V maniri svojih daljnih prednikov, starozaveznih judovskih prerokov, je Heine v eseju Zur Geschichte der Philosophie und Religion in Deutschland (K zgodovini filozofije in religije v Nemčiji, 1834) le leto manj kot 100 let pred dokončnim nacističnim prevzemom oblasti zapisal: „/.../ Ko boste nekoč slišali pokanje, kakršnega v svetovni zgodovini še ni bilo slišati, vedite: nemški grom je dosegel svoj cilj. Pri tem hrupu bodo orli mrtvi popadali z neba in levi v najbolj oddaljenih afriških puščavah bodo stisnili rep med noge in se bodo zalezli v kraljeve votline. Pred vami se bo odvrtela predstava, ki se bo dogajala v Nemčiji in v primerjavi s katero se bo francoska revolucija zazdela kot neškodljiva idila. Za zdaj je še kar mirno /.../ In prišla bo ura. Kot na stopnicah amfiteatra se bodo narodi razvrstili okoli Nemčije, da bi si ogledali velike bojne igre. Svetujem vam, vi Francozi, bodite tedaj kar se da mirni in, za božjo voljo, nikar ne ploskajte!“

Eden zadnjih nemških liberalcev angleške šole
V tem sestavku, v katerem so številni videli Heinejevo prerokbo nacizma in druge svetovne vojne, se skrivajo tako rekoč vse teme, ki so obvladovale življenje pesnika, esejista in tudi zelo pomembnega novinarja prve polovice 19. stoletja. Rodil se je 13. decembra 1797, torej v času, ko se je francoska revolucija že izpridila in izdala svoje prvotne plemenite ideale. Ti demokratični in liberalni ideali pa so vendar obvladovali življenje in delo Heinricha Heineja, ki ga skupaj z Ludwiom Boernejem in nekaterimi drugimi prištevajo med tiste Nemce, ki so tudi po propadli liberalni revoluciji leta 1848 ostali zvesti načelom angleške liberalne šole in niso zapadli v nacionalni liberalizem, ki se je proti koncu stoletja povsem izpridil ter v nemškem cesarstvu dokončno kapituliral in se zlil z militarističnim nacionalizmom obeh cesarjev Viljemov. To se je zgodilo tudi zato, ker Nemci nikoli niso bili zares predani 'liberalni stvari'. Njihovo življenje je bilo od nekdaj ponarejeno in je prikrivalo resnično naravo ljudi ali, kot se je o 'spodobni' meščanski družbi izrazil Heine, pod navidezno 'Gemütlichkeit' (domačnost, udobnost, dobrodušnost, op. P. B.) je v Nemčiji vedno prežalo demonično (povzeto po Mosse, George: The Culture of Western Europe – The Ninetennth and Twentieth Centuries).

Obstranec doma, v 'izgon' v Francijo
Pisati ostro kritiko in videti anomalije nemškega naroda, ki so številnim ostale skrite , je bilo Heineju omogočeno tudi zato, ker je bil njegov položaj položaj obstranca, izgnanca. Od leta 1831 ozirom po izbruhu julijske revolucije leto dni prej, ki je dokončno odpeljala dinastijo Burbonov na smetišče zgodovine, je Heine namreč živel in ustvarjal v Parizu, od koder je tudi poročal kot časopisni dopisnik. Vendar je bil obstranec že prej. Heine se je namreč kot Harry Heine rodil v judovski družini. To je bila sicer napredno usmerjena družina, privržena naukom haskale, judovskega razsvetljenstva, katerega začetnik Moses Mendelssohn velja tudi za enega prvih, ki definirajo pojem tolerance kot ključni pojem sodobne države. V svojem temeljnem delu Jerusalem je tako z mislijo na koncept tolerance pri Johnu Locku zapisal: „Država je skupnost ljudi, ki se povežejo, da bi skupaj dosegli blagostanje, da bi se skupaj socialno podpirali.“ (Ein Staat sei eine Gesellschaft von Menschen, die sich vereinigen, um ihre zeitliche Wohlfahrt gemeinschaftlich zu befördern, citat iz Mendelssohn, Moses: Jerusalem oder über religiöse Macht und Judenthum, 1783)

Brezposelni doktor prava
Privrženci haskale so verjeli, da se morajo Judje vključiti v nemško kulturo in tako sami poskrbeti za to, da jih Nemci ne bodo več sovražili. Kmalu se je izkazalo, da vse skupaj ni tako preprosto, in leta po koncu Napoleonove nadvlade v Evropi so bila leta množičnih krstov nemških Judov. Med njimi je bil tudi Heine, ki je odraščal v 'Napoleonovem' Düsseldorfu in bil tako delež en politične emancipacije, ki jo je uzakonila francoska revolucija, ko pa je nazaj 'udaril' ancien régime je bilo sanj o popolni enakopravnosti konec. Judom niso bile dostopne državne službe in tako tudi Heine, doktor prava, ni mogel do prave zaposlitve.

Razlog je bil še eden. Heine, ki ga je na njegovo srečo podpiral premožni stric, ki sicer nikoli ni mogel razumeti nečakove nagnjenosti do poezije – s to se Heine začne ukvarjati okoli leta 1815, še bolj intenzivno pa med študijem v Berlinu, kjer je reden gost znamenitih salonov, ki so jih vodile judovske dame, med katerimi je morda najbolj slovela Rahel Varnhagen -, se je usodno zapletel v tako imenovano afero Platen. Povod zanjo je bil izid Heinejevega dela Reisebilder (Podobe s potovanja), v katerem se je prepoznal aristokrat grof von Platen. In res v delu nastopa lik z zelo podobnim imenom - grof August von Platen-Hallermünde, „čigar pesmi so v svojem časopisu Eos hvalili reakcionarni in klerikalni münchenski temni možje in v katerem je Heine zaradi njegovega hvalisanja z grofovskim nazivom, spogledovanja s Katoliško cerkvijo in zaradi njegove 'antikizirane' manire v pesnjenju videl simbol arogantne aristokracije“. (Schwanitz, Dieter: Das Schylock-Syndrom oder Die Dramaturgie der Barbarei). Zgodba se je nadaljevala sila umazano, kajti von Platen je s prav vulgarnim besedilom Heineja ožigosal za 'obrezanega čifuta', ta pa je namigoval na von Platnovo homoseksualnost. Po aferi je bilo jasno, da si Heine ne more obetati ugledne službe na Nemškem, in tedaj se je tudi dokončno odločil za odhod v Francijo.

Socializem in pesem o šlezijskih tkalcih
V Parizu, kjer se je kljub nasprotovanju prijateljev in celo njihovemu zgražanju poročil s povsem navadnim dekletom, je Heine že slovel kot profiliran literat, v tem mestu pa je prišel v stik tudi z utopičnimi socialisti ter z Engelsom, Marxom in poznejšim utemeljiteljem nemške socialne demokracije Ferdinandom Lassallom. Njihove ideje so se ga prijele in od štiridesetih tudi zaradi osebnega stika z bedo industrijskega delavstva njegova literatura dobi precej bolj radikalen značaj. Najbolj znamenita v tem pogledu je pesem o šlezijskih tkalcih, ki je nastala po znameniti in odmevni stavki šlezijskih tkalcev leta 1844, po dogodku, ki je postal ena od ključnih referenčnih točk tudi za revolucionarje v letu 1848.

Večletni 'blazinasti grob'
Prav ta revolucija je Heineja dokončno razočarala. Heine, ki ga je tedaj že precej mučilo tudi zdravje, se je aktivno udeleževal dogodkov leta 1848, ki so napovedovali, da bo končno nastala liberalno-demokratska Nemčija. Že pogled na nacionalno skupščino, kjer so bile republikansko-demokratične sile v manjšini in ki se kar ni in ni spravila k delu, ga je privedel do odločitve, da se vrne v Pariz. Tam je ostal do smrti leta 1856, to obdobje prisilnega življenja na postelji pa je imenoval obdobje 'blazinastega groba' (Matrazengruft). Še vedno je sanjal o demokraciji in se pri tem večkrat oziral na Otok.

Britance in njihovo politično drznost je občudoval. In kot skoraj vsi nemški pesniki je tudi Heine pisal slavospeve največjemu britanskemu dramatiku Shakespearu. Največji slavospev mu je napisal prav s pesmijo, po kateri ga še danes pozna največ ljudi. To je čudovita balada Lorelei. Njen prvi verz (Ich weiss nicht, wass soll es bedeuten, dass ich so traurig bin …) pomensko sovpada s prvim verzom Shakespearovega Beneškega trgovca (In sooth, I know not why I am so sad …). In Heine bi si težko izbral bolj primerno dramo, saj je ravno Beneški trgovec s svojo tematizacijo odnosa med Judom in 'avtohtonim prebivalcem' simptomatičen tako za velik del zgodovine Evrope kot tudi za osebno zgodovino Heinejevega rodu.

Polona Balantič