Kot je ob razstavi zapisal gledališki teoretik Blaž Lukan, je "prvi pogled na kolaže Tine Kolenik pomirjujoč: estetska kompozicija, pastelne barve, red in simetrija ... Površen ali morda slaboviden opazovalec niti ne opazi, iz česa so njene skulpture izdelane, zazna samo toploto lesa in urejeno zaporedje barv in vzorcev ter zlahka nasede navidezni 'dekorativnosti' figur. Šele natančen pogled razkrije, da so umetničini mozaiki v resnici sestavljeni iz skrbno in smiselno razporejenih vžigalic."

"Kako lahko tako droben in vsakdanji predmet, kot je vžigalica, ključno spremeni gledalčev pogled in vanj vnese usodni nemir," se v obrazstavnem besedilu med drugim sprašuje Lukan, ki sicer umetničino "kostumografijo" razume kot povezavo ognja z močjo ali oblastjo. Kot je spomnil, je že od Prometeja naprej ogenj sredstvo političnega boja, boja za oblast, in igre z ognjem so slej ko prej igre (pre)moči.

Razstava prikazuje portrete osmih vladarjev. Po avtoričinih besedah je rdeča nit, ki jih povezuje, ideja, da specifičnost vladarskih oblačil ni v njihovi morebitni sijoči razkošnosti in spremljajočih emblemih, katerih tipični namen je vzbujati vtis moči, občudovanje, čaščenje in strahospoštovanje, marveč v tem, da jih nosijo osebe, ki jih podrejeni priznavajo kot vrhovne nosilce in izvajalce oblasti.

Prav zato je umetnica portrete naredila iz vžigalic, ki jasno ponazarjajo to konstitutivno vlogo mnoštva ter imajo – tako kot ljudje – skupno snovno naravo in individualne lastnosti: razlikujejo se po velikosti, barvi, debelini in poreklu, hkrati pa se dojemajo, vrednotijo in obravnavajo kot cenena sredstva za doseganje različnih ciljev, ki jih določajo drugi.
Projekt je nastajal štiri leta. Vanj je umetnica vložila na tisoče ur ročnega del. Zbrala je približno en milijon vžigalic, ki so bile kupljene v različnih državah sveta.

Tina Kolenik je vizualna umetnica in kostumografinja. Leta 2000 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost, leta 2004 je prvič magistrirala na Akademiji za likovno umetnost, drugič pa leta 2012 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo na katedri za kostumografijo, kjer je zaposlena kot docentka za kostumografijo.

Od leta 1999 soustvarja v tandemu Eclipse. Samostojno se je prvič predstavila leta 2005 s performansom Pornogobelin v Šumiju. V Studiu MGL je uprizorila trilogijo performansov: Kri-nolina, Zlati dež in Leda z labodom. V Galeriji Kresija je prvič razstavljala leta 2018 z razstavo Promenada, Cikel selfijev.