Na nocojšnjem koncertu bo med drugim izvedena skladba Eksil 3 – Življenje emigranta Edvarda Vinka Globokarja, ki mu bodo ob tej priložnosti podelili naziv časti član SF.

Eksil 3 – Življenje emigranta Edvarda Vinka Globokarja je skladateljev opus magnum, zadnje veliko delo za zbor, soliste in orkester. Globokar ga je napisal po naročilu Bavarskega radia, pred približno petimi leti je bilo prvič izvedeno v Münchnu, je na predstavitvi sezone SF povedal direktor in umetniški vodja Orkestra SF Matej Šarc.

Skladatelj je pri snovanju skladbe Eksil 3 – za 32 inštrumentov, zbor in štiri soliste – sopran, recitatorja, kontrabasovski klarinet in anonimnega improvizatorja, ki ga občinstvo ne vidi – uporabil zbirko Cent poemes sur l'exil (Sto pesmi o izgnanstvu, 1993), v kateri je zbranih 49 pesmi. Iz vsake je prevzel po en verz in te nato prevedel v sedem različnih jezikov, zato ostajajo za večino nerazumljivi v svoji celovitosti. Na ta način je želel predstaviti tipično situacijo, ki čaka emigranta, ko se znajde v novi državi in ne razume novega jezika – vsak član občinstva tako postane za nekaj trenutkov sam izseljenec, je v koncertnem listu o skladbi zapisal muzikolog Gregor Pompe.

Med umetnimi "pljuči" harmonike in glasom glasbenika
Poleg Eksila 3 bo na sporedu še Globokarjeva Vrnitev Odisejevega sina. Prvotno delo zaznamuje tipično raziskovanje inštrumenta in prestopanje v glasbeno gledališče, skladbo pa je skladatelj napisal leta 1994 za akordeonista Teodorja Anzellottija. Delo je mogoče razumeti kot "malo dramo" med dvema komplementarnima akcijama akordeonista: med raztegovanjem in stiskanjem meha ali, metaforično, med vdihovanjem in izdihovanjem. Boj se po Pompetovih besedah tako odvija med umetnimi "pljuči" harmonike in glasom glasbenika ter med predmetnostjo akordeona in telesnostjo izvajalca.

Skladatelj, pozavnist, dirigent, glasbeni pedagog in pisec Vinko Globokar se je rodil slovenskim izseljenskim staršem v Franciji, nato pa se je leta 1947 z družino preselil v Jugoslavijo, kjer je študiral pozavno na Akademiji za glasbo v Ljubljani, osem let pozneje pa je odšel študirat pozavno na konservatorij v Pariz. Kariera ga je nato vodila še v druga kulturna središča – v Berlin, Buffalo v ZDA, Köln ter v 70. letih ponovno v Pariz. V 80. letih je deloval v Italiji, blizu Firenc, je zapisal Pompe, ki je opozoril, da Globokar svojo kariero začel kot džezovski glasbenik.

V Parizu se je preživljal kot svobodni glasbenik, ki je igral v simfoničnih orkestrih, džezovskih klubih in varietejskih orkestrih. Prav takšna žanrska širina mladostnih let pri Globokarju odmeva tudi pozneje. Globokar se tako kaže kot nadnacionalni in nedogmatski glasbenik, odprt za raznolike impulze, in zato niti ne čudi, da ga ni mogoče enostavno pospraviti v muzikološke predale, razmišlja Pompe.