Prostorska instalacija ponuja vizualizacijo poglobljenih razmišljanj o nastanku vesolja in individualno interpretacijo vzpona ter možnega zatona naše galaksije in civilizacije. Kot v galerijskem listu pojasnjuje kustos razstave Boštjan Soklič, Mlakar z novim umetniškim projektom odpira številna vprašanja, povezana z nastankom našega vesolja, možnim obstojem alternativnih svetov in vzporednih vesolj v drugačnih prostorsko-časovnih dimenzijah.

Razstava je vizualizacija avtorjevih razmišljanj o stvarnosti zunaj empiričnega dosega in neposrednega poskusa. "Umetnik z vso resnostjo in filozofsko globino analizira zgodovino vedenja o nastanku našega planeta ter osončja, v katerem se nahaja, hkrati pa s kozmično alegorijo morda več kot o samem vesolju pove o človeku, njegovi naravi in načinih njegovega delovanja," navaja Soklič.

Umetnik se zaveda, da človek ni gospodar kozmosa in da je porušenje kozmičnega ravnovesja možno. Vzroki za potencialno kataklizmo so v človekovem nezaustavljivem razvoju lastne vrste ali pa v vesoljni kataklizmi. Umetnikovo svarilo je jasno: človeštvo se mora odpovedati svoji antropomorfni strasti po polaščanju in nasilnem spreminjanju naravnega reda. Od prevrednotenja antropocentrizma je odvisen nadaljnji biološki obstoj homo sapiensa, opozarja.

V prvem galerijskem prostoru Mlakar obravnava civilizacijski okvir homo sapiensa. S prepoznavno motiviko nas sooča na samolepilni foliji, ki pokriva eno od daljših sten galerije. "Monumentalna podoba v dekorativni formaciji pomeni nadaljevanje raziskovanja umetniku večno vznemirljive tematike, povezane s simboli, ki so si jih različne ideologije prisvojile v preteklosti," pojasnjuje Soklič.

Drugi del razstave je poskus predstavitve vesolja v prostoru in času s pomočjo logično-znanstvene posledičnosti na izčiščen umetniško konceptualni način, ki postavlja gledalca v drugačen odnos do stvari. Drugi prostor je potopljen v črnino, prebodeno s svetlečo točko, ki si jo lahko razlagamo na več načinov, kot središče galaksije, kot ostalino iz prve faze nastanka vesolja, kot izhodišče vseh galaksij ali pa kot nič, ki hkrati predstavlja neskončnost.

Simon Mlakar (1954) je leta 1980 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Živi in dela v Škofji Loki, v svojih delih pa že od nekdaj zavzema kritično držo do nekaterih tem iz slovenske (pol)pretekle zgodovine in se znotraj tega ukvarja tudi s pojmom nacionalnega. V svojih delih komentar stanja družbe širi tudi na kontekst sodobne urbane potrošniške družbe, kamor vpelje humor in estetiko poparta.

Kot so v Loškem muzeju zapisali ob odprtju razstave, je Mlakar že v zgodnjih 80. letih 20. stoletja v svojih delih poleg krajinskih vedut, tihožitij in delavskih prizorov obravnaval prizore različnih političnih manifestacij, značilnih za čas socializma. Danes se na te teme navezuje preko ikonografije – sooča simbole, ki so si jih različne ideologije prisvojile v preteklosti, in sicer da bi jim odvzel ideološke predznake in vrnil njihov izvorni, univerzalni kontekst.