Protagonistu svojega risoromana je Krajnc namenil aljaškega malamuta, ker si je takega psa želel že od nekdaj. Foto: VigeVageKnjige/Gašper Krajnc
Protagonistu svojega risoromana je Krajnc namenil aljaškega malamuta, ker si je takega psa želel že od nekdaj. Foto: VigeVageKnjige/Gašper Krajnc
Krajnc pove, da si je že dolgo želel sodelovati z založbo VigeVage Knjige, a je zaradi strahu pred zavrnitvijo še zbiral pogum, da jim piše. Prav v tem obdobju pa je prejel sporočilo glavne in odgovorne urednice Anje Golob, ki ga je povabila k sodelovanju. Foto: VigeVageKnjige/Gašper Krajnc
Krajnc pove, da si je že dolgo želel sodelovati z založbo VigeVage Knjige, a je zaradi strahu pred zavrnitvijo še zbiral pogum, da jim piše. Prav v tem obdobju pa je prejel sporočilo glavne in odgovorne urednice Anje Golob, ki ga je povabila k sodelovanju. Foto: VigeVageKnjige/Gašper Krajnc

Gašper Krajnc je v risoromanu Mestne ptice, ki je pravkar izšel pri založbi VigeVageKnjige, na papir izlil zelo osebno zgodbo moškega v tridesetih, ki se v negotovem obdobju življenjskih sprememb ne počuti najbolje.

Ambrož na lastni koži izkusi, da kadar dežuje, po navadi lije: služba komercialnega ilustratorja ga izčrpava in vse manj izpolnjuje, njegov betežni pes se počasi približuje koncu svoje življenjske poti, skrbi pa ga tudi zdravje dedka, ki je njegov tesen zaupnik. Protagonist se znajde na prelomnici in vse bolj se zdi, da bo moral aktivno poseči v nadaljni potek svojega življenja. Nad prepletanji vseh teh zgodb pa kraljujejo ptice: golobi, ki razsajajo po kavarnah, vrabci, ki posedajo na žicah, in mogočne vrane, ki se pulijo za ostanke hrane. Krajnc v svojem realističnem slogu sijajno ujame atmosfero opustelega mesta, ki se je v zadnjem letu izkazala za preroško.

Mestne ptice so prva Krajnčeva knjiga, kjer oboje, risbo in besedilo, prispeva sam, ter druga slovenska izdaja v katalogu založbe VigeVageKnjige.

Posamezne risbe iz risoromana je avtor že poleti predstavil na razstavi v Vodnikovi domačiji, nekaj pa jih lahko vidite tudi ob spodnjem intervjuju.

Kot risar ste popoln samouk, in z risanjem ste se začeli resneje ukvarjati šele pri petindvajsetih letih. Kaj je sredi dvajsetih spremenilo začrtano smernico vašega življenja in vas privedlo k umetnosti?

Kot mulec sem bil vržen v svet športa, treniral sem smučanje. Moje življenje je bilo samo šport in šola, nikoli nisem niti vedel, da je risanje za denar možnost. Po osnovni šoli sem prišel v Ljubljano in obiskoval današnjo Srednjo medijsko in grafično šolo. Tam sem prvič spoznal strip, a še vedno nisem vedel, da se s tem da preživljati; po vzoru dnevnega časopisja in Mikijevega zabavnika sem ustvarjal enostranske stripe za dijaški časopis. Nikoli se nisem obremenjeval z risbo ali tega početja jemal pretirano resno, bilo je bolj za šalo. Klasičnih stripov v srbohrvaščini, na primer Alana Forda ali Zagorja, sploh nisem spremljal.

Mislim, da je jasno, da umetnikov ne čaka svetla finančna prihodnost. Bojim se, da bom moral najti delo kje drugje kot v Sloveniji.

Gašper Krajnc

Sem pa v srednji šoli odkril ljubezen do animacije: s prijateljem Markom Renkom sva sklenila, da bova naredila risanko z izrezanimi figurami po vzoru South Parka. Skupaj sva ugotovila, da bi se bilo pametno najprej naučiti risati, če že hočeva ustvarjati animacijo. Zdelo se mi je, da se bom risanja najhitreje naučil tako, da bom zgodbe pripovedoval v stripih – in tako sem nekega dne prebral strip, ki me je šokiral, grozljivko 30 dni noči Steva Nilesa in Bena Templesmitha. Risba se mi je zdela groba in neakademska, taka, da bi jo lahko ustvaril tudi sam. Ob tem stripu sem imel občutek, kot da gledam film.

"Najiskrenejše delo izvira iz osebnih izkušenj, iz tega, kar avtor pozna – zato sem na koncu dobil lik, ki je star približno toliko kot jaz, ki je na videz približno tak kot jaz in ima podoben poklic kot jaz." Foto: Facebook/Vodnikova domačija
"Ko gre za knjigo, trg ne sme biti edino merilo - to bi pomenilo prevlado ljubičev in krimičev"

Toda na neki točki je strip nehal biti zgolj sredstvo na poti do animacije in postal sam cilj. Ali pa še vedno sanjate o karieri v animiranem filmu?

Z Markom Renkom, ki je danes prav tako ilustrator, še vedno hočeva nekoč skupaj ustvariti animirani film, ampak to je edina želja, ki jo še imam na tem področju. Animacija je še veliko težja in je vanjo treba vložiti še več dela kot v strip: vedno me je zanimalo animiranje sličice za sličico (ang. frame by frame), ne pa 3D-animacija. Ko sem ugotovil, da mi strip omogoča, da narišem svoj film, vse zgodbe, ki so se mi v letih nabirale v glavi, se je zame vse postavilo na svoje mesto.

Vaš risoroman Mestne ptice se v resnici odvija na zelo filmski način. Ogromno pozornosti ste posvetili kompoziciji in preglednosti, temu, kako vodite bralčev pogled skozi sličice.

"Malo moram tudi eksperimentirati z načini, kako stvari narediti razgibane, saj moje zgodbe nimajo akcijskih prizorov, večinoma gre za ljudi, ki se pogovarjajo. Če kompozicija ne bi bila zanimiva, bi bil strip dolgočasen." Foto: VigeVageKnjige/Gašper Krajnc

Morda moj strip deluje filmsko, ker je slog risbe realističen, predvsem pa zato, ker sem se kadriranja in postavljanja strani učil od Američanov in Francozov. Zelo pomembno se mi zdi, da je vsaka stran svoja zaključena celota, samostojna slika ‒ da so paneli kompozicijsko povezani med seboj. Bralec se nikoli ne sme izgubiti, vedno mora biti jasno, kateri panel je naslednji. Malo pa moram tudi eksperimentirati z načini, kako stvari narediti razgibane, saj moje zgodbe nimajo akcijskih prizorov, večinoma gre za ljudi, ki se pogovarjajo. Če kompozicija ne bi bila zanimiva, bi bil strip dolgočasen.

Nikoli nisem imel pravih mentorjev ali učitelja, ki bi me učil delanja stripa, izhajam pa iz ameriške šole. Celo Miki Muster, ki ga poznamo vsi, se je ogromno naučil od zahodnjaškega stripa: njegova risba je na prvi pogled otroška, a je jasno, da je pozoren na kompozicijo in na to, kam vodi bralčevo oko.

Ne bi rad zvenel nespoštljivo do slovenskega občinstva, a v tujini, na primer v Franciji, je strip veliko bolj resna stvar kot tukaj. Francozi strip dojemajo kot vrhunsko umetnost, najbolj znani risarji so legende, polbožanstva. Enako je v ZDA. Povprečen Slovenec pa še vedno misli, da je strip nekaj zabavnega, za sprostitev; pozoren bo samo na risbo. (Nekdo, ki mi je blizu, je ob branju scenarija za Mestne ptice komentiral, da "ni vedel, da so stripi lahko tudi žalostni".)

Vaše ustvarjanje je umeščeno v urbani milje, tudi v novem risoromanu je to ena od stvari, ki bralcu najprej padejo v oči. Zdi se, da imate kot umetnik izrazit odnos do arhitekture, do kulise mestnih ulic in stavb. V Mestnih pticah ne upodabljate nekega anonimnega mesta, ampak je v njem zelo lahko prepoznati dele Bežigrada in centra. Kakšno lepoto oz. povednost vidite v mestih?

Poleti, ko je Ljubljana najlepša in najbolj fotografirana, imam občutek, kot da nosi obleko. Ko jeseni ta oprava zdrsne z nje, se izkaže, da je navadno vzhodnoevropsko mesto, ki v določenih situacijah še spominja na socializem. Posamezne dele mesta bi z lahkoto fotografirali tako, da se jih ne bi ločilo od delov Romunije ali Ukrajine. Ni vse tako sijajno, kot se zdi – ampak to daje mestu v mojih očeh še dodatno vrednost.

Gašper Krajnc

Zanimivo se mi zdi, kako različno ljudje gledajo na Ljubljano. Moji prijatelji iz Koroške jo dojemajo kot sivo, betonsko kocko brez romantike. Na začetku sem jo tudi sam videl na ta način, počasi pa sem jo le vzljubil, še posebej po tem, ko sem se vzpel na Ljubljanski grad in mesto pogledal od daleč. Vem, da to zveni kot kliše, razgled na Ljubljano z gradu, ampak je res. Odkar se je v Ljubljani tako zelo povečal turizem, se mesto sicer spreminja v neke vrste nagneteni Poreč – a vse to se razblini, ko pride jesen, ko ljudje odidejo in odpade listje. Poleti, ko je Ljubljana najlepša in najbolj fotografirana, imam občutek, kot da nosi obleko. Ko jeseni ta obleka zdrsne z nje, se izkaže, da je navadno vzhodnoevropsko mesto, ki v določenih situacijah še spominja na socializem. Posamezne dele mesta bi z lahkoto fotografirali tako, da se ne bi ločili od delov Romunije ali Ukrajine. Ni vse tako sijajno, kot se zdi – ampak to daje mestu v mojih očeh še dodatno vrednost. Strip sem namenoma narisal tako, da je rahlo temačen, skoraj morbiden. Preurejeni, kičasti strogi center z novimi tlakovci ni edini obraz mesta: v Šiški so še vedno kmetije, ogromno je zelenih površin. Rad se vračam na Koroško, a Ljubljana je zame na neki način popolna.

Foto: VigeVageKnjige/Gašper Krajnc
Foto: VigeVageKnjige/Gašper Krajnc

Letos Ljubljane seveda niso preplavili turisti. Ali kdaj razmišljate o tem, kako bo umetnost neposredno odražala tektonske premike, ki jih trenutno doživlja družba? Si lahko predstavljate, da v svoj naslednji risoroman o mestu vključite maske in varnostno razdaljo?

Poskušam biti optimist in nočem razmišljati o prihodnosti, kjer bodo naša življenja korenito drugačna. Kar se trenutno dogaja, nas bo najbrž na neki način spremenilo, a načeloma se Slovenci upiramo spremembam. Dojemam nas kot hobite: radi imamo svoje vrtove in rože, radi kaj spijemo in se poveselimo, rastemo in spreminjamo pa se počasi. Vse prevečkrat mislimo, da je cela Slovenija Ljubljana, in pozabimo, da že ljudje, ki živijo 10 kilometrov stran od mesta, včasih razmišljajo na popolnoma drug način kot mi. Slovenija kot celota je skupnost, ki se v prihodnost premika počasi kot želva.

Maske bodo morda nova realnost, ampak upam, da se nam ne bliža ravno postapokaliptična distopija. Ne zdi se mi, da bi se moral v stripu posluževati socialnega realizma, svojega tona ne nameravam spreminjati. Toda če bo taka nova realnost, bomo pač risali maske. Že zdaj bo pozoren bralec opazil, da sem v Mestnih pticah dvakrat narisal maske v smeteh, kot namig na trenutno dogajanje. Ljubljana v mojem stripu je tudi strašno prazna, kar ni naključje. Hotel sem ustvariti občutek osamljenosti.

Jasno je, da je vsaka umetnina do neke mere avtobiografsko delo, a pri Mestnih pticah dobi bralec občutek, da gre za izrazito osebno, intimno izpoved o izgubi in ustvarjalni krizi. Je bila to za vas katarzična zgodba, ki ste jo morali povedati?

"Ilustracija ni namenjena dekoraciji teksta, ampak je zgodba sama zase"

Ja, zgodba se je v meni kuhala več let. Vanjo nisem hotel dati preveč sebe, čeprav je v resnici zelo osebna. Nekatere upodobljene stvari so se zgodile meni, druge mojim svojcem in prijateljem, za tretje sem si samo želel, da bi se mi zgodile, nekaj pa je čiste fikcije. Najbolj iskreno delo izvira iz osebnih izkušenj, iz tega, kar avtor pozna – zato sem na koncu dobil lik, ki je star približno toliko kot jaz, ki je na videz približno tak kot jaz in ima podoben poklic kot jaz. (Smeh.) Psa nimam, a sem si ga od nekdaj želel, in narisal sem točno takega, kot bi ga rad imel. V naši družini so imeli aljaške malamute in od tam sem si tudi izposodil motiv psa, ki umira zaradi tumorja. V preteklosti sem že moral peljati kakega ljubljenčka na evtanazijo in vem, kako zelo težko je to, ter da moja izkušnja ni unikatna. Vsi lastniki živali se bodo lahko poistovetili z bolečino izgube.

Sam sicer nisem imel tako tesnega, prijateljskega, skoraj očetovskega odnosa z dedkom, kot ga ima v stripu Ambrož, s čimer sem si verjetno uresničil lastno željo iz otroštva. Moj dedek je prav tako nedavno umrl, kar sem moral nekako ubesediti. Ko si mlajši, smrt dojemaš na drugačen način – z leti te vedno bolj prizadene; spomni te na umrljivost, lastno minljivost. To je bila prva smrt svojca, ki me je res prizadela in po kateri še vedno čutim praznino.

Poleti so bile posamezne risbe Mestnih ptic razstavljene na Vodnikovi domačiji, knjiga je izšla v času knjižnega sejma. Foto: Facebook/Vodnikova domačija
Poleti so bile posamezne risbe Mestnih ptic razstavljene na Vodnikovi domačiji, knjiga je izšla v času knjižnega sejma. Foto: Facebook/Vodnikova domačija
Gašper Krajnc se je leta 1985 rodil v Slovenj Gradcu, a že vrsto let živi in dela v Ljubljani. Foto: Facebook/Vodnikova domačija
Gašper Krajnc se je leta 1985 rodil v Slovenj Gradcu, a že vrsto let živi in dela v Ljubljani. Foto: Facebook/Vodnikova domačija

Ena od osrednjih tem Mestnih ptic je tema umetnika, ki je zašel v krizo: od svojega dela je izčrpan, izgubil je "otroško veselje" do dela, ker riše samo še komercialne projekte po naročilu. To je verjetno dilema, s katero se soočajo številni samostojni ilustratorji.

Z Ambroževo kariero sem čisto neposredno odslikal svojo lastno izkušnjo – in najbrž izkušnjo vsakega ilustratorja, ki se v Sloveniji preživlja s komercialnim delom. Moral sem nekam usmeriti jezo in gnev, ki sta se nabirala v meni ob delu z različnimi agencijami. V stripu sem skušal narisati izkušnjo najbolj grozne, zahtevne stranke, ki sicer ni odkrito nesramna, a ti zleze pod kožo s subtilnimi izjavami.

Kaj so po vašem menju sploh "mestne ptice“? Včasih so bili to predvsem golobi, ki pa so danes že skoraj redkost – izrinile so jih vrane, ki so vizualno veliko bolj markantne pojave. Katere ptice se vam zdijo po umetniški plati najzanimivejše? Vse v mestu živijo v prisilni simbiozi s človekom: brskajo po smeteh, zaletavajo se v šipe, sedajo na mize lokalov … So ptice žrtev človekove nasilne ekspanzije v svetu?

Potre me pogled na vrane, ki brskajo po smeteh; delujejo kot tragični liki.

Gašper Krajnc

Vrana je brez dvoma moja najljubša ptica – morda tudi zaradi Jožeta Tisnikarja (smeh). V Ljubljani so vrane relativno nove prebivalke, spomnim se, da sem jih začel opažati pred kakimi desetimi leti, ko sem kot študent delal v Živalskem vrtu. Pri nas na Viču imajo skoraj vsak dan pevske vaje: na ogromnem drevesu ob Gradaški ulici se jih zbere kakih dvesto, neznansko se derejo. Mene to ne moti, bolj me motijo kakšni vrabčki na balkonu.

Foto: VigeVageKnjige/Gašper Krajnc
Foto: VigeVageKnjige/Gašper Krajnc

Posameznim pticam nisem zavestno pripisoval določenih pomenov in jim dodeljeval vlog – sem pa hotel pokazati, da poskušajo preživeti v mestu, tako kot mi. Smilijo se mi, deprimira me pogled na vrane, ki brskajo po smeteh; delujejo kot tragični liki. Niso one krive, da jih je povozilo mesto, napišem v risoromanu.

Vzpostavljate vzporednico med brezbrižnim odnosom mesta do ptic in do brezdomcev.

Z brezdomci v Ljubljani sicer nimam drugega stika, kot da kupim Kralje ulice ali dam komu kdaj drobiž, a občutek imam, da so edini, ki se v zadnjih dvajsetih letih niso veliko spremenili, čeprav se je spremenilo mesto okrog njih. Zdi se mi, da še vedno srečujem iste brezdomce kot sem jih v dijaških letih, čeprav tega seveda ne mislim dobesedno. Iste lokacije, isti pogovori. V strip sem moral vključiti dva brezdomca, ker upodobitev Ljubljane brez njiju ne bi bila iskrena.

S čim se ukvarjate trenutno, imate v delu že kak nov projekt?

Zadnje mesece sem res garal, zato imam trenutno odmor; posvečam se risanju za svojo dušo, druženju s punco, filmom, igranju iger ... Ko se z eno stvarjo ukvarjam dalj časa, razvijem do nje odpor, zazdi se mi dolgočasna in enolična. Z mislimi uhajam k naslednjim projektom, da se lahko veselim nečesa novega. Zato imam kar naprej na zalogi še kakšne zgodbe. Z novimi stvarmi pa se ukvarjam tudi zato, ker moram poskrbeti zase. Mislim, da je jasno, da umetnikov ne čaka svetla finančna prihodnost. Bojim se, da bom moral najti delo kje drugje kot v Sloveniji. Moj cilj je, da začnem delati za francoski stripovski trg. Nisem se lotil tega dela zato, da bom risal ilustracije za učbenike. Ko sem se odločil, da bom risal, sem sklenil, da bom od tega živel, pa čeprav skromno.