V tem obdobju je Smrekar postal "še močnejši, borbenejši, duhovitejši in sarkastičnejši," so zapisali,.

Vsestranski umetnik je spremljal domače in tuje družbenopolitične dogodke in bil na tekočem o svetovnih procesih ter tudi o lokalni črni kroniki. "Vse, kar je videl in občutil, kar ga je ganilo in pretreslo, je dobilo obliko v njegovih risbah. Z izjemno preciznostjo je opozarjal na tisto, kar prepoznavamo kot trajne napake človeškega značaja, zato so njegove podobe nadčasovne."

V tem obdobju je ustvaril številne lastne karikature in karikature sodobnikov, družbenopolitične satire ter ilustracije za različne publikacije in knjige, veliko je pravljičnih prizorov s škrati in vilami ter hudomušnih planinskih prizorov.

Po besedah organizatorjev razstave še posebej izstopata dva cikla, ki sta pravi preroški viziji - grafični cikel Sedem naglavnih grehov in cikel risb Zrcalo sveta, na katerih je ostro obsodil družbo oz. njene posameznike, predvsem njihovo moralo in neurejene, zmedene družbene razmere. Pretresljivim risbam psihičnih bolnikov, skicam za razpis za poslikavo hodnika banske palače, slikam v olju in kipom v žgani glini so sledile ilustracije za Andersenove pravljice. Na prihajajoči nacizem je opozoril tudi na vrsti političnih karikatur s podobami Hitlerja, Stalina in njegovih generalov, Churchilla in Roosevelta.

Hinko Smrekar (1883-1942) je eden največjih pionirjev v zgodovini slovenske umetnosti. Bil je med začetniki grafike in stripa pri nas, ustvaril je vrsto pravljičnih, ljudskih in fantastičnih prizorov, z ilustracijami za literarna dela je pomagal povzdigniti knjižno opremo na mednarodno raven, tenkočutno je ilustriral otroška dela. Ustvaril je okoli 2000 del, med slovenskimi umetniki pa ima Smrekar največ avtoportretov in avtokarikatur.

Med fašistično okupacijo Ljubljane leta 1942 je bil ustreljen v Gramozni jami.