Moldavijska književnica Tatiana Ţîbuleac je obiskala Ljubljano kot gostja Festivala literature sveta – Fabule. Njen roman Stekleni vrt povsem ustreza naslovu festivala (re)konstrukcije spomina. Med drugim namreč pripoveduje o zadnjih letih socializma v Moldaviji in njenem glavnem mestu Kišinjevu, o dekletu Lastočki in njenem življenju, izzivih in preizkušnjah.

Roman je izšel pri Beletrini, prevedel ga je Aleš Mustar, odlomke v ruščini pa Sara Špelec. Več o romanu in romaneskni junakinji je avtorica romana povedala v pogovoru z Markom Goljo, posnetim za oddajo Razgledi in razmisleki (Ars, ob četrtkih ob 13.05 in ob sobotah ob 14.30).

Del intervjuja lahko preberete spodaj.

Tatiana Ţîbuleac, dobrodošli v Ljubljani. Čestitam vam za knjigo Stekleni vrt.

Hvala.

Kaj vam pomeni prevod romana Stekleni vrt v slovenščino?

Za pisatelje je vsak prevod pomemben, ker pomeni novo življenje za knjigo. Vesela sem, da sem v Sloveniji, da knjigo predstavljam in da jo je fantastično prevedel pesnik Aleš Mustar. Zelo sem mu hvaležna. Lepo je biti tukaj, v deželi, v kateri se ljudje zanimajo za tvojo knjigo, pa čeprav morda ne vedo ničesar o Moldaviji. K meni prihajajo ljudje, ki niso vedeli ničesar o Moldaviji, po branju romana Stekleni vrt pa poznajo vsaj eno mesto. Občudujem tudi naslovnico knjige, mislim, da je ena izmed najboljših za ta roman, obiskala sem celo razstavo oblikovalca Matije Medveda. Tako da sem srečna, da sem v družbi ljudi, ki imajo radi mojo knjigo in ki so se potrudili, da je tako lepa.

Kot bralec sem imel občutek, da kot avtorica kaj izpustite, zamolčite oziroma da razvijate nekatere drobce s precejšnjim zamikom …

Ne vem, ali sem kaj izpustila. Knjigo lahko beremo na različne načine. To je zgodba o dekletu iz sirotišnice, ki živi pri krušni mami – ta jo ima rada, hkrati pa jo tudi izkorišča. Toda roman pripoveduje tudi zgodbo o deželi, ki jo danes poznamo z imenom Republika Moldavija; zgodba se dogaja v zadnjih desetih letih Sovjetske zveze, preden se je imperij sesedel in je Moldavija postala neodvisna. Tako da lahko rečete, da knjiga vsebuje dve knjigi. Ni bila nujno moja zamisel, toda šlo je za to, da je lahko življenje dežele zelo podobno preprosti človeški usodi. Zato sem radovedna, kako ljudje berejo roman in katera zgodba jih bolj pritegne, katera jih bo bolj pritegnila v Sloveniji. Vem, kako so roman sprejeli v deželah, v katerih je bil preveden – vedno se začudim različnim branjem v Španiji ali Nemčiji, na Norveškem ali v Romuniji, Franciji. Zato me zelo zanima, kako bodo knjigo brali v Sloveniji.

Ko sem omenil, da ste izpustili nekatere podrobnosti, da ste se vrnili k njim pozneje, sem nekoliko opisal vaše pisanje.

Tako pišem. Moram priznati, da nikoli ne pišem od začetka proti koncu. Moj prvi roman je bil napisan fragmentarno, včasih napišem poglavje ali stran, oblikujem značaj, ki še nima mesta v romanu, nato pa se vračam in taka mesta postanejo začetek nečesa. Zgodba, ki je pripovedovana od A do Ž, je nekoliko dolgočasna, zato poskušam zgodbo razplastiti. Seveda lahko rečeš: Lastočka se je rodila in umrla v Kišinjevu, toda morda obstaja kaj zanimivega med prvim in zadnjim dogodkom. Ta način pripovedovanja, da ne razkriješ vsega takoj, je edini način, ki ga poznam kot pripovedovalka.

Kot bralcu mi je tak način pripovedovanja ljub. Nekako si izgubljen in iščeš. Ena izmed romanesknih junakinj je Lastočka …

Lastočka je ime, ki sem ga med odraščanjem pogosto slišala v Kišinjevu. Takrat je bilo zelo priljubljeno; ni pravo ime za dekle, pomeni ptico, lastovko. Pogosto so me klicali Lastočka, še zlasti sosedje, ker so bili predvsem Rusi in Ukrajinci. Toda to ime skriva tudi veselje in žalost, tako kot časi, o katerih pišem v knjigi. Lastočka je ptica, toda ptica, ki ne čuti ljubezni do ljudi, je ptica, ki po navadi gnezdi na hišah, potem pa ljudje – vsaj v moji deželi – uničujejo njena gnezda, ker ptice smetijo, tako da ima ta ptica tragično usodo in tako tudi to dekle – njeno življenje je drugačno, nikoli ni lahko, tudi v trenutkih, ko je videti, da ja našla srečo. Imam občutek, da sem za svojo junakinjo našla dobro ime, v nekem trenutku sem tudi pomislila, da bi bila lahko naslovna junakinja, vendar sem se odločila za Stekleni vrt. Stekleni vrt je metafora za mesto in celotno deželo in tiste čase, ki so bili precej krhki, lahko so te prizadeli, toda potem ti je uspelo tudi v njih najti košček lepote. To steklo je pomembno zame.

Vaša pripoved je zelo zanimiva: pripovedni tok v sedanjiku pogosto prekinete s preteklimi prizori. Sedanjost in preteklost soobstajata.

Ta knjiga je izlet v preteklost. Prvi roman sem napisala v Franciji – junaki so Poljaki, ki živijo v Veliki Britaniji. V tistem romanu ima geografija pomembno mesto in vsak je spraševal, zakaj nisem pisala o Moldaviji, Kišinjevu, krajih, v katerih sem odraščala, in to sem se vprašala tudi sama. Zato sem napisala Stekleni vrt. Šla sem v hišo, v kateri sem rasla, na dvorišče, v šole. V romanu je precej preteklosti, toda lagala bi, če bi rekla, da je v njem samo preteklost. Knjiga je namreč zaradi vojne v Ukrajini znova aktualna; številna vprašanja, ki jih obravnava, so znova postala pomembna. Ljudje me sprašujejo, ali sem slutila prihodnost. Tako da je to knjiga o preteklosti, pa tudi o sodobnosti. Moldavija ima zdaj drugačen režim, imamo demokracijo in naša vlada ni komunistična. To je odlično za nas, toda še vedno ostajamo revna dežela, še vedno je precej nasilja nad ženskami, nad otroki, tako da roman ne pripoveduje le o preteklosti izpred petdesetih let, nekatere stvari še trajajo; to je morda tragedija. Nekateri jo čutijo kot knjigo o sodobnosti, to pa pomeni, da se nismo veliko naučili, da se nismo kaj dosti spremenili. In to je žalostno.

Lastočka ima precej težko življenje, toda v romanu so tudi vrstice o njeni prihodnosti. Tudi v prihodnosti ima brazgotine, toda nekako je tudi srečna.

Kolikor se spominjam – knjigo sem napisala pred leti – se knjiga konča v njenih odraslih letih. Kot odrasla ženska živi v Bukarešti, ima bolno hčerko in mož jo je zato zapustil. Žal je to v tem delu sveta pogost pojav. Ali je Lastočka srečna? Ja, mislim, da je srečna. V življenju ne moreš imeti vsega. Ne poznam veliko ljudi, ki bi lahko rekli, da so dosegli vse, kar so si želeli. Včasih dobiš manj, včasih dobiš več kje drugje. Lastočka je našla nekakšno srečo, ker opravlja poklic, ki si ga je zmerom želela, ima hčerko in jo ima rada. Morda ni zelo srečna v zasebnem življenju, toda potem pomisliš: to dekle je odraščalo v sirotišnici v Moldaviji, prehodilo je dolgo pot, zato kot pisateljica menim, da je našlo mir, srečo. Moralo se je boriti. Toda mar se ne moremo vsi boriti za srečo?

Se strinjam. Vaša junakinja Lastočka je imela zelo težko otroštvo in mladost, vendar je vztrajala. Kje je našla to energijo, voljo?

V resnici ni imela izbire. Ko jo je posvojila Tamara Pavlovna, je razumela, da je krušna družina boljša kot vrnitev v sovjetsko sirotišnico. Dilema v knjigi je bila tudi dilema številnih sovjetskih otrok. Knjiga opisuje življenje pred petdesetimi leti. Danes je položaj otrok boljši – imajo več pravic, manj delajo. Večina jih ima boljše življenje, ne pa vsi. Lastočka je bila sirota, posvojila jo je ženska, ki jo je imela rada na svoj način in ki je hkrati želela, da dela zanjo. Z denarjem je izražala ljubezen. Kot nekdo, ki je preživel vojno, ki je skrbel za brata, brez moža, Tamara Pavlovna ni znala bolje. Ni mogla spraševati Lastočke, ali je srečna. Za to ni imela časa. Ja, izkoriščala jo je, tako kot so bili izkoriščani drugi otroci. Tudi danes – če greste na romunsko ali moldavijsko podeželje – boste lahko našli precej otrok, ki delajo veliko več kot evropski.

Življenje Tamare Pavlovne je bilo težko, hkrati pa tudi ne. Izkoriščala je otroke, toda hkrati je razmišljala o njihovi prihodnosti. Svet ni bel ali črn. Marsikateri otrok iz Vzhodne Evrope bi se čudil, da na Zahodu čakajo trinajstletnike pred šolo, v moldavijskih vaseh pa trinajstletniki že služijo in skrbijo za sorojence, ker njihov oče dela v tujini. Ne morete primerjati različnih generacij in konceptov. Mislim pa, da z Lastočkino žalostjo nisem pretiravala, kot nisem niti z njeno srečo. Imela je povprečno življenje sovjetskega otroka.

Lastočkina usoda ni edina pretresljiva usoda v romanu. Kaj vas je motiviralo, da ste ustvarili tako galerijo kompleksnih človeških usod?

Zaupala vam bom veliko skrivnost. Za roman Stekleni vrt se mi ni bilo treba izmisliti veliko značajev. Samo pisala sem o svojih sosedih, otroštvu, šoli. Šuročke, Maričike, Katje, Oksane si nisem izmislila. Pisanje ni bilo delo, bilo je spominjanje. Postavila sem jih na njihova mesta: tako smo odraščali v sovjetskih blokih, tako so ljudje živeli. Nekaterim sem celo pustila njihova imena. Tudi polkovnik je živel v bližini. In v vsakem bloku je bila Šuročka. Skratka, značajev si nisem izmislila, samo pisala sem o njih. Tako kot Lastočka sem tudi jaz zbirala steklenice, toda niso me mučili. Vsak sovjetski otrok je zbiral steklenice in si je tako lahko kupil sladoled, nekateri pa tudi fotoaparat ali kolo.

Sama nisem bila v sirotišnici, toda kot novinarka sem obiskala na desetine sirotišnic, morda vse v Moldaviji. Lastočka je bila v romanu posiljena in zato me pogosto vprašajo, ali sem bila tudi jaz. Ne, nisem, toda narobe bi bilo, če ne bi pisala o posilstvu, kajti v tranziciji so bila posilstva množična; v naši šoli je bilo precej sošolk posiljenih. Knjiga ne more biti samo avtobiografska. Ko pišeš o nekem obdobju, pripoveduješ o vseh vidikih. Morda bi lahko opisala Lastočkino življenje nekoliko svetleje; včasih imam občutek, da moji liki niso popolnoma srečni, toda v življenju je hollywoodski konec redek. Še zlasti v tistih letih – ljudje so bili takrat srečni potihoma. Nismo razkrivali sreče tako kot danes, ko jo delimo na družbenih omrežjih. Takrat je bila sreča nekaj intimnega. Lastočka nima izjemnega življenja zato, ker v tistih časih nismo vedeli, kako živeti izjemno življenje.

V romanu imajo pomembno vlogo jeziki: ruščina, moldavščina, romunščina … Kakšna je zgodba o moldavijskem jeziku?

Težko je v dveh besedah povedati, kaj je moldavijski jezik. Moldavijski jezik ne obstaja, obstajal je samo v sovjetski Moldaviji. Bil je umeten jezik, v resnici je bil romunski jezik, zapisan v cirilici. Namenjen je bil ljudem v Basarabiji, po rusko Besarabiji, da bi jih oddaljil od njihovega jezika, romunščine. Živeli smo v Moldaviji kot delu sovjetskega imperija, govorili smo moldavščino, ki je bila enaka romunščini, le da je nismo smeli tako imenovati. Lahko si predstavljate, kako je to vplivalo na ljudi. V romanu pišem o koncu tega obdobja.

Moldavščina ne obstaja več, parlament je sprejel sklep, da je to romunščina. Zaradi tega nekoliko poznega sklepa so ljudje veseli. Tako je moldavščina izginila iz naših dokumentov, življenj, zavesti in upam, da se ne bo nikoli vrnila.

Kakšen je Lastočkin odnos do ruščine?

Ja, s Tamaro Pavlovno mora govoriti rusko. Ta je prepričana, da v življenju težko shajaš brez ruščine. Ruščina je bila v tedanjih šolah obvezen predmet, tudi za otroke v moldavijskih šolah. Učili smo se v moldavščini, to je v romunščini, toda ruščino smo uporabljali vsak dan. Lastočka se vidi v Romuniji. Toda za številne Moldavce je bil prehod iz moldavščine v romunščino težek. Marsikateri še danes ne znajo brati v romunščini, v latinici. Iz šolskih dni se spominjam, da so se tudi učitelji učili latinico. Nikoli ni lahko pridobiti nečesa, kar si v preteklosti že izgubil. Ampak nam je uspelo. Za Lastočko to ni bilo najhujše, toda lagala bi, če bi rekla, da se je vse spremenilo čez noč. Zato opisujem te spremembe. Predstavljajte si druge manjšine, ki niso govorile niti moldavščine.

Kako so vaš roman sprejeli tuji bralci, kako domači v Moldaviji?

Mislim, da je bil roman dobro sprejet … Najprej sem imela občutek, da Stekleni vrt ne bo pritegnil toliko bralcev, kot jih je moj prvi roman z bolj univerzalno temo, zgodbo o mami in sinu, toda na moje presenečenje je bil sprejet v različnih kulturah. Čeprav so krajevne težave krajevne, sem v marsikateri drugi deželi ugotovila, da imajo podobne težave: odraščanje z dvojno identiteto, odraščanje v dveh jezikih. To ni značilno samo za Moldavijo. Ugotovila sem, da se ljudje z lahkoto prepustijo zgodbi in jo komentirajo, češ, tudi mi imamo take težave. Tako je imel roman v tujini več bralcev, kot sem pričakovala, in za to sem hvaležna.

V Moldaviji je bila opazna razlika med bralci, ki so odraščali na podeželju in v Kišinjevu. Tudi generacija za mano je morda imela težave s prepoznavanjem opisanega sveta. Po razglasitvi samostojnosti živi v Moldaviji generacija, ki sploh ne zna rusko. Toda ljudje, ki imajo enako socialno izkušnjo kot Lastočka, so se ob branju romana vrnili v leta svoje mladosti.

Ljudje brez izkušnje socializma ne razumejo, da je bilo vse enako. Sosed je imel enako pohištvo kot njegov sosed, enake obleke, televizor, kozarce. Biti drugačen je bilo nevarno. Zahtevalo je sredstva, denar; samo redki so imeli dostop do drugačnih stvari. Danes je vse drugače. Ljudje si želijo biti različni; mi si tega nismo mogli privoščiti, niti nam niso dovolili. Tako da je roman zanimiv dokument za mlajše, da lahko razumejo, kako so živeli njihovi starši in stari starši.

Zapustili ste Moldavijo, živite v tujini, v Parizu. Kako vidite Moldavijo danes? Zakaj ste odšli?

Moldavije nisem zapustila, ker bi jo morala, nisem bežala iz države. Še zmeraj sem zelo navezana na svojo deželo. Moja mama živi tam, tudi veliko prijateljev, tako da nisem značilna izseljenka – nisem odšla zaradi boljšega življenja. V Moldaviji sem imela urejeno življenje, več let sem bila novinarka.

Preselila sem se zaradi moža, Francija pa je nekako postala moja domovina. Moldavija se je v zadnjih letih zelo razvila, še vedno dosti ljudi dela v tujini, še vedno je precej revščine, toda položaj in razpoloženje se izboljšujeta.

Zaradi vojne v Ukrajini je težko biti optimist – vojna neposredno vpliva na nas. Smo naslednji na vrsti za vse, kar se lahko zgodi. Toda vojna je tudi pokazala, da smo lahko enotni in da smo dobri sosedje. Podpiramo Ukrajino in sočustvujemo z Ukrajinci. Sprejeli smo Ukrajinke in njihove otroke. Skratka, Moldavija zame ni statistična kategorija, nanjo sem navezana s srcem. Tako da sem sicer odšla iz Moldavije, nisem pa je zapustila. Tam še zmeraj izhajajo moje knjige, tam je moj rojstni kraj.

Rekli ste: Smo naslednji na vrsti ...

Ja, nismo še prišli na vrsto zaradi ukrajinskega odpora. Ni nujno, da ste strokovnjak za geopolitiko, da razumete, da je Moldavija nepomembna, ima pa lego, ki bi omogočila Rusiji, da pridobi več vpliva v regiji.

Za Moldavijo vojna v Ukrajini ni le novica, z njo ljudje živijo. Vezi z Ukrajino so močne, tam imamo prijatelje, družine, spomine na počitnice – Odesa je bila za nas edino morje. Skratka, Ukrajina za nas ni nekaj, kar bi morali iskati na zemljevidu, kot je za številne Evropejce. Ko so bombardirali Odeso, so to ljudje v Kišinjevu slišali. Zato je pogled na vojno drugačen. Želimo si, da bi se vojna končala z ukrajinsko zmago. Ni vsak konec vojne dober konec. Mi vemo, kaj pomeni dober konec vojne.