Tadej Golob (1967) je vrsto leto delal kot novinar revije Playboy, napisal več biografij (samo lani tri, Milene Zupančič, Alenke Bratušek in Petra Čeferina) in za enega svojih romanov, Svinjske nogice, leta 2010 dobil kresnika, a se pri pisanju vedno znova počuti "kot treniran atlet, ki na vsaki tekmi vedno znova trpi, pa čeprav jih je odtekel že nešteto". Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Prizorišče zločina je v drugem delu svoje kriminalne trilogije iz zasneženega, skandinavsko obarvanega Bohinja prestavil v junijsko, s Plečnikom in vročinskim valom prežeto Ljubljano, v kateri se razreševanja zločinov znova loteva inšpektor Taras Birsa.

Dnevi se daljšajo, začenja se poletje, a pomiritve ni. Ko v centru mesta, v Leninovem parku in na Metelkovi, najdejo trupli, se reševanje primera zavije v zadušljivo poletno soparo, ki udarja z asfalta na policijska poročila, raziskovanje pa razkrije sovražnost in nestrpnost družbe. Tadej Golob se je po uspehu Jezera počutil, da mora izraziti svoj odnos do družbenih vprašanj, predvsem do fašizma, s katerim, pravi, "nismo opravili, iz dneva v dan gre na slabše".

Jezero je sicer v primerjavi z Leninovem parkom pisal neobremenjeno, saj ni pričakoval, da bo takšna uspešnica. Je pa imel že ves čas pri pisanju v glavi film ali serijo ‒ piše na filmski način, z mislimi na prizore, ne poglavja. In res, njegov krimisvet bo kmalu doživel ekranizacijo. TV-nadaljevanko Jezero so v decembru začeli snemati v igranem programu Televizije Slovenija, na sporedu bo prihodnjo zimo.

"To je obskuren ljubljanski park, ki ga večina še vedno pozna kot Argentinski ali Leninov park. Danes se imenuje Park slovenske reformacije, vmes je bil še park Ajdovščina. To, da en majhen kos zelenja štirikrat preimenuješ, kaže na travmo ljubega naroda." Foto: emka.si

Za pogovor sva se srečala na enem od krajev zločina, na Metelkovi, kjer je med drugim povedal, zakaj je roman dobil ime po "obskurnem" ljubljanskem parku, kako je v romanu pristala kritika fašizma in zakaj ni idealist.

Vabljeni k branju celotnega pogovora.


Je pisanje drugega dela trilogije pomenilo nadaljevanje pisanja iste zgodbe ali začeti znova?
Na neki način sem mislil, da bo laže kot pri prvem, pa ni bilo ‒ pravzaprav je bilo precej teže. Prvi del sem pisal neobremenjeno. Nisem pričakoval, da bo prejel toliko odziva. Ko so mi začeli govoriti o problemu drugega romana, sem si mislil: "To se meni ne bo zgodilo." No, pa se mi je. Knjiga, ki je objavljena, je peta verzija. Prej pa sem večkrat skoraj obupal. Prvič sem se zapletel s tehničnimi, forenzičnimi detajli, ki so se morali medsebojno ujemati, in se niso. Pri drugi verziji pa sem imel izrazit občutek, da je vse, kar sem napisal, brezzvezno. To se mi pogosto dogaja, a še nikoli tako močno. Šele ko sem obupal nad tem, da bo knjiga izšla letos in se lotil nove predelave brez prisile časa in tistih prejšnjih štirih variant, mi je pisanje res steklo.

So se med različicami zgodile velike spremembe v zgodbi?
Vse se je spremenilo, največja sprememba je bila ta, da sem zamenjal morilca. Ampak, če pomislim, sem imel tovrstne težave že prej, pri vseh knjigah, še pred kriminalkami. Kadar sem mislil, da bo šlo zlahka, se je vedno izkazalo, da bom moral do bolečine, če bom hotel pisati dobro. Nekako tako kot treniran atlet, ki na vsaki tekmi vedno znova trpi, pa čeprav jih je odtekel že nešteto.

To, da en majhen kos zelenja štirikrat preimenuješ, kaže na travmo ljubega naroda. Pa še pesem Janija Kovačiča z naslovom Leninov park obstaja, bila mi je strašno všeč že takoj, ob izidu leta 1983.
O naslovu romana.

Torej tudi dolgo ni bilo jasno, kdo je morilec?
Potem, pri četrti verziji, mi je bilo od začetka jasno. Sem pa potreboval tri različice, da sem ugotovil, zakaj prvotni morilec ni pravi. Cele noči nisem spal, ker sem razmišljal, kako stkati konec skupaj. Ko v kriminalki nekaj preoblikuješ, lahko z eno malo spremembo podreš celo zgodbo. Slišal sem celo, da obstaja FB-stran, na kateri iščejo napake Leninovega parka, kar me zelo zabava. Eno malenkostno tudi sam poznam. Kriminalka je sestavljanka in s tega stališča eden bolj zahtevnih žanrov. Tudi oba režiserja TV-serije, ki nastaja po Jezeru, sem opozoril na to, da vsaka majhna sprememba lahko pomeni, da se bo zgodba nekje kasneje zalomila.

"Lani sem za National Geographic pisal članek o obletnici Metelkove in videl, kako zelo eksotično prizorišče je. To je dobro za kriminalko, ne pa kakšne zakotne ulice, ki jih nihče ne pozna." Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Kako je na pisanje vplivalo, da so v času vašega pisanja drugega dela pripravljali TV-serijo po prvem delu? Ste pisali drugi del trilogije z mislijo, da bo to verjetno druga sezona TV-nadaljevanke?
Že prvi del sem pisal s filmom ali serijo v glavi. Mislim, da sem samo Svinjske nogice pisal na literaren način. Vse ostalo pa pišem na filmski način pisanja, v mislih imam prizore. Dostikrat tudi dele knjig poimenujem kar prizori, ne poglavja, čeprav to seveda ni isto kot scenarističen prizor. Serija je pri Leninovem parku sicer na moje delo vplivala na drug način ‒ v času, ko bi moral najbolj intenzivno pisati roman, sem obenem še predeloval in popravljal scenarij serije.

Lepo bi bilo imeti televizijo, ki bi žanr naredila gledljiv, in res upam, da bo Jezero takšna nadaljevanka. Zelo gledljiva se mi zdi recimo nadaljevanka Umori na podeželju, kjer ni spektakularnih prehitevanj, ljudje govorijo artikuliran jezik, zraven pa se zastrupljajo, ubijajo, zabadajo.

V Leninovem parku se umori dogajajo na urbanih mestih po Ljubljani, enega od umorov ste postavili na Metelkovo. Od kod ideja, ste tu preživljali veliko časa?
Lani sem za National Geographic pisal članek o obletnici Metelkove in videl, kako zelo eksotično prizorišče je. To je dobro za kriminalko, ne pa kakšne zakotne ulice, ki jih nihče ne pozna. Za Metelkovo sem se odločil tudi zato, ker se tu giblje veliko zanimivih ljudi, po katerih sem oblikoval like iz romana. Nekateri tukajšnji umetniki se tako lahko na neki način prepoznajo v likih.

Nenehno lahko spremljamo sprenevedanje, ko nekomu, ki je fašist, v imenu človekovih pravic tega ne smeš niti reči. Prekipelo mi je in tako je kritika fašizma pristala v romanu.
O kritiki fašizma.

Iz prvega v drugi del se niso spremenile le lokacije, ampak tudi vreme. Zakaj ste se odločili, da se bodo umori zgodili sredi poletja?
Pri prvem delu sem se naslonil na skandinavski žanr: mraz, tema, slabo vreme, kratek dan. Pri drugem pa sem hotel nekaj drugega. Kot je Plečnik naredil Ljubljano sredozemsko skozi arhitekturo, sem želel jaz narediti kriminalni roman, ki se dogaja v Ljubljani in ima sredozemsko-balkanski občutek. Zato sem dogajanje postavil v Ljubljano sredi soparnega junija. Vlogo, ki jo igra pri Skandinavcih to hladno, mračno vreme, sta pri meni odigrali sopara in vročina ‒ v življenju likov, ki ne prenašajo visokih temperatur.

"Vlogo, ki jo igra pri Skandinavcih to hladno, mračno vreme, sta pri meni odigrali sopara in vročina ‒ v življenju likov, ki ne prenašajo visokih temperatur." Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Naslovno vlogo pa ima Leninov park. S čim vas je prepričal kot naslednik Bohinjskega jezera?
Park dobro poznam, ker sem v njegovi bližini delal petnajst let. Zanimivo se mi je zdelo, da o njem vsak vpraša, kje je in kako se zdaj imenuje. To je obskuren ljubljanski park, ki ga večina še vedno pozna kot Argentinski ali Leninov park. Danes se imenuje Park slovenske reformacije, vmes je bil še park Ajdovščina. To, da en majhen kos zelenja štirikrat preimenuješ, kaže na travmo ljubega naroda. Pa še pesem Janija Kovačiča z naslovom Leninov park obstaja, bila mi je strašno všeč že takoj, ob izidu leta 1983.

Tudi sicer se večina romana dogaja v centru Ljubljane. Ste v času pisanja veliko hodili po ulicah in prostorih, ki jih opisujete?
Najprej sem pisal v Ljubljani, potem odšel v Sarajevo na enomesečno rezidenco in pisal tam, nato pa sem se vrnil in dokončal roman tukaj. Kadar sem se zaštrikal, sem se pogosto odpravil na teren. V bloku nad Leninovim parkom živi moj prijatelj, in sem še zelo razmišljal, da bi šel k njemu pogledat, kakšna so stopnišča. Nato pa sem se zavedel, da ni pomembno, kakšno je stopnišče. Si bom že izmislil takšno, ki bo ustrezalo meni in zgodbi. Pri romanopisju ni potrebe po tem, da bi šel v prevelike detajle, bilo bi kontraproduktivno. Vendarle je to izmišljena zgodba. Tudi v Leninov park nisem šel pogledat, ali je klop na točno na tistem mestu, kjer sem napisal, da je.

Star sem toliko kot Taras Birsa in ne verjamem več v idealno družbo. Tisti, ki izhajajo iz idealizma, se mi zdijo nevarni. Na koncu, v skrajni izpeljavi pristanemo v gulagih, z milijoni mrtvih.
(O idealizmu.)

Kako je bilo pisati like, ki jih že tako dobro poznate? Osrednji lik, kriminalist Taras Birsa, je vedno bolj agresiven, vedno slabše je z njim.
Mislim, da gre skoraj za pravilo žanra v tem, da mu gre samo na slabše. V tem delu sem mu obesil še poškodbo komolca, tako da ima še ta nesrečni teniški komolec. Taras Birsa je človek, ki doživlja krizo srednjih let. Veliko mu pomeni telesna aktivnost, a mu tako kot vsem gre z leti na slabše, pa je tudi zaradi tega vedno bolj tečen. Obenem pa je razmišljujoča oseba, ki dela v idiotski službi, kjer mu postavljajo tisoč omejitev – počasi izgublja potrpljenje in razumevanje do sodelavcev. Pomembno se mi je zdelo tudi, da se razvija njegovo razmerje s Tino.

V odnosu do nje postaja vedno bolj čustven. To je veliko presenečenje glede na to, kako zadržan je v bil v prvem delu …
Seveda, človek se zaljublja, to je njegov problem. Najprej je bila med njima spolna napetost, ki se po stotih srečanjih seveda izživi, in si zaželi nečesa več. Ni mu dovolj to, da se samo dobivata. Več pa seveda ni mogoče. Taras bi rad še enkrat začel, išče priložnost za nov začetek, ki ga v resnici ni. To ni ista priložnost, kot je začenjati pri dvajsetih ali tridesetih.

"Če bi opevano krščansko dobroto začeli žarčiti okrog sebe, bi bilo zagotovo bolje." Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

V Leninovem parku se v razreševanje umorov ves čas vpleta družbena kritika. Del zgodbe so marginalci, brezdomci, istospolno usmerjeni, žrtve neonacizma. Kako to, da je drugi del veliko bolj družbenokritičen od prvega?
Pri prvem delu se s tem nisem ukvarjal. Nato pa se je zgodil odziv občinstva na Jezero. Prej sem imel literarne večere in bil vesel, če je prišlo od pet do šest ljudi. Po Jezeru se je številka povečala na 50 ali 60 ljudi, na polne prostore, kjer koli smo bili. Zato sem začutil, da moram iti iz okvirov čiste kriminalke. To so zastavili že Skandinavci, recimo v Dekletu z zmajskim tatujem Stiega Larssona. Cela vrsta švedskih in norveških kriminalk je ostro družbenokritičnih. Tudi sam sem čutil, da moram po uspehu Jezera izraziti svoj odnos so družbenih vprašanj. Nerodno mi je, da moram izgovoriti besedo fašizem. Mislil sem, da smo s tem opravili – pa nismo, iz dneva v dan gre na slabše. Nenehno lahko spremljamo sprenevedanje, ko nekomu, ki je fašist, v imenu človekovih pravic tega ne smeš niti reči. Prekipelo mi je in tako je kritika fašizma pristala v romanu.

Zelo zabavno se mi je zdelo, ko mi je kriminalist, ki je sodeloval pri Leninovem parku, rekel, da sem moral sigurno kdaj delati na policijski upravi Ljubljana, glede na to, kako dobro poznam razmerja tam.
O strokovnih sodelavcih.

Upate, da bi lahko literatura bralce spremenila? Lahko družbena kritika v romanu na kakršen koli način vpliva na družbo?
Star sem toliko kot Taras Birsa in ne verjamem več v idealno družbo. Tisti, ki izhajajo iz idealizma, se mi zdijo nevarni. Na koncu, v skrajni izpeljavi pristanemo v gulagih, z milijoni mrtvih. Vem, da bodo vedno obstajali tudi brezdomci, vem, da obstaja med begunci kdo, ki ga morda ne bi bil vesel za soseda, a mislim, da je treba kljub temu imeti nekakšen prijazen odnos do vseh. Vem, da se brezdomcem, kot je starka iz romana, ne da pomagati dlje od tega, da od njih kupim Kralja ulice in jim zaželim lepe praznike. A to, da nekateri živijo v drugačnem svetu, ne pomeni, da smo lahko nesramni do njih. To se mi zdi dober začetek. Če bi opevano krščansko dobroto začeli žarčiti okrog sebe, bi bilo zagotovo bolje.
Vendar pa vaše kriminalke opozarjajo še na drug, pogosto spregledan kraj zločina ‒ najbližnje odnose in družine ...
Ta motivacija je vseskozi prisotna. V prvem delu sem ob razmišljanju o morilcu sprva pomislil, da bi usmeril krivdo v farmacevtsko industrijo. A se mi zdi, da so najbolj utemeljeni motivi za umor vedno osebni. Umor je v teh geografskih širinah zelo osebna, intimna zdeva. Mogoče bom šel kdaj v zarote, zaenkrat se mi to ni zdelo smiselno. Pa še težko je dokazati umore pri zarotah ‒ po navadi že uredijo tako, da en osamljen preiskovalec nima nobenih možnosti razrešiti primera.

"Tudi sam sem čutil, da moram po uspehu Jezera izraziti svoj odnos so družbenih vprašanj. Nerodno mi je, da moram izgovoriti besedo fašizem." Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Se vam kdaj oglasijo kriminalisti s kakšno pripombo na način, na katerega opisujete njihovo delo?
Že med pisanjem jih prosim za mnenje. Imam krog strokovnih sodelavcev, vsi so navedeni na koncu knjige. V Leninovem parku sem ta krog razširil, pomagali so mi, ko nisem vedel, kako naprej.
Zelo zabavno se mi je zdelo, ko mi je kriminalist, ki je sodeloval pri Leninovem parku, rekel, da sem moral sigurno kdaj delati na policijski upravi Ljubljana, glede na to, kako dobro poznam razmerja tam. To pove, da so razmerja med ljudmi v osnovi povsod podobna in se lahko človek v besedilu prepozna, če so le ljudje, odnosi med njimi dovolj dobro izpisani.


LENINOV PARK ‒ JANI KOVAČIČ (1983)