Brat Roger je bil znan predvsem po zagovarjanju načela solidarnostni med ljudmi, ki je po njegovem mnenju bolj pomembno od razlik znotraj krščanske Cerkve. Foto: Taizé
Brat Roger je bil znan predvsem po zagovarjanju načela solidarnostni med ljudmi, ki je po njegovem mnenju bolj pomembno od razlik znotraj krščanske Cerkve. Foto: Taizé
Taizé
Že kmalu po koncu druge svetovne vojne je vasica Taizé postala prostor za zbiranje mladih z različnimi krščanskimi veroizpovedmi. Vsako leto skupnost obišče več kot 100.000 mladih z vsega sveta. Foto: Taizé
Bratje v taizéjski skupnosti
Taizéjski bratje se v cerkvi sprave trikrat dnevno zberejo k molitvi. Velik napis pred vhodom vabi k spravi očeta s svojim sinom, moža z ženo, vernika s tistim, ki ne more verovati, kristjana s svojim ločenim bratom. Foto: Taizé

Pot ustanovitelja ekumenske taizéjske skupnosti, ki si je prizadeval za mir med različnimi veroizpovedmi, rasami in narodi, se je 16. avgusta 2005 končala tragično – med večerno molitvijo ga je z nožem napadla neuravnovešena 36-letna Romunka, brat Roger je umrl še isti večer. A zapuščina velikega človekoljuba, ki je med verskimi in svetovnimi voditelji užival velik ugled, živi naprej.

Mlada leta
Roger Schutz
, bolje znan kot brat Roger, se je rodil 12. maja 1915 v Švici kot deveti otrok protestantskega kalvinističnega pastorja Charlesa Schutza in matere Amélie Marsauche, ki je bila hugenotske veroizpovedi.

V mladosti je nanj močno vplivala njegova babica, ki je med prvo svetovno vojno kot vdova živela na severu Francije, zelo blizu frontne meje. Ves čas vojne je skrbela za begunce, ki so morali oditi s svojih domov. Najbolj pa jo je bolelo, ker so se med seboj pobijali kristjani, ki bi morali biti najbolj poklicani k spravi. Da bi v svojem življenju uresničila krščanski zgled, je začela zahajati tudi v katoliško cerkev.

Na očetovo željo se je Roger posvetil študiju reformirane teologije v Lozani in Strasbourgu, vendar je že med študijem dvomil o pravilnosti svoje odločitve, saj ga teologija sama na sebi ni toliko zanimala. Bolj ga je razjedalo vprašanje, kako v molitvi vzpostaviti živ odnos z Bogom. V študentskem obdobju je bil tudi vodja Švicarskega krščanskega študentskega gibanja, ki je bilo del Federacije krščanskih študentov v Ženevi.

Taizé med drugo svetovno vojno postane begunsko zatočišče
Leta 1940 je Roger iz Ženeve prikolesaril v francosko vasico Taizé in kupil prazno hišo, kjer je med vojno dajal zavetje političnim beguncem, zlasti Judom. Med prebolevanjem tuberkuloze ga je pritegnilo občestveno življenje, zato je začel razmišljati o ustanovitvi meniške skupnosti, kar je bilo za protestantsko okolje tedaj precej nenavadno.

»Brata Rogerja treba razumeti v kontekstu prve polovice 20. stoletja. Balkanskim vojnam je sledila prva svetovna vojna. Potem španska gripa, ki je pobrala približno toliko ljudi kot sama prva vojna. Takoj so sledile svetovna gospodarska kriza, španska državljanska vojna, druga svetovna vojna in grozote, ki so se dogajale tja do sredine 50. let. In Roger je vse to globoko čutil,« pojasnjuje duhovnik Milan Knep.

Zaradi nemške okupacije je od konca leta 1942 do 1944 preživel v Švici, nato pa se je skupaj s prvimi sobrati vrnil v Taizé. Pet let pozneje jih je sedmero napravilo življenjske meniške zaobljube.

Število bratov je iz leta v leto naraščalo. Prvim bratom protestantom so se pridružili tudi katoliški bratje. V Taizé so kmalu po nastanku skupnosti začeli zahajati mnogi ljudje, ki sta jih privlačila molitev in občestveno življenje.

Posebnost taizéjske duhovnosti
Brat Roger je leta 1952 za svoje brate napisal krajša življenjska navodila, pravila Taizéja, ki so pozneje dobila ime »Izviri Taizéja«. Skupnost zase ne sprejema nobenih darov ali podpore. Bratje tudi ne sprejemajo družinske dediščine. Preživljajo se izključno s svojim delom, in to delijo z drugimi. Poleg tega zajemajo iz celotne krščanske tradicije.

»On je preprosto videl človeka in je bil prepričan, da evangelija ni mogoče živeti zunaj skupnosti. In v to skupnost je povabil vse. Njegova skupnost v resnici ni ne protestantska po mojem mnenju, niti katoliška, ampak je v resnici Kristusova skupnost. Njegovo redovništvo ne bi mogli poistovetiti z nobeno Cerkvijo, ker je nekaj globljega in v tem smislu me posebej močno nagovarja,« dodaja Milan Knep.

Od konca 50. let so v Taizé v večjem številu začeli prihajati tudi mladi. »Ta odprtost za mlado generacijo je nekaj, kar ni bilo načrtovano, ampak se je pravzaprav zgodilo. V neki točki so tja začeli zahajati mladi in bratje so se čisto zavestno odločili, da jih bodo začeli sprejemati. Zaradi tega so prilagodili liturgijo in ustvarili neko popolnoma novo molitev, kanone, ki so sestavljeni iz čisto preprostih stavkov. Druga stvar, ki so jo postavili v središče, pa je glasba. Ta njihova glasba je spet nekaj, kar je dalo ključni pečat skupnosti,« je povedal David Movrin. Vsako leto skupnost obišče več kot 100.000 mladih z vsega sveta.

Preobrat v zgodovini Taizéja je bilo srečanje brata Rogerja s papežem Janezom XXIII., ki je francosko skupnost označil za »malo pomlad Cerkve«. Taizé je obiskal tudi papež Janez Pavel II., brat Roger pa se je s papežem in drugimi verskimi voditelji srečeval vsako leto ter gojil prijateljske stike.

Peter Frank, Radio Slovenija


Daljšemu pogovoru z Milanom Knepom in Davidom Movrinom lahko prisluhnete v oddaji Sledi večnosti.