti oddajo in potem iskati voditelja zanjo. Predvsem pa mora nacionalka ustvarjati voditelje.

Osrednji fokus oddaje Marcel ne bodo nujno politične teme?

Ne. Zanimajo nas trendi, fenomeni, simptomi, premiki – vse, kar nas definira ali jezi, vse stvari, ki gredo v informativnih oddajah preprosto mimo. Živimo v svetu, v katerem se vsak dan zgodi ogromno. Trendi se spreminjajo na dnevni osnovi, in to trendi, ki vedno bolj spreminjajo tudi nas. Dnevnoinformativni programi, ki se ukvarjajo s politiko, vsega tega niti nimajo časa zaznati ali predebatirati. No, jaz pa bi rad debatiral. Imeli bomo prst na pulzu nacije: vse, kar bo pomembno, bomo obravnavali. Kar bo tisti teden treba vedeti o Sloveniji in svetu, bodo ljudje lahko izvedeli v Marcelu.

Lahko izdate, kdo bo prvi gost?

Ne vemo še, kdo bo prvi gost, pa tudi če bi vedeli, ne bi smel povedati, ker je vse v povezavi z oddajo taka silna skrivnost. (Smeh.)

No, prav, kdo bi bil pa sanjski gost?

Nadvse si enkrat želim Slavoja Žižka. Pred evropskim prvenstvom v nogometu bi rad gostil tako Matjaža Keka kot tudi Aleksandra Čeferina. Zelo bi si želel Janeza Janšo, da končno pride in pove, zakaj ga ni bilo v Studio City. Kaj, saj sva rekla sanjski gost, kajne? Skratka, nikogar ne bi rad izključeval – bo pa verjetno marsikdo izključil samega sebe.

Žanr oddaje bo hard talk, poglobljen razmislek o zahtevnejših temah. Se vsaj delno zgledujete po istoimenski BBC-jevi oddaji? Ali pa kot nekdo, ki že trideset let vodi intervjuje pred kamero, pač ne iščete novega brandinga?

Kadar bo tema res izjemna oz. pomembna, bo oddaja monotematska: poluren pogovor z enim gostom. Praviloma pa se bomo držali modela 'en gost na začetku, en ali dva gosta na koncu'. Imeli bomo tudi soočenja, ampak ne klasičnih soočenj levica-desnica, kjer voditelj sedi na sredi in obrača glavo. "Kaj menite vi? Kaj pravite pa vi?" To je postal dolgčas, ki ga nihče več noče gledati. Imajo pa Slovenci od nekdaj radi debate. In naša oddaja bo debata, rad bi debatiral z ljudmi.

Je pa res, da Slovenci niso rojeni debaterji, tako kot niso rojeni za kvize. Na Hrvaškem obstaja cela kultura kviza, ljudje se urijo, da postanejo odlični v kvizih. Amerika pozna debatne krožke, celo industrijo so ustvarili iz tega, da se ljudje formirajo v odlične debaterje. Pri nas vse to manjka, tako kot manjka retorika v šolah. Zato smo Slovenci tako prekleto slabi retoriki in tudi fascinirani nad vsakomer, ki zna povedati podredje, ki se začne in konča v istem sklonu in spolu. Tako zelo zraste v naših očeh, da ga takoj izvolimo za predsednika ali premierja. (Smeh.) Kako malo je treba!

Ali iz tega opažanja izvira vaš značilni slog pogovora z gosti? Če niso retoriki, jim pri tem pač pomagate. V intervjujih ste večinoma sogovornik, ne le zastavljavec vprašanj.

Seveda. Tudi kot pisec sem izšel iz izročila gonzo novinarstva, v katerem novinar sam postane del zgodbe. Tudi jaz hočem biti tam, hočem biti del zgodbe. Jaz sem že lik, oni pa ga morajo šele najti. V stvar grem s celotnim telesom, tako kot pri pisanju. Ko pišem, tega ne morem početi na prenosnem računalniku – potrebujem veliko tipkovnico, po kateri lahko tolčem s celotnim telesom. In tudi ko nastopam, moram nastopati s celotnim telesom. Telo mi pomaga oblikovati besede, fraze – ne da sem briljanten, ampak da sem sploh retorično opravilen. Če se ne bi nagibal naprej, bi govoril še slabše.

Vam bo torej pri tej govorici telesa še naprej pomagal legendarni oranžni stol iz Studia City? Ali pa ste si omislili kaj novega?

Isti stol sem obdržal. Zame je stol to, kar je bič za Indiano Jonesa.

Lahko Slovenija na neki točki postane premajhna za iskanje novih, zanimivih sogovornikov?

Težava z iskanjem gostov v tujini je v tem, da jih praviloma ne moreš dobiti v živo, pogovor je treba posneti vnaprej. To je zame velika težava, oddaje rad snemam v živo. Druga težava je v tem, da že slovensko komaj govorim, kako naj se šele z nekom pogovarjam v njegovem maternem jeziku? Lahko seveda govoriva v angleščini, ampak potem ne sme biti Anglež ali Američan – morda je lahko Francoz, idealno Italijan. (Smeh.)

Koliko ljudi bo ustvarjalo oddajo Marcel, poleg seveda vas, urednice Vesne Pfeiffer in tehnične ekipe? Boste imeli ekipo novinarjev za preverjanje podatkov in poglobljenega ozadja tematik?

Za začetek tega ne bo, ker tudi denarja nimamo. Špela Kožar bo ustvarjala tedenski pregled, podobno, kot ga je že v Studiu City, in to je za zdaj vse. Pozneje bomo začeli dodajati različne elemente, kot sem omenil. Urednica Vesna Pfeiffer mi je razkrila mlade talente s te televizije, ki jih prej nisem poznal in jih bomo začeli postopoma vključevati v koncept. Nacionalko je treba pomladiti.

Tragedija televizije je tudi v tem, da vsi, ki prispevajo k oddajam – ki so ustvarili špico, scenografijo ipd. –, ostajajo skriti nekje v ozadju. Televizija bi morala imeti enake odjavne špice kot filmi. V času, ko smo vsi obsedeni s konceptom avtorstva, se zdi, kot da je kar naenkrat vseeno, kdo je kaj ustvaril.

Kako ste kot zunanji opazovalec zadnjega pol leta dojemali spremembe na RTV Slovenija pod novim vodstvom? Se stvari premikajo dovolj hitro in v pravo smer?

Najprej bo treba počakati še pol leta, potem pa bodo počasi morali kaj pokazati – tako kot velja za vlade. Najprej je treba počistiti vse smeti, ki so ostale tukaj po tleh, zapolniti luknje in poiskati denar. Upam, da bodo razmišljali čim bolj televizično, kajti to je bila v tej hiši vedno največja težava – nihče ni spremljal svetovnih smernic v televiziji. Televizija potrebuje voditelje, potrebuje telegenične obraze in vzgajati mora ljudi za te vloge.

Imate pred novim začetkom tremo? Je to sploh nov začetek ali pa samo nadaljevanje po cezuri?

Kot sem že povedal: nekega dne sem šel skozi vrata in me niso več spustili nazaj. Zdaj sem se spet prebil noter in nadaljujem tam, kjer sem končal. Ob isti uri, na istem programu, v živo. Če bo šlo vse tako, kot sem si zamislil, bi v dveh, treh letih lahko spet imeli Studio City, ki bo sijal nad Triglavom.