Dostojevski je bil svetovnonazorsko kristjan, politično pa privrženec konservativnega slavjanofilstva, to je pravoslavnega in monarhističnega nacionalizma, vendar je v svojih delih obravnaval predvsem probleme nihilizma, kot ga je sam neposredno doživljal. Foto: Wikipedia
Dostojevski je bil svetovnonazorsko kristjan, politično pa privrženec konservativnega slavjanofilstva, to je pravoslavnega in monarhističnega nacionalizma, vendar je v svojih delih obravnaval predvsem probleme nihilizma, kot ga je sam neposredno doživljal. Foto: Wikipedia
Fjodor Mihajlovič Dostojevski; osnutek Bratov Karamazovih
Dostojevski se v svojih delih ni loteval le zahtevnih tem, temveč je te zahtevne teme oblikoval v natančnem slogu (Janko Kos nekje celo zapiše, da je temu posveča več pozornosti kot vsebini). Po ruskem literarnem teoretiku Bahtinu je za Dostojevskega značilna t. i. polifonija ali večglasnost v romanu. Foto: Wikipedia

Nobene civilizacije ne bi bilo, ko si ne bi bili izmislili Boga

F. M. Dostojevski: Bratje Karamazovi
Iz predstave Bratje Karamazovi
Romani Dostojevskega so pogosto predelani v odrske priredbe (pri nas smo v zadnjem desetletju lahko videli Idiota, Karamazove in Zločin in kazen), kar po vsej verjetnosti ni le posledica velikega imena, ampak tudi samega sloga Dostojevskega, ki se pogosto približuje dramskemu dialogu. Nekateri teoretiki njegova dela imenujejo kar 'dramatizirani' romani, kar pa se verjetno zdi pretirana oznaka. Foto: SNG Drama Ljubljana

Povedal sem že, da skozi nekaj let nisem opazil pri teh ljudeh niti najmanjšega znamenja skesanosti niti najrahlejše moreče misli zaradi lastnega zločina in da se ima večina izmed njih na tihem za popolnoma nedolžne. To drži. Seveda so vzroki za to v marsičem slavohlepnost, slabi zgledi, objestnost, napačna sramežljivost. Pa drugi strani pa, kdo bi mogel reči, da je raziskal globočino teh izgubljenih src in prebral v njih tisto, kar je skrito pred svetom.

F. M. Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma
Fjodor Mihajlovič Dostojevski, delovna soba Dostjevskega
"Besedilo Dostojevskega se nikoli sam od sebe ne razprostre pred bralcem kakor nekakšna bleščeča in vabljiva preproga, ne daje se mu na voljo, ker ni v skladu z bralčevo "naravo" pa tudi ne z njegovo vsakdanjo in »naravno« izkušnjo ter se zato upira tistemu načinu branja, ki mu pravimo manipulacija in ki se dogaja zgolj kot bralčevo lagodno in samodopadljivo samopotrjevanje", je o Dostojevskem med drugim zapisal Dušan Pirjevec. Foto: Wikipedia

Bolan človek sem ... Hudoben človek. Neprijeten človek sem. Mislim, da me bolijo jetra.

F. M. Dostojevski; Zapiski iz podtalja

Sleherni človek je resnično kriv pred vsemi in za vse; ljudje tega le ne vedo, a ko bi vedeli, bi takoj nastal raj na zemlji.

F. M. Dostojevski; Bratje Karamazovi
Fjodor Mihajlovič Dostojevski po vrnitvi iz katorge
Po prihodu iz katorge je Dostojevski zavrnil svoja nekdanja prepričanja, ki so ga v Sibirijo tudi pripeljala, in postal je konservativen in globoko veren. Začel je razmerje z Marijo Dimitrijevno Isajevo, ženo znanca iz Sibirije, in se z njo, potem ko je ovdovela, leta 1857 poročil. Foto: Wikipedia
Ana Grigorjevna Snitkina, druga žena Dostojevskega
Anekdota pravi, da se je hči Dostojevskega čudila svoji materi, kako to, da je imela kot dvajsetletno dekle pogum omožiti se s človekom pri sedeminštiridesetih. Gospa Dostojevska je odgovorila: "Tvoj oče je bil v tem času veliko bolj vesel in mlajši po zunanjosti od mladeničev svojega časa, ki so po tedanji modi vsi nosili očala in bili videti kot profesorji zoologije." Foto: Wikipedia

In kaj je meni tega, da bom dvajset let s kladivcem rudi odbijal - tega se prav nič ne bojim, ampak nečesa drugega me je strah: da me bo zapustil človek, ki je v meni vstal od mrtvih!

F. M. Dostojevski; Bratje Karamazovi

Dostojevski je tudi tisti ruski pisatelj, s katerim se je in se še ukvarja nemalo literarnih zgodovinarjev. Pa vendar ob množici študij o ruskem realistu – vsaj med slovenskimi – skoraj ni mogoče najti pisca, ki bi se lotil tudi njegovega življenja. Treba je sicer priznati, da biografije z vidika literarne vede pogosto niso primarna snov, a vseeno jih ni mogoče popolnoma zanemariti. Konec koncev dogodki v življenju nekega pisatelja vplivajo tudi na njegovo delo.

Pri Dostojevskem je vsekakor nezanemarljivo dejstvo smrt njegovega triletnega sina Aljoše v času, ko je začenjal pisati Brate Karamazove. Smrt njegovega najljubšega otroka zaradi epilepsije, ki jo je podedoval po očetu, ga je tako razžalostila, da se je (tudi na prigovarjanje svoje žene) odpravil v samostan Optina, kjer je spoznal starca Ambrozija, pri njem iskal tolažilnih besed, bral spise optinskih menihov in bolj ali manj vse te dogodke vključil tudi v Karamazove.

Starec Ambrozij je bil model za starca Zosima. Glavnemu junaku romana je po umrlem dečku ime Aljoša (Karamazov) in najraje ima otroke, stare okoli treh let. V samostan pride obupana ženska, ki ji je nedavno umrl triletni sinko Aljoša, in tolažilne besede starca Zosima so po pričevanju žene Dostojevskega enake, kot jih je pisatelju namenil resnični starec Ambrozij, dolga razprava starca Zosima o družbenem idealu Cerkve pa je povzeta po spisih optinskih menihov. To so sicer pogosteje omenjani dogodki pisateljevega življenja kot tudi čas, ki ga je preživel v katorgi (zapori s prisilnim delom v Sibiriji), kjer je doživel razsvetljenje in ponovno prebujenje vere.

Sodelovanje v krožku Petraševskega
Toda začnimo pri začetku. Dostojevski se je rodil 11. novembra 1821 v Moskvi kot drugi otrok v družini zdravnika, ki je na koncu štela devet članov. Po smrti matere leta 1837 se je skupaj z bratom vpisal na peterburško vojaško inženirsko šolo in jo končal leta 1843, istega leta kot je tudi prevedel in izdal Balzacov roman Evgenija Grandetova. Že dve leti pozneje je izdal svoj prvi roman Bedni ljudje in zanj prejel pohvalne kritike, predvsem od Belinskega, ki je mladega Dostojevskega primerjal z Gogoljem, kar ni brez teže, saj velja, da je v svojih prvih delih (ob Bednih ljudeh še Dvojnik in Bele noči) Dostojevski sledil prav njemu; toda ob tem je že kazal sebi lastne značilnosti. V tem času se je mladi pisatelj zapisal dekabrizmu in se pridružil revolucionarnemu krožku Petraševskega, kar ga je pripeljalo pred strelski vod, v zadnjem trenutku pa so ga pomilostili in ga poslali na štiriletno prisilno delo v Sibirijo.

Zaprli so ga leta 1849 skupaj z drugimi somišljeniki. Pregrešil se je tako, da je pred zbrano družbo prebiral, tedaj že vsem znano, vendar prepovedano odprto pismo Belinskega Gogolju iz leta 1847, v katerem je literarni kritik napadal religijo in zahteval družbene reforme v Rusiji. Prepise pisma je bilo prepovedano širiti, prav tako je bilo prepovedano javno branje. Zato je bil Dostojevski obsojen na smrt, v zadnjem trenutku pa so obsojencem, ki so že stali pred cevmi pušk, prebrali carjevo pomilostitev in jih poslali v sibirske katorge. Tam se je za Dostojevskega začelo novo duševno življenje.

Preobrat k skrajni religioznosti
Po lastnih besedah je Dostojevski izhajal iz "verne ruske družine ", v kateri so bili "otroci z evangelijem seznanjeni že tako rekoč v zibelki". In celo v času sodelovanja s krožkom Petraševkega, ki je sledil dekabrističnim naukom, je Dostojevski svoje politično prepričanje podrejal Kristusovim idealom. Pozneje v katorgi, kjer je imel možnost spoznati 'pravega ruskega' zločinca, brez vesti in kesanja, zapriseženega zgolj alkoholu in veseljačenju, se je v njem ponovno vzbudilo verovanje in vera v skrite globine ruske duše, ki je medtem že zamrla.

V Dnevniku pisatelja Dostojevski opisuje večer, ko je kot po čudežu prišlo do razodetja; medtem ko so kaznjenci pili, se pretepali in se zabavali, je Dostojevski umaknjen ležal na svojem lesenem ležišču in se nenadoma spomnil že davno pozabljenega dogodka iz otroštva, ko ga je devetletnega prestrašenega dečka na polju našel kmet Marej in ga potolažil. Spomin na Marejevo dejanje je v pisatelju povzročilo nov vzgib in pogled na sojetnike. Nenadoma je spoznal, da je v vsakem človeku kanček dobrega in da je mogoča vera v najvišjo vrednost človekove osebnosti in njene svobode.

Trpljenje nedolžnih in obstoj Boga
A vseeno je bil v Dostojevskem prisoten nekakšen dvojen odnos do Boga; ne glede na to, da je divje hrepenel po veri in bi ga bilo mogoče označiti tudi za skrajno religioznega, so se mu neprestano porajala vprašanja o Bogu in njegovem načrtu. Tako kot Ivan v Karamazovih ni mogel sprejeti smrti nedolžnih otrok ali trpljenja nedolžnih nasploh. Zvezki z osnutki za Brate Karamazove so napolnjeni zgodbami o takšnih trpljenjih, o krutih ravnanjih z otroki, kar posledično postavlja pod vprašaj tudi sam obstoj Boga.

Ena izmed resničnih zgodb, ki se pojavi v romanu, je zgodba o dečku, ki je s kamnom zadel graščakovega psa. Graščak je dečka zato dal sleči do golega pred vsemi vaščani in nanj naščuval pse, ki so ga raztrgali (ob prisotnosti otrokove matere). Zgodbo Ivan Karamazov pove svojemu bratu Aljoši, ki se, ne glede na to, da je veren človek, strinja z bratom, da tovrstne grozote ne bi smele ostati nemaščevane. In tudi to je eno izmed temeljnih vprašanj Dostojevskega; kako je mogoče sprejeti vero v Boga, ko pa je na svetu, ki ga je ustvaril, toliko trpljenja.

Podtalni človek in njegova 'prekleta vprašanja'
Svojih prepričanj Dostojevski ni ubesedil le v literarnih delih, temveč tudi v svojih publicističnih besedilih, ki pa jim manjka predvsem tista umetniška plat predstavitve te ideje, kot jo poznamo iz vseh njegovih velikih romanov – Zločin in kazen, Idiot, Besi in Bratje Karamazovi – najdemo pa jo že v zgodnejših delih. Gre predvsem za to, da Dostojevski v svojih delih v središče postavlja t. i. podtalnega človeka, ki se prvič pojavi v Zapiskih iz podtalja. Podtalni človek je človek, ki je ostal breza 'ideala Kristusa' – ta je bil namreč za Dostojevskega vedno ideal – vendar pa ta človek prav zaradi tega neizmerno trpi in išče svojo vero ter si zastavlja vprašanja o bistvu obstoja, o smrti …

Skratka: Dostojevski je kot predstavnik t. i. psihološkega realizma dosegel vrh v analizi človekovega notranjega življenja, pri čemer ga niso zanimali tipični, povprečni primeri človekove duševnosti, ampak njene izjemne oblike, polne protislovij, pogosto že deformirane ali že kar patološke. Podtalni ljudje, torej. Poleg tega presega okvire realizma tudi s svojim obravnavanjem svetovnonazorskih, moralnih in religioznih vprašanj, kjer pogosto na nasprotna si bregova postavlja krščanstvo in ateizem, moralno in amoralno, dobro in zlo. S tovrstnimi tematikami v svojem leposlovju zgradi kompleksno filozofijo, na kar kaže že to, da je samo en roman – npr. Brate Karamazove – mogoče razložiti na več načinov; lahko je to delo o ponižanih in razžaljeni, o očetomoru, o iskanju Boga, o dobrem in zlem.

Usodna epilepsija
Leta 1854 je Dostojevski lahko zapustil katorgo in se pridružil sibirskemu pehotnemu polku. V tem času je spoznal ženo znanca iz Sibirije Marijo Dimitrijevo Isajevo in se z njo poročil leta 1857, ko je ovdovela. Dve leti pozneje sta se zakonca iz Semipalatinska preselila v Sankt Peterburg, kjer sta skupaj z bratom Mihailom začela izdajati več književnih revij, med njimi tudi s političnim tonom obarvano revijo Vremja. Leta 1864 je, nedolgo za bratom, zaradi jetike umrla tudi njegova žena, zato je zapadel ne le v popolno potrtost, temveč tudi v dolgove in kvartopirske večere, ki so mu prinesli še več dolgov, kar ga je pognalo v beg pred upniki po zahodni Evropi.

Leta 1867 se je poročil z mlado stenografinjo Anno Grigorjevno Snitkino in z njo imel štiri otroke, od katerih sta dva umrla že v zgodnjem otroštvu. Čas zakona s Snitkino je bil za Dostojevskega čas pisanja njegovih največjih romanov in publicističnih uspehov.

Dostojevski je umrl 9. februarja 1881 za posledicami krvavitve v pljučih, pljučnega emfizema in epileptičnega napada (ti so ga mučili od njegovega 9. leta dalje), v mislih pa je snoval nadaljevanje Bratov Karamazovih, ki bi pravzaprav morali postati trilogija. Kakšno bi bilo to nadaljevanje, ne bomo izvedeli nikoli, vsekakor pa je za seboj zapustil občudovanja vreden opus.

Nobene civilizacije ne bi bilo, ko si ne bi bili izmislili Boga

F. M. Dostojevski: Bratje Karamazovi

Povedal sem že, da skozi nekaj let nisem opazil pri teh ljudeh niti najmanjšega znamenja skesanosti niti najrahlejše moreče misli zaradi lastnega zločina in da se ima večina izmed njih na tihem za popolnoma nedolžne. To drži. Seveda so vzroki za to v marsičem slavohlepnost, slabi zgledi, objestnost, napačna sramežljivost. Pa drugi strani pa, kdo bi mogel reči, da je raziskal globočino teh izgubljenih src in prebral v njih tisto, kar je skrito pred svetom.

F. M. Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma

Bolan človek sem ... Hudoben človek. Neprijeten človek sem. Mislim, da me bolijo jetra.

F. M. Dostojevski; Zapiski iz podtalja

Sleherni človek je resnično kriv pred vsemi in za vse; ljudje tega le ne vedo, a ko bi vedeli, bi takoj nastal raj na zemlji.

F. M. Dostojevski; Bratje Karamazovi

In kaj je meni tega, da bom dvajset let s kladivcem rudi odbijal - tega se prav nič ne bojim, ampak nečesa drugega me je strah: da me bo zapustil človek, ki je v meni vstal od mrtvih!

F. M. Dostojevski; Bratje Karamazovi