Razglednice preteklosti
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 44 glasov Ocenite to novico!
Albin Belar.
Albin Belar. Foto: Arhiv NUK
Portret Leopolda Belarja, ki ga je posnel fotograf Fran Vesel.
Portret Leopolda Belarja, ki ga je posnel fotograf Fran Vesel. Foto: Arhiv NUK
Leopold Belar se je v Ljubljano preselil po tem, ko je nastopil službo učitelja na deški šoli pri Svetem Jakobu v Ljubljani.
Leopold Belar se je v Ljubljano preselil po tem, ko je nastopil službo učitelja na deški šoli pri Svetem Jakobu v Ljubljani. Foto: Amadeja Iskra
Fotografija iz mesečnika Dom in svet, ki prikazuje bivanje v sodih ob Ljubljanskem potresu v Krakovem.
Fotografija iz mesečnika Dom in svet, ki prikazuje bivanje v sodih ob Ljubljanskem potresu v Krakovem. Foto: Arhiv NUK
S tramovi podprto mesto.
S tramovi podprto mesto. Foto: Arhiv NUK
Danes elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija Ljubljana, prvotno pa višja c.-kr. državna realka, kjer je delovala prva potresna opazovalnica v avstro-ogrski monarhiji.
Danes elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija Ljubljana, prvotno pa višja c.-kr. državna realka, kjer je delovala prva potresna opazovalnica v avstro-ogrski monarhiji. Foto: Petra Iskra
Kupola nekdanje višje realke na Vegovi ulici 4, kjer sta bili knjižnica ter dvorana za seizmološke instrumente.
Kupola nekdanje višje realke na Vegovi ulici 4, kjer sta bili knjižnica ter dvorana za seizmološke instrumente. Foto: Amadeja Iskra
Spominska plošča na pročelju nekdanje višje realke, ki je bila postavljena ob 100-letnici delovanja prve potresne opazovalnice pri nas.
Spominska plošča na pročelju nekdanje višje realke, ki je bila postavljena ob 100-letnici delovanja prve potresne opazovalnice pri nas. Foto: Petra Iskra
Profesorski zbor ljubljanske realke leta 1897. Albin Belar stoji v drugi vrsti, tretji z desne.
Profesorski zbor ljubljanske realke leta 1897. Albin Belar stoji v drugi vrsti, tretji z desne. Foto: Arhiv NUK
Na mestu stavbe Državnega zbora v Ljubljani, naj bi, po načrtih arhitekta Maksa Fabianija, stal seizmološki observatorij
Na mestu stavbe državnega zbora v Ljubljani naj bi, po načrtih arhitekta Maksa Fabianija, stal seizmološki observatorij. Foto: Petra Iskra
Na Dunaju se je Belar srečeval tudi s člani cesarske družine.
Na Dunaju se je Belar srečeval tudi s člani cesarske družine. Foto: Rok Omahen
Dunajska univerza, kjer je Albin Belar študiral in predaval.
Dunajska univerza, kjer je Albin Belar študiral in predaval. Foto: Petra Iskra
Odlikovani Belarjev izum, seizmograf Zlatorog.
Odlikovani Belarjev izum, seizmograf Zlatorog. Foto: Arhiv NUK

Dodaj v

Človek, ki je meril srčni utrip našemu planetu - 1. del

Zgodba o pozabljenem slovenskem naravoslovcu
7. avgust 2016 ob 06:43
Ljubljana - MMC RTV SLO

Javnosti premalo poznan Albin Belar je bil pronicljivi znanstvenik, zaslužen za umestitev naših krajev na svetovni zemljevid seizmološke vede, in hkrati eden od prvih pobudnikov varstva narave v Sloveniji. Zaslužen je tudi za izgradnjo prve potresne opazovalnice v avstro-ogrski monarhiji.

Vsem znana podoba stare Ljubljane ne obstaja od nekdaj. Še preden je pred kakšnim stoletjem dobila nov, osvežen obraz, jo je za nekaj časa laskavega naslova "lepa" oropal dogodek, zaradi katerega so jo v trgovskem časopisu Frankfurter Zeitung und Handelsblatt v naslovu članka dr. Heinricha Kannerja označili za "podprto mesto". Te besede kratko, a slikovito povzemajo stanje ranjenega središča Kranjske na veliko noč, 14. aprila 1895, ko je Ljubljano z okolico pretresel potres. Oči dr. Kannerja, ki mu je bila podoba ulic znana še iz časa pred potresom, so namreč ob obisku Ljubljane konec aprila in na začetku maja 1895 videle žalostno podobo mesta, še posebej pa so nanj napravili vtis "močni, leseni stebri, ki so često v razdalji enega metra podpirali cele hiše".

Potres, ki je tiste dni predstavljal veliko katastrofo za ljudstvo, je v letih, ki so sledila, Ljubljani dal možnost, da si sleče podobo malega, revnega, starega provincialnega mesta in se z novim regulacijskim načrtom odpre moderni urbanistični ureditvi ter si tako vtisne secesijski pečat, ki ga mestno središče nosi še danes. To je eden izmed razlogov, da se je v letih guljenja šolskih klopi domala vsak izmed nas srečal s kraškim arhitektom Maksom Fabianijem, ki je prispeval svoj načrt za obnovo in preureditev popotresne Ljubljane. Precej manj pa je tistih, ki so slišali za ime Fabianijevega sodobnika in sošolca, v šolskih knjigah pogosto spregledanega naravoslovca Albina Belarja, pronicljivega znanstvenika, zaslužnega za umestitev naših krajev na svetovni zemljevid seizmološke vede, in hkrati enega prvih pobudnikov varstva narave v Sloveniji. Zgodba pa se ne začne v Ljubljani, temveč v šestdeset kilometrov oddaljenem mestu, ki je zraslo na rudniku živega srebra.

Leopold Belar - skladatelj, ki se je izgubil v zgodovini
Ob omembi kulturno tako bogatega mesta, kot je Idrija, se v misli prikradejo najmanj tri asociacije, ki jih zna o tem kraju našteti slovenski slehernik in ki pričajo o gospodarskem in kulturnem razvoju najstarejšega rudarskega kraja pri nas. Kdo namreč ne pozna okusnih idrijskih žlikrofov, se navdušuje nad umetelno izdelanimi čipkami izpod rok spretnih klekljaric ali pa še ni slišal za rudnik živega srebra, ki je bil leta 2012 uvrščen na seznam Unescove svetovne dediščine?

Legenda o odkritju živega srebra na območju Idrije govori o kmetu Škafarju. Ta je v svoj škaf nalival vodo in v njej opazil nekaj svetlečega in ko je hotel škaf premakniti, je bil ta tako težek, da je obstal na mestu. Kmet, ki ni vedel, kaj je ujel v škaf, je o pojavu šel povprašat v Škofjo Loko, kjer so ugotovili, da gre za živo srebro. Vendar pa - v nasprotju z opisano legendo - zgodovinska dejstva o začetkih rudarjenja v Idriji vseeno pripovedujejo malo drugačno zgodbo. Ta namreč pravi, da je leta 1493 skupina nemških rudarjev iz Koroške prišla v Idrijo, ki je skupaj s Tolminskim spadala pod beneško oblast. Benečani so nemškim iskalcem živosrebrne rude dovolili sledenje rude, ki so jo pred njimi neuspešno sledili že rudarji iz Čedada. Nemci so po njenem odkritju od beneških gospodarjev dobili nadaljnje dovoljenje za izkopavanje in pretapljanje rude v živo srebro, vse to pa pod pogojem, da najditelji plemenito kovino izvažajo samo v Benetke.

Najdba živega srebra v Idriji je tako povzročila razvoj rudnika, ta pa rast naselja in prihod novih nemških priseljencev. Med njimi je bil prav gotovo tudi prišlek s priimkom Weller, katerega potomci so že najmanj leta 1797 nosili njegovo slovensko različico – Belar. Tega leta se je namreč rodil Matija Belar, ded in oče dveh Belarjev, ki sta kljub svojim zaslugam slabo poznana slovenski javnosti. V številno, dvanajstčlansko družino idrijskega rudarja Matije Belarja je njegova žena Terezija Gregorič leta 1828 (po nekaterih podatkih pa leta 1825) kot drugega otroka povila sina, ki sta ga z Matijo poimenovala Leopold Lavoslav. Mladi in muzikalno nadarjeni Leopold je v slovenski glasbeni zgodovini pustil pečat kot skladatelj in uspešen zborovodja, čeprav si je denar služil s poučevanjem. Svojo ljubezen do glasbe je z učenci delil povsod, kamor ga je zanesla službena pot, bodisi na delovno mesto učitelja v Cerknici, Borovnici, Trnovem na Notranjskem, Brezovici ali na deško šolo pri Svetem Jakobu v Ljubljani, kamor je bil poklican že leta 1858, pri svojih tridesetih letih. V vseh naštetih šolah, kjer je poučeval, je vodil tudi cerkveno petje. Sicer pa je bila cerkvena glasba Belarju še posebej blizu in je obsegala največji del njegovega glasbenega opusa, zato ne preseneča, da je bil tudi član odbora Cecilijanskega društva, ki je na pobudo stolnega dekana Janeza Zlatousta Pogačarja in stolnega glasbenega vodje Antona Försterja na Slovenskem zaživelo leta 1877. Namen društva je bil v prvi vrsti prizadevanje za širjenje estetskih nazorov in načel v cerkveni glasbi v skladu s cecilijansko reformo, ki je v tistem času vplivala na glasbene repertoarje cerkvenih obredij po Evropi, njegov velik pomen pa se je udejanjal tudi v ustanovitvi in delovanju orglarske šole, katere tradicija se kljub prekinitvi med 2. svetovno vojno nadaljuje še danes.

Priljubljenost Belarjevih skladb med poslušalstvom in izvajalci je bila velika. Njegove številne cerkvene zborovske pesmi in orgelske skladbe so si pot do občinstva utrle prav skozi cerkvena bogoslužja, posvetne pa tudi prek pesmaric. Ena takih je tudi skladba Dramilo mojih rojakov, ki je bila skomponirana na besedilo Valentina Vodnika in je leta 1896 izšla v Slovenski pesmarici Jakoba Aljaža, gotovo pa ni bila edina. Veliko del Leopolda Belarja je namreč ostalo v obliki rokopisov, ki pa so, kot se je s pridihom ironije izrazil njegov sin Albin Belar, v navdušenju nastajanja Kraljevine Jugoslavije, pomotoma končali v ognju.

Kljub žalostni usodi kopice Belarjevih skladb so se nekatere vendarle uspele zasidrati v glasbeni spomin in srca ljudi do te mere, da bi jih v pozabo težko popeljal kakršen koli požar, saj bi jih danes lahko že kar upravičeno razglasili za ponarodele. Taka je nedvomno božična pesem Glej zvezdice božje, ki jo poleg drugih standardnih napevov ob koncu vsakega leta še vedno lahko slišimo kot del železnega repertoarja prazničnih pesmi veselega decembra.

Albin Belar
Leopold Belar je torej svojo poklicno pot začel kot učitelj in pozneje napredoval ter nastopil funkcijo nadučitelja in vodje II. mestne deške šole ter kranjskega šolskega nadzornika v Ljubljani. Svojo prosvetno kariero je končal leta 1889, ob vstopu v pokoj pa so ga imenovali za častnega meščana Ljubljane.

V času službovanja v prestolnici Kranjske Leopold svojega časa ni posvečal samo poučevanju in glasbi, temveč tudi ženi Mariji Mucki, ki mu je 21. februarja 1864 rodila sina Albina. Mladi Albin je šolsko znanje začel pridobivati na ljudski šoli v Ljubljani in nato izobraževanje nadaljeval na nižji gimnaziji, po kateri se je vpisal na višjo c.-kr. [cesarsko-kraljevo, op. a.] državno realko. Po maturi na realki, ki jo je opravil leta 1883, je bistroumnega Belarja študijska pot vodila na tehniško visoko šolo v Gradcu in nato na dunajsko univerzo, na kateri je leta 1890 tudi diplomiral. S potrdilom o uspešno zaključenem študiju je pridobil naziv srednješolskega profesorja za kemijo in naravoslovje. Kot novopečeni diplomiranec si je Belar še pred začetkom nove službe privoščil tudi daljše študijsko potovanje, kjer mu je med pohajkovanjem po Italiji, Franciji in Nemčiji uspelo navezati stike s pomembnimi naravoslovci tistega časa.

Belar je svojo prvo zaposlitev dobil še isto leto po dokončanju študija kot asistent na c.-kr. mornariški akademiji na Reki. Tam se je izkazal kot odličen pedagog in vsestranski znanstvenik, kar je v času službovanja na reški akademiji potrdil tudi s pridobitvijo doktorata iz fizikalnih ved, ki ga je leta 1893 pri svojih devetindvajsetih letih zagovarjal na graški univerzi. Zvedavost in vedoželjnost, ki ju je Albin nosil v sebi, sta mladega raziskovalca gnali, da se je ukvarjal dobesedno z vsem, kar se je nanašalo na človekov odnos do narave in obratno. Na nov raziskovalni izziv mu ni bilo treba čakati prav dolgo. Leta 1895 so se namreč nepozabno stresla tla pod Ljubljano in kar je za številne pomenilo strah, nesrečo in negotovost, je pri drugih zakresalo iskrico raziskovalnega vznemirjenja.

Ljubljanski potres – "vzroka potresa nobeden ne ve"

Poročanje časopisa Slovenec o velikonočnem ljubljanskem potresu 1895

"Tako grozne noči kakor je bila ona na velikonočno nedeljo Ljubljana pač še ni doživela. Ob 11. uri in 17. minut je vzbudil grozen potres stanovalce iz trdega spanja. Nepopisno strašen je bil ta trenutek, ko je okrog tebe vse plesalo in se majalo, ko so stene pokale in sklepi v stenah se udajali, ki je sul nate omet ko si slišal ropotanje padajočih dimnikov raz strehe, pod teboj pa je vrelo in grmelo podzemeljsko šumenje neznanih skrivnostnih sil, ki so tem strašneje, čim globeje se skrivajo v zemeljskem osrčju [...]. Govori se, da je blizu dvesto hiš, iz katerih so se morali stanovalci preseliti dokler se ne popravijo [...] Ljudje so zadnjo noč prebili večinoma zunaj hiš, ker so se bali novega potresa. Mnogo jih je prenočevalo na kolodvoru, pravijo da v 60 vagonih. Na Mirju so ljudem služili tudi sodovi v ta namen."



Čeprav so znanstveniki v primerjavi s preprostejšim ljudstvom veliko bolj sistematično pristopali k raziskovanju vzrokov, ki naj bi povzročili potres, in so namesto na nadnaravnem in okultnem njihove razlage temeljile predvsem na medsebojni povezanosti različnih naravnih pojavov, so bili še vedno precej daleč od ugotovitev, ki so nam danes znane o nastanku potresov.

Zavedati se moramo namreč, da je še eden izmed univerzalnih naravoslovcev, nemški vremenoslovec Alfred Wegener, šele 17 let po potresu v Ljubljani, torej leta 1912, objavil teorijo o premikanju celin. Wegenerjeva teorija je ob izidu naletela na močno nasprotovanje strokovne javnosti, saj so mu geologi očitali meteorološko profesijo, zaradi katere naj bi kontinente premikal kot oblake po nebu. Kljub temu je njegova ideja čez približno pol stoletja služila kot osnova za teorijo o tektoniki plošč, na podlagi katere si geološka stroka dandanes razlaga živahno dogajanje pod našimi nogami.

Zato ni zameriti raziskovalcem tedanjega časa, ki so poleg cenilcev škode, komisij državnih tehnikov, obrtnikov, fizičnih delavcev in tatov prišli na ogled razdejanega mesta, da so bile njihove špekulacije in ugotovitve o tem, zakaj se je zgodil neljub dogodek, precej raznovrstne.

Razmišljanja o tem lahko beremo tudi v časopisnih prispevkih, ki so se po ljubljanski katastrofi ukvarjali z razlago nedavnega uničujočega pojava, dognanja učenjakov, ki so pisali o vzrokih zanj, pa so z današnjega gledišča lahko prav zanimivo branje. Eno izmed takih dognanj je za potres krivilo vodo, ki je izdolbla podzemne jame, te pa naj bi se sesule in povzročile predvsem lokalno tresenje tal. Kot drugi mogoči vzrok so predvidevali vulkansko delovanje, saj naj bi potres povzročali navzgor prodirajoči plini, sopara in "raztopljene tvarine". S tem pa teorij o tem, kaj je povzročilo potresne sunke, še ni bilo konec. Tretjo vrsto potresov so namreč pripisovali tektonskemu izvoru, katerega razlaga je temeljila na predpostavki, da se zemlja polagoma ohlaja in stiska. Zaradi posledičnega krčenja je po njihovem mnenju prihajalo do pokanja in sesedanja v njeni notranjosti, posledica česar so bili potresi. V goreči želji, da bi odkrili odgovor na katastrofo, so pomislili tudi na vremenske okoliščine, ki so morebiti vplivale na potres, in tako povod zanj iskali v povodnji, ki je približno mesec dni pred tem zadela Ljubljano. Ne nazadnje so nekateri sumili tudi, da mesto stoji na delu zemlje, pod katerim deluje vulkanska sila, ki naj bi poleg premikov tal v mestu Iquique v Južni Ameriki, povzročila tudi potres v Zagrebu.

Kljub neštetim mogočim razlagam, ki so jih časnikarji in znanstveniki ponujali odgovorov željni javnosti, so v enem izmed časopisnih prispevkov časopisa Slovenec iskreno priznali, da pravi vzrok potresa ni znan nikomur. Po besedah avtorja omenjenega prispevka "geologija more k večjemu domnevati, a gotovosti nima nobene". Napovedovanja potresov so se zato lotevali tudi "zvezdoznanci". Njihova ugibanja o predvidenih notranjih zemeljskih premikih so se pogosto opirala na vremenske napovedi, "izvenredna zvezdna stanja" ter na delovanje privlačne sile Lune, ki naj bi, tako kot na plimovanje, delovala na tudi na "podzemsko tekočino", ta pa na dvigovanje zemeljskih plasti.

Oklevajoči odgovori neenotne znanstvene stroke preprostemu človeku niso znali ponuditi razlage, zakaj so se zgodili tako veliki premiki v zemlji, da so jih čutili vse do Dunaja, Splita ter do italijanskih mest Assisi, Firence in Alessandria. Zato se je prebivalstvo zateklo k edini stvari, ki jim je vedno znala podati tolažbo in odgovore na vsa nerešljiva vprašanja – k veri.

Iz Slovenca: o strahovih med ljudmi pred novim potresom

"Najspretnejše pero ne more opisati bede in strahu ljubljanskega prebivalstva, osobito ženske in otroci so v vednem strahu, ker se lahni sunki še vedno ponavljajo. A po izjavah veščakov se moremo tolažiti, da se ni treba bati hujšega. Naravnost prazen pa je strah, da se utegne Ljubljana porušiti, ker baje leži na »razpadnem ozemlju«. In če je opravičeno mnenje, da je veliki sneg, ki se je v kratkem stopil ter izginil v podzemeljske votline, v globokejših in vročih plasteh kot sopar povzročili potres, ne bodo se več ponavljali hudi in nevarni sunki, kajti sopar si je moral gotovo že napraviti svoja pota in odhode. Pomirljiva so tudi poročila, da se v notranjskih podzemeljskih jamah niso vršile nikake premembe, istotako ne v idrijskem rudokopu."



Luna je bila temnozelene barve

Silovit potres in več kot sto popotresnih sunkov, ki so mu sledili, je med ljudmi na prizadetih območjih okrepil verska čustva, ki so se odražala v množici skupinskih molitev in romarskih procesijah. Magične razlage dogodka, tako iz neukih kot iz učenih ust, niso bile nič nenavadnega. Da bi se ljudje rešili negotovosti in strahu ter se pripravili na nove tresljaje groze, pa se niso obračali zgolj k Stvarniku, temveč tudi k bolj tostranskim virom informacij. Tako je v Slovencu mogoče prebrati tudi notice o različnih prevarantih, ki so spretno služili na račun obupanih ljudi. Ena takih je bila 60-letna Frančiška Lampè s Karolinske zemlje, ki je bila obtožena, da je na Karlovški cesti št. 24 na navadne karte proti honorarju prerokovala ljudem, kdaj in kolikokrat se bo še ponovil potres in kaj vse se bo še zgodilo. V Slovencu prerokovalko obsojajo, da je s tem "[O]bčinstvo še bolj begala in plašila, in bila je zbog tega razširjanja in vznemirjajočih vesti in zaradi vedeževanja prijeta ter v zapor dvedena."

Burna domišljija vaškega in mestnega življa pa je glede na poročanje tiska kar nekajkrat poskrbela tudi za zgodbe o soočanju z raznimi prikaznimi. Ljudje so v svoji popotresni fobiji zlovešče znake nesreče videli tudi v bolj ali manj vsakdanjih vremenskih pojavih. V Slovencu so tako devet dni po potresu poročali o nenavadnem dogajanju na nebu, ki je dan pred potresom vzbudil pozornost številnih očividcev. Ti so bili namreč priča "temnozeleni luni in nenavadnim dvigajočim se ter padajočim rdečim meglicam".


Iz Slovenca: o nenavadnih pojavih v noči pred potresom

"Cenjeni poročevalec iz Stare Loke omenil je do sedaj še jedini prikaznij na nebu ob času potresa. Čudno je to, da drugi poročevalci o teh popolno molčé, dasi jih je gotovo tudi še kje drugje opazovati. Pri nas opazovali smo v noči pred potresom šviganje bliskov v oblakih, ki so bili nakopičeni proti juguzapadu. Ljudje sploh pravijo, da se je nebo dvakrat odprlo. Luna bila je temno zelene barve; obsenčeni del bil je marogasto črn. V ponedeljek po potresu pa se je videlo, da so se okoli desete ure dvignile tri meglice v smeri proti zapadu visoko v atmosfero, a potem se zopet spustile proti tlom, kjer so naposled zginile; vse tri meglice bile so rudeče barve." (Slovenec, 23. april 1895)



Prva potresna opazovalnica v avstro-ogrski monarhiji
Seizmološka veda v avstro-ogrski monarhiji je bila v času ljubljanskega potresa še vedno v povojih, saj v primerjavi s sosednjima Italijo in Nemčijo, kjer so že izvajali meritve na seizmoloških postajah, v Avstro-Ogrski mreža za tovrstna opazovanja ni bila vzpostavljena. To dejstvo tako v Evropi kot po svetu v tistem času ni bilo izjema, temveč bolj pravilo. Prvi znanstveniki, ki so se v Evropi začeli ukvarjati s seizmologijo, so delovali v letih 1840–1880, naravna gonilna sila razvoja seizmološke vede pa so bili gotovo potresi sami.

Akademija znanosti na Dunaju je le dober teden po ljubljanskem potresu, 25. aprila 1895, ustanovila stalno komisijo za celotno avstrijsko državo. Njene naloge so bila makroseizmična opazovanja, vzpostavitev petih mikroseizmičnih postaj na Dunaju, v Trstu, Ljubljani in Lvovu ter zbiranje in katalogiziranje poročil o potresih v preteklosti. Med imenovanimi potresnimi referenti je bil tudi Albin Belar, ki so mu dodelili območje Trsta in Dalmacije. Vendar pa je sočasno z bledenjem spomina na uničujoče posledice potresa, vedno bolj zamirala tudi ideja o potresnih opazovalnicah. Upadajoče zanimanje za seizmologijo bi se morebiti nadaljevalo, če vmes ne bi "posegel" potres, ki je 17. januarja 1897 zazibal okolico Kamnika in v javnosti ponovno obudil zaspale spomine na grozo izpred dveh let. To je Belarju, ki je z začetkom novega šolskega leta 1896 začel kot profesor za kemijo in naravoslovje poučevati na c.-kr. državni višji realki v Ljubljani, omogočilo podporo ravnatelja Rudolfa Junowicza, deželnega glavarja barona Victorja pl. Heina in tedanjega ljubljanskega župana Petra Grasellija, da je izpolnil svojo namero in začel izgradnjo prve potresne opazovalnice v avstro-ogrski monarhiji in poznejši Jugoslaviji ter eno redkih opazovalnic na svetu v tistem času. Kranjska hranilnica je projekt podprla s posojilom 700 goldinarjev finančne podpore za nakup dveh seizmografov in z 200 goldinarji za Belarjevo študijsko potovanje v Italijo, kamor je šel Albin iskat potrebne izkušnje in znanje za delo v opazovalnici. Lahko bi rekli, da mu niti ni preostalo kaj drugega, saj v vsej takratni državi ni bilo znanstvenikov, ki bi se ukvarjali s seizmologijo. Opazovalnica je uradno začela delovati 18. septembra 1897, ta datum pa označuje tudi začetek seizmološke vede in raziskovanja na Slovenskem.

Seizmograf Zlatorog
Pri opremljanju opazovalnice se je Belar izkazal kot inovativni samouk in izumitelj. Opremil jo je na zavidljivo visoki ravni, in sicer sprva z instrumenti, ki jih je pripeljal iz Italije, pozneje pa je zbirko začel dopolnjevati z napravami lastne izdelave. Eden takih Belarjevih izumov je bil njegov dolgoperiodni enokomponentni horizontalni mehanski seizmograf, ki ga je njegov avtor kot velik ljubitelj gora poimenoval Zlatorog. Seizmograf je doživel velik uspeh, saj je bil na razstavi meteoroloških in seizmoloških aparatov v italijanski Faenzi nagrajen z veliko nagrado, uporabljali pa ga niso samo v Belarjevi opazovalnici, temveč sta bila enaka instrumenta nameščena tudi v potresni opazovalnici v Beogradu in češkem Hebu, kjer so ga uporabljali do leta 1968.

Tako kot je bil Albin Belar natančen pri čistoči tal in opreme v opazovalnici, ki jo je profesor dovolil čistiti redkim privilegirancem med dijaki, ni trpel polovičarstva niti pri svojem znanstvenem delu. Seizmološke naprave, pri katerih je ugotovil pomanjkljivosti, se je enostavno lotil predelati sam. Pri tem je s svojimi načrti pogosto sodeloval z ljubljanskim podjetjem Tönnies, s katerim je vzpostavil simbiotično sodelovanje, zaradi katerega Belar novih seizmografov in preostalih aparatov ni plačeval z denarjem, temveč z valuto svojih izkušenj in s prispevkom k razvoju in izboljšavi naprav.

Prerok potresa
Njegovo delo pa ni ostalo zaprto med štiri stene opazovalnice na ljubljanski realki. Rezultate svojih opazovan je objavljal v seizmološkem mesečniku Die Erdbebenwarte (Potresomerna postaja), katere ustanovitelj in izdajatelj je bil Belar sam. Revija je svojo prvo izdajo doživela v letu 1901/1902 in spada med najstarejše revije za področje seizmologije na svetu. Čeprav so njen konec že leta 1910 povzročile težave gmotne narave, so času njenega življenja svoje znanstvene prispevke v reviji objavljala tudi takratna velika imena s področja seizmologije in geologije iz Japonske, Anglije, Italije in Nemčije.

Belar je ugled ljubljanske opazovalnice širil s svojo publicistično dejavnostjo, pri čemer je sodeloval z dunajskimi, berlinskimi, newyorškimi in londonskimi časopisi. Tako je bil dobrega četrt stoletja tudi dopisnik britanskega Daily Maila, katerega novinarji so mu zaradi pravilne napovedi večjega potresa, ki se je zgodil na Novi Zelandiji, nadeli naziv prerok potresa. Poleg novinarskega dela je Belar pogosto gostoval tudi kot predavatelj. Med drugim je predaval na dunajski univerzi in v zvezdarni Urania, ki ji je podobo izrisal Maks Fabiani. To pa ni bila njegova edina vez s slavnim secesijskim urbanistom in arhitektom. Njuno poznanstvo in prijateljstvo je dobilo svoj odraz tudi v nekaterih skupnih projektih. Čari seizmologije, na katere ni bil imun niti Fabiani, so arhitekta leta 1913 spodbudili k izrisu osnutka za seizmološki observatorij, ki naj bi stal na mestu današnje stavbe državnega zbora v Ljubljani. V objektu je Fabiani poleg potresne opazovalnice načrtoval še radijsko postajo ter meteorološko in astronomsko opazovalnico. Uresničitev projekta je preprečilo pomanjkanje denarja in grožnja prve svetovne vojne, ki je bila tik pred vrati. Tako smo Slovenci potresni observatorij dobili šele slabega pol stoletja pozneje, ko je leta 1958 začel delovati Astronomsko-geofizikalni observatorij na Golovcu.

Mojster za vse
Belarjeva vsestranskost je bila nesporna. Članki, ki jih je objavljal v uglednih znanstvenih revijah, se niso lotevali samo seizmologije, temveč je v svojih razpravah zašel tudi na področja organske in splošne kemije, mineralogije, kristalografije, geomorfologije, vremenoslovja in elektrotehnike. Svojih instrumentov ni uporabljal zgolj za zaznavanje zemljine živahnosti, temveč je z njimi meril vibracije mostov in objektov ob železniški progi, nihanje tal ob brzicah, med prvo svetovno vojno pa je nekaj časa celo vodil prisluškovalni minski oddelek v dolini Vallone. Tam je svoje prenosne instrumente uporabljal za ugotavljanje smeri in oddaljenosti sovražnikovih rovov. Bil je tudi oče električnega očesa, naprave, s katero je meril električne razelektritve v zraku ter manjšega radijskega sprejemnika. Zaradi tega mu je berlinska družba Telefunken v znak priznanja za njegove patente odstopila radijski oddajnik, pri čemer mu je prihod vojne vihre preprečil, da bi z njim oddajal vremenska in potresna poročila.

Znanstveni ugled, ki ga je Belar užival v seizmoloških krogih, in zanimivost potresne tematike, ki je fascinirala precej širok krog bolj izobražene javnosti, je ustanovitelja potresne opazovalnice povezala tudi s številnimi člani cesarske hiše, ki so se ob vsakokratnem obisku Ljubljane oglasili v njegovem laboratoriju na Vegovi ulici 4. Na ogled in poročanje o znanstvenih dognanjih so prihajali nadvojvoda Josef Ferdinand II., nadvojvoda Peter Ferdinand, nadvojvoda Reiner in nadvojvoda Leopold Salvator. Slednja sta profesorja vsakič, ko je predaval na Dunaju, vabila na avdienco, da jima je poročal o najnovejših dosežkih svojega dela. Seizmologija pa ni zanimala samo članov habsburške družine, ampak so se kronane glave zanjo zanimale tudi v novi državi, ki je, po zgolj nekajmesečnem obstanku Države SHS, nasledila večstoletno vladavino Habsburžanov na našem ozemlju. Tako je znano Belarjevo prijateljevanje s kraljem Aleksandrom Karađorđevićem, ki je Albina prišel obiskat celo na njegov dom.

Začetek konca – nova država, nove težave
Profesor Belar je bil leta 1908 imenovan za deželnega šolskega nadzornika vseh ljudskih in srednjih šol ter učiteljišč z nemškim učnim jezikom v Ljubljani in na Kranjskem. In če bi še naprej brali njegov življenjepis, v katerem se naštevanje nazivov in znanstvenih sodelovanj zlepa ne konča, bi ga lahko označili za impresivnega: utemeljitelj akademsko-tehnične ferialne zveze Carniola v univerzitetnih mestih na Dunaju in Gradcu, predstojnik naravoslovnega društva na univerzi na Dunaju, referent potresne komisije cesarske akademije na Dunaju, korespondent c.-kr. Zentralanstalt fűr Meteorologie und Geodynamik na Dunaju itn.

Vse to je bilo dovolj, da so ga v novem političnem sistemu, ki je po prvi svetovni vojni nasledil avstro-ogrsko monarhijo, označili za nemškutarja. Žaljiva oznaka, ki si jo je Albin Belar z današnjega vidika popolnoma neupravičeno pridobil med sodobniki, je narekovala nadaljnji potek njegovega življenja. Z novo državo se je Belarju začelo življenjsko obdobje, ki je predenj postavilo težke izzive - izgubo premoženja, ločitev od družine in na koncu tudi smrt, ki jo je slovenski naravoslovec pričakal v gmotni bedi, o čemer pa bo mogoče več prebrati v drugem delu članka.

Petra Iskra

Prijavi napako
Komentarji
Freesytler
# 07.08.2016 ob 08:42
Odlicno branje!
RenatoP
# 07.08.2016 ob 09:49
Zelo lep članek, malo za razliko od dobesednih prevodov novic iz angleških tabloidov. Prijetno nedeljsko jutranje branje v postelji :)
Kapitan Kljuka
# 07.08.2016 ob 11:48
Pohvale avtorici za trud. Takšno branje poboža dušo.
Fennix
# 08.08.2016 ob 19:01
Takšnih člankov na RTV manjka, zanimivo je brati takšne poglobljene vpoglede v delčke naše zgodovine.
m72
# 08.08.2016 ob 22:11
Pohvale avtorici članka!
Kazalo