Take besede potrebujejo kontekst: Amalric je v Ljubljano pripotoval kot gost jubilejnega, 60. Jazz festivala Ljubljana, predvsem pa z namenom, da se udeleži osrednjega festivalskega dogodka – torkovega in srednega večera v družbi ameriškega avantgardnega saksofonista, skladatelja, založnika in producenta Johna Zorna, s katerim sta, kot se izkaže, tesna prijatelja.

"Sam nikoli nisem premogel dovolj rigoroznosti, da bi postal glasbenik, čeprav sem se v mladih letih ukvarjal z glasbo." Foto: BoBo/Borut Živulović

Mislim, da rad snemam ljudi v delovnem procesu. Ljudje so čudoviti, ko delajo.

Mathieu Amalric

V torek je Zorn kot darilo festivalu pred razprodano dvorano predstavil projekt The Hermetic Organ. Dan za tem je sledil maraton Bagatelles, na katerem se je z 20-minutnimi seti na odru izmenjalo kar 14 zasedb, ki jih sestavljajo "najbolj iskrivi glasbeniki utripajoče newyorške scene"; skupaj so poustvarili več kot 50 skladb iz nove Zornove pesmarice. Komplementarni dogodek koncertoma je bila kinodvorska projekcija dveh enournih glasbenih dokumentarcev, pragmatično naslovljenih Zorn (2010-2016) in Zorn (2016-2018). Posnel ju je ravno Mathieu Amalric, čeprav v umetnikovih uradnih filmografijah njune omembe ne boste zasledili in pod njiju tudi ni podpisan. Bolj kot za klasičen dokumentarec gre za esejistični tok zavesti, ki brez kakršnih koli didaskalij ali uvoda vstopa v neredko hermetični svet Zornove glasbe. Amalrica, ki je snemal samo z majhno kamero iz roke, ne zanimata Zornovo osebno življenje ali sistematičen pregled kariere – zdi se, da lovi trenutke glasbenikove intimne povezanosti z umetnostjo, z orkestrom, z dogajanjem na odru. Projekt, ki je zelo očitno sad globokega občudovanja, ne bo informativen za ljudi, ki bi radi v Zornov svet šele vstopili, bo pa toliko dragocenejši za vse, ki v njem že imajo stalno prebivališče.

Najpomembneje pa je, tako Almaric, da se kakega Zornovega koncerta udeležite v živo. "Ta izkušnja v človeku utrdi vero v umetnost."

Ne more se odločiti, kateri film v karieri mu je bil najljubši. "Vsak je povezan z določenim trenutkom v mojem življenju - nekateri so temnejši, drugi spet svetlejši." Foto: BoBo/Borut Živulović

"O čem bi se sploh lahko pogovarjali?"
Ko se Amalric v konferenčni sobi svojega hotela sestane z (res) majhnim kontingentom novinark, je, milo rečeno, defenziven. Ne razume, pravi, o čem drugem kot o džezu bi se sploh lahko pogovarjali, češ da njegov obisk nima nobene zveze z njegovo igralsko in režisersko kariero. Če samo zasluti, da mu bo kdo omenil Jamesa Bonda, Cronenbergov Kozmopolis ali vsaj Wesa Andersona, nedvoumno podčrta, da so glasbeniki in njihovo delo "edino, kar je zanimivo“. Vprašanja o njegovem stališču do kontroverznega Romana Polanskega (še letos ga bomo lahko videli v veteranovem novem filmu) ali o sodelovanju s Stevenom Spielbergom (München, 2005) in Julianom Schnablom (The Diving Bell And The Butterfly, 2007) torej niso na mestu, je neubesedeno, a jasno sporočilo.

Vseeno priznava, da ga je dolgoletno sodelovanje z nekaterimi največjimi imeni industrije zaznamovalo tudi po umetniški plati. "Ko režiram svoje lastne filme, se počutim, kot da imam v glavi skupino prijateljev, spominov, kako so se stvari lotevali Arnaud Desplechin, brata Larrieu, Wes Anderson, Polanski ... Zame so kot nekakšne usedline, ki mi "po nesreči" pomagajo biti to, kar sem. Vsi smo iz svojih vplivov skrpani kot zaplate na Harlekinovem ogrinjalu. Res imam veliko srečo."

Mathieu Amalric je material za že tretji film o Johnu Zornu zbiral tudi na dveh koncertnih večerih v Ljubljani. Foto: Jazz festival Ljubljana

Ko režiram svoje lastne filme, se počutim, kot da imam v glavi skupino prijateljev, spominov, kako so se stvari lotevali Arnaud Desplechin, brata Larrieu, Wes Anderson, Polanski ... Zame so kot nekakšne usedline, ki mi "po nesreči" pomagajo biti to, kar sem. Vsi smo iz svojih vplivov skrpani kot zaplate na Harlekinovem ogrinjalu. Res imam veliko srečo.

Mathieu Amalric

Film je industrija, ne pa umetnost
"Obstaja pa povezava, če hočete, med režiserjem in dirigentom oba morata ustvariti harmonijo v kolektivu osemdesetih ljudi, ki sodelujejo pri filmu ali imajo mesto v orkestru. Raziskovanje zvoka je zelo podobno režiji filma. To je tisto, kar je najboljše pri ljubljanskem festivalu: glasba je veliko vznemirljivejša kot film. Film bi moral biti glasba. Ljudje, ki ustvarjajo filme, so ljudje, ki jim ni uspelo početi nič drugega, ki jim je spodletelo kot mojstrom osvetljave, kot slikarjem, kot glasbenikom ... Oprimejo se filma, ker je v njem malček vsega. Film je industrija, ne pa umetnost. Hitro lahko zdrsne v lenobo, česar John glasbenikom nikoli ne bi dopustil. Ogromno dela na filmu je potrebnega, da postane tako dober, kot je Johnov projekt The Hermetic Organ.“

Kemija, ki se ni razblinila že 11 let
Veliko radodarnejši je z razmisleki o vezi, ki jo je v dolgih letih sodelovanja spletel z Johnom Zornom. "Ne vem, kako izbira svoje sodelavce. Za kemijo gre. Mislim, da se mu zdi, da premorem neko obliko iskrenosti, zato tudi sprejema mojo prisotnost. Najin odnos je kot ples. Premikam svoje mikrofone in skušam snemati organsko, s kamero v ritmu božanja. Ena sama ljubezen je. Mislim, da to čuti, in zato moje filme vključuje v odrske nastope.“

"Moje življenje je režija in pisanje scenarijev." Foto: BoBo/Borut Živulović
John Zorn nekje v obdobju, ko sta se z Amalricom prvič spoznala. Foto: EPA

Njune poti so se prvič križale leta 2008 v Parizu. „Stopil je v stik z menoj, ker je za eno od svojih kompozicij potreboval francoski glas. Ker me je v kratkem čakala pot v New York, je rekel, naj ga pokličem, ko bom tam pa sem ga res. Na jom kipur, kar je morda edini dan v letu, ko ne dela, sva se sprehajala okrog. Takrat nisem snemal, šlo je samo za prijateljstvo, za debate o ustvarjanju. Mislim, da mi je približno tri leta pozneje povedal, da hoče francoska televizija o njem posneti dokumentarec, on pa ni preveč zaupal režiserju, ki so ga predvideli. Predlagal mi je, naj se projekta lotim jaz. Kar takoj je imel predlog: "Naslednji teden bom v Milanu, pridi!" Prav, pa sem šel. Začela sva snemati in čez nekaj časa je televizija Arte seveda od mene hotela kak papir, kak osnutek, sinopsis, oceno proračuna. No, nikoli nisem ničesar spisal. Zdelo se mi je, da se Johnove osebnosti ne da oklestiti na enouren televizijski program; to ni v skladu z njegovim duhom. Televizijski denar je tako odpadel, ampak še vedno sem imel svojo ekipo (pokaže na torbo, v kateri ima baje kamero, op. n.) V naslednjih letih sem imel kamero s seboj vsakič, ko sva se dobila.“

Film, ki se ne opira na besede ali sliko
Med dokumentarcema, ki so ju v Ljubljani prvič predvajali skupaj, je opazna rahla razlika v tonu in metodologiji. "Na začetku sem bil kot deček, na katerega je naredilo ogromen vtis, da je lahko del konstelacije glasbenikov, ki skupaj vadijo, raziskujejo, ustvarjajo, potujejo ... Prvi film, ki je nastajal med letoma 2010 in 2016, je predvsem opazovanje. Predvajan je bil samo na njegovih koncertih, med drugim v Sarajevu. Morda lahko kaj zmontiraš tako, da bo za širše predvajanje, mi je predlagal John. Z montažerko sva se prebila skozi leta posnetega gradiva in sestavila nekakšno kompozicijo, ki se ne naslanja na besede, na intervjuje, na razlage v ospredju je samo ustvarjanje glasbe. Z montažo sva skušala ustvariti glasbene prehode, podobne kolažem, ki jih on ustvarja na odru prehod od harmonije h kakofoniji in nato k tišini, smehu, humorju ... Ampak filma nisva in nisva hotela končati. Zato sva na konec prilepila napis "Nadaljevanje sledi ..."

Navdihuje ga to, da ima pred sabo skupino najboljših glasbenikov na svetu - in potem skuša zložiti nekaj, kar bo zanje pretežko. Tako postajajo boljši in boljši.

o Johnu Zornu

Delček Amalricove tapiserije tudi Ljubljana
Snemal je naprej, a z zavestjo, da ne more ustvariti dveh filmov po enakem principu. "Spomnil sem se vseh Johnovih izjav, ki sem jih prebral ali slišal od njega; zapisal sem jih na zaslon v obliki citatov. Šlo je za energijo, ki vpliva tudi name kot na filmskega avtorja. Tretji film, za katerega bom material snemal tudi tu, v Ljubljani, bo spet drugačen od prvega in drugega. Mora biti drugačen. Ne vem pa še, kaj bo. To bom moral ugotoviti do 1. julija, ko začenjam montažo posnetkov zadnjih dveh let."

Foto: BoBo/Borut Živulović
"Še sam nisem prepričan, za kaj gre pri tem Johnu Zornu"

Dolgoletno oplajanje z Zornovo glasbo je seveda pustilo sled tudi na Amalricovem lastnem ustvarjanju. To sam še najbolj opazi pri drami Barbara (2017), zgodbi v zgodbi o pevki, ki se pripravlja na filmsko vlogo priljubljene francoske pevke iz šestdesetih. "V retrospektivi sem razumel, da bi bil moj film Barbara drugačen, kot bi bil, če ne bi že toliko let snemal Johna Zorna. Mislim, da je to zato, ker sam nikoli nisem premogel dovolj rigoroznosti, da bi postal glasbenik, čeprav sem se v mladih letih ukvarjal z glasbo. Priložnost, da sem lahko snemal glasbenike, je bila neverjetna. John mi daje veliko energije in svobode. Zanj je zelo pomembna tudi organizacija: to je človek, ki pripravi cel kolektiv k sodelovanju, ki bolj ali manj razporeja in organizira celo skupino glasbenikov. Navdihuje ga to, da ima pred sabo skupino najboljših glasbenikov na svetu in potem skuša zložiti nekaj, kar bo zanje pretežko. Tako postajajo boljši in boljši."

Z odprtja Jazz festivala Ljubljana