Kip Jožefa Blaznika (7. 2. 1800-23. 6. 1872) na pročelju hiše Breg 12, ki jo je kupil leta 1845, že prej pa v njej tiskal in stanoval. Foto: MMC RTV SLO
Kip Jožefa Blaznika (7. 2. 1800-23. 6. 1872) na pročelju hiše Breg 12, ki jo je kupil leta 1845, že prej pa v njej tiskal in stanoval. Foto: MMC RTV SLO
Blaznik
Edina ohranjena fotografija Jožefa Blaznika je nastala v ateljeju ljubljanskega fotografa Funtka. Foto: Arhiv NUK
Čbelice
Prvo Blaznikovo delo za Kastelčev krog so bile knjižice Krajnske Čbelice. Prva - v bohoričici - je izšla leta 1830, zadnja - peta - pa 1848, ko je bila tiskana že v gajici. Foto: Arhiv avtorja
Krst pri Savici
Napomembnejše Blaznikovo delo iz tridesetih let 19. stoletja - Prešernov "Krst pri Savici". (Faksimile) Foto: Arhiv avtorja
Novice
Jožef Blaznik in njegovi nasledniki so "Novice" tiskali več kot 50 let (1843-1902). Primerka sta iz leta 1870 (naslovnica posamezne številke) in 1848 (naslovnica knjige vezanega letnika). Foto: Arhiv avtorja
Poezije, France Prešeren
Prešernove "Poezije" nosijo letnico 1847, a so bile natisnjene že 15. decembra 1846, ker je vestni mojster Blaznik predčasno (!!!) izvršil svoje delo. Foto: Arhiv avtorja
Letopis in Zlata vas
Dvoje tiskanih del iz revolucionarne dobe. Zlata vas iz leta 1848 in Letopis "Slovenskiga družtva" iz leta 1849, ki pa se nanaša na dogodke iz leta prej. Foto: Arhiv avtorja
Osmrtnica in Danica
"Zgodnja Danica", ki so jo Blaznikovi tudi tiskali več kot 50 let. Primerek iz leta 1863 in izrezek iz istega letnika, kjer je Blaznik najavil smrt svoje žene Frančiške, rojene Retzer. Foto: Arhiv avtorja
Slovenska gerlica
"Slovenska Gerlica" iz leta 1848 je bila razprodana, zato je leta 1852 izšel že drugi natis. Foto: Arhiv avtorja
Delovodnik
Izsek iz Blaznikovega delovodnika (Arbeits- Buch). Tu se vidi, koliko in kaj je stiskal maja 1854. Foto: Arhiv NUK
Toman in koledarček
Jožef Blaznik in njegovi nasledniki so tiskali tudi za obe osrednji slovenski založniški hiši: Družbo sv. Mohorja in Slovensko Matico. Foto: Arhiv avtorja
NAL
Mrliška knjiga stolne župnije. Vpis Blaznikove smrti in pogreba, 23. in 25. junij 1872. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Osmrtnica
Blaznikovi potomci so očetovo osmrtnico objavili le v nemškem dnevniku "Laibacher Zeitung". Foto: Arhiv NUK
Osmrtnica Novice
Slovenska obvestila o Blaznikovi smrti so izšla v "Slovenskem Narodu", "Novicah" in "Zgodnji Danici" . Primerek je iz "Novic". Foto: Arhiv NUK
Tiskarski stroj
Iz tiskarne Blaznikovih naslednikov - tiskarski stroj Augsburg iz leta 1898 je brezhibno služil še leta 1959, torej še 61 let pozneje. Foto: Arhiv Slovanske knjižnice, Ljubljana
Razglednica
Blaznikovi nasledniki so leta 1903 ob ljubljanski slavnosti v korist Prešernovega spomenika natisnili štiri razglednice. Na sliki je ena izmed njih. Foto: Arhiv avtorja
Kip Jožefa Blaznika
Kip v spomin Jožefu Blazniku, tiskarju, založniku in mecenu slovenske književnosti, je bil odkrit leta 1989, ob 160-letnici njegove tiskarne. Foto: MMC RTV SLO

To pa ni bila navadna pesemska zbirka, kakršnih so v tujini premogli že kar veliko, temveč prvi tovrstni pojav na Slovenskem. Prav zato se je bilo treba potruditi in izbrati tiskarja, ki bi bil vešč opraviti tako zahtevno delo. V Ljubljani so v tistem času delovale kar tri tiskarne in Vodnik se je odločil za Retzerjevo na Mestnem trgu. In ni mu bilo žal, saj je bila knjižica, ki je že na začetku ob notranji naslovnici nosila tudi podobo slapa Savice, lepo sprejeta pri domačih kupcih. Valentin Vodnik je bil tako lahko zadovoljen, enako pa tudi tiskar, ki mu je uspel ta mojstrski podvig.

Janez Nepomuk Retzer (tudi Rezer ali Recer) je ob tisku Vodnikove zbirke "Pesme za pokušino" v Ljubljani deloval šele kratek čas. Tiskarno, ki je bila sicer najstarejša v Ljubljani in jo je že leta 1678 ustanovil Johann Mayr iz Salzburga, je konec leta 1803 kupil od tedanjega lastnika Andreja Gasslerja in s tem prevzel tudi zalogo njegovih knjig. Bil je star 26 let in poln moči, zato se je poleg tiskarstva tudi sam želel dodatno ukvarjati s knjigotrštvom. Že delujoča knjigarnarja pa sta se temu uprla in moral se je zadovoljiti le z dohodki od tiskarske obrti. Natisnil je večje število nabožnih del in učbenikov, slednje pozneje tudi še Valentinu Vodniku.

Po smrti žene Terezije leta 1809 je hišo prepustil hčerki, sam pa se preselil prek Ljubljanice na sedanjo Gosposko ulico. Poleg tega se je znova poročil, tokrat z Marijo Klemenčič, in z njo imel še dva otroka, Frančiško in Katarino. Prostor za tiskarno pa si je uredil na Bregu ob Ljubljanici v hiši št. 190. In prav tja se je za tiskarja prišel učit mladi Jože Blaznik iz Idrije. Ali je to bilo še za časa Janeza Retzerja ali pa potem v dobi njegovega naslednika Jožeta Skerbine, ni popolnoma gotovo. Vsekakor pa mojster Retzer Blazniku ni mogel dolgo nuditi pouka, saj je 12. maja 1815 pri osemintridesetih letih zapustil ta svet. Vdova Mica se je znova poročila - tokrat z Jožetom Skerbino, sinom kajžarja, doma iz Koroške, ki je tiskarno odtlej vodil pod svojim imenom. Tudi on je v glavnem tiskal nabožno literaturo. Izučil pa je tudi mladega Blaznika, ki je vajeniško dobo končal 1. januarja 1817. Pri Skerbini je menda delal še do 3. septembra 1818, potem pa se je po tedanji navadi obrtniških pomočnikov podal na izpopolnjevanje še k drugim mojstrom. Tako se je kar šest let mudil pri raznih tiskarjih v Gradcu, Regensburgu, Mainzu in še kje, dokler se leta 1824 ni ustalil pri Beljačanu Johannu Georgu Tenggu.

V času Blaznikove odsotnosti iz Ljubljane pa so v tiskarni Jožefa Skerbine nastopile velike spremembe. Mojster je že leto dni po njegovem odhodu – za božič 25. decembra 1819 – umrl star komaj 33 let in zapustil vdovo samo z dvema deklicama iz prejšnjega zakona in še dvema dečkoma, ki sta bila njegova sinova. Obrt je zdaj prevzela kar njihova mati Marija ter se povezala s stolnim kanonikom in šolskim nadzornikom Urbanom Jerinom, ki ji je naročal učbenike in cerkvene obrazce, posodil pa ji je tudi denar za obnovo tiskarske opreme. Žal pa reva ni zmogla napora, ki ji ga je prinesel nov položaj in je po osmih letih samostojne obrti tudi sama omagala pod težo bremen. Umrla je 30. avgusta 1827. Ob njeni smrti so bili vsi štirje otroci še mladoletni, zato jih je priporočila varstvu mestnega magistrata. Za svojega dediča je določila 16-letno hčer Frančiško, ki pa ji ni mogla zapustiti drugega kot obrtne pravice ter tiskarske in stanovanjske opreme. Vse skupaj pa ni bilo vredno niti toliko, kolikor so znašali dolgovi, ki si jih je nakopala s posodobitvijo delavnice. Tiskarna je bila v dokaj slabem stanju, saj je premogla le eno dobro tiskalnico. Mlada Frančiška pa je kljub vsemu prevzela obrt in tiskarna je zopet dobila Retzerjevo ime. Dekle se je hitro znašlo in poleg dotedanjih obveznosti v letu 1828 natisnilo tudi Ciglerjeve "Molitve za bolnike".

Med upniki njene tiskarne je bil tedaj tudi Beljačan, tiskar in papirničar, Tengg, pri katerem je v tistem času delal Jožef Blaznik. Ker mojster ni imel obrtnega dovoljenja, se je Blaznik sam prizadeval za prevzem te delavnice. To pa mu ni uspelo, zato se je vrnil v Ljubljano in 29. julija stopil v službo pri Frančiški Retzerjevi. Tamkaj se je zaposlil kot stavec, a ga je meščan Franc Mey, ki je bil varuh obeh Skerbinovih otrok, prosil za pomoč pri urejanju zapuščine po njuni materi Mariji. Blaznikov podpis tako že štirinajst dni pozneje najdemo na eni izmed zapuščinskih listin, prav tako pa tudi na drugi z začetka meseca septembra. Temeljito pa se je pogovoril tudi z mlado lastnico tiskarne Frančiško Retzer. Poznal jo je že od prej, ko se je še učil pri njenem očetu ali pri Jožefu Škerbini. Tedaj je bila komaj nekajletno dekletce, zdaj pa roža v najlepšem cvetu. Kot kaže, sta imela glede svoje prihodnosti precej sorodne načrte. In tako je mladi Jožef Blaznik v veliko knjigo zvezanih nepopisanih listov, ki ji je dal naslov Arbeits-Buch (po naše delovodnik ), 9. septembra 1828 že vpisal svoja prva opravila kot vodja Retzerjeve tiskarne v Ljubljani. Kmalu zatem je uredil vse zadeve z varuhom, saj je bila Frančiška še mladoletna. Dekle pa je 31. januarja 1829 pred sodiščem izjavilo, da Jožefa Blaznika pozna že dalj časa in da upa, da bo z njim srečna ter da se zato iz lastne neprisiljene volje želi z njim poročiti.

Sodišče ji je dalo ženitno dovoljenje, Blazniku pa naročilo, da pridobi še dovoljenje politične oblasti glede nadaljevanja tiskarske obrti. Jožef je za to zaprosil že čez dva dni in obljubil Frančiško vzeti v zakon ter poskrbeti še za preostale tri mladoletne sirote; kar pa bi lahko storil le, če bo samostojen obrtnik. Priložil je potrebna spričevala in se zavezal, da bo poplačal vse dolgove, ki so bremenili nevestino tiskarno, izhajajoč iz oporoke njene matere. Prosil je za pospešeno obravnavo in mestni magistrat mu je nemudoma ugodil, saj se je tako na lahek način rešil skrbi za štiri nepreskrbljene sirote po pokojni Mariji Skerbinovi.

Kmalu zatem, 9. maja 1829, so bile vse birokratske ovire odpravljene in 25. dne v tem mesecu sta se v ljubljanski stolnici poročila 29-letni ženin Jožef Blaznik – rojen 7. februarja 1800 v Idriji kot sin lekarnarja Mihe Blaznika in Barbare Gnezda - ter nevesta Frančiška Retzer, 18-letna hči tiskarja Janeza Retzerja in Marije Klemenčič, rojena 10. februarja 1811. Blaznik je v matični knjigi naveden kot "buchdrucker", torej nič več kot stavec temveč že kot tiskar.

S to poroko je Jožef Blaznik dosegel dva najpomembnejša uspeha svojega življenja. Pridobil si je zvesto življenjsko družico in obenem postal tudi lastnik najstarejše in najbolj uveljavljene tiskarne v Ljubljani. Tretja "pridobitev" tega leta pa ga je čakala v naslednjih mesecih. Vse je namreč kazalo, da bodo v novosklenjenem zakonu kmalu zibali. To se je res zgodilo že konec avgusta, ko je na svet prijokala deklica, ki so ji dali ime Marija Rozalija. Njeno rojstvo je bilo jasen dokaz, da se Jožef in Frančiška v prejšnjih mesecih nista pogovarjala le o poslovnih (tiskarskih) zadevah.

Obe življenjski poti, na kateri je 25. maja 1829 stopil Jožef Blaznik, sta vodili v pravo smer. Bil je namreč uspešnež, tako v zasebnem življenju kot tudi v poslovnih zadevah. V zakonu s Frančiško Retzerjevo se mu je rodilo dvanajst otrok. Skoraj vsako leto je kdo na novo zajokal v hiši ob Ljubljanici, kjer so stanovali. Za omenjeno prvorojenko so se zvrstili: leta 1830 Ivana Pavlina, leta 1832 Jožef Rudolf, leta 1833 Rihard Franc, leta 1834 Henrik, leta 1835 Karolina Marija, leta 1836 Marija Frančiška, leta 1838 Frančiška Gabrijela, leta 1841 Albina Romualda, leta 1845 Aleksandrina Matilda, 1846 Ljudmila Kristina in končno leta 1848 še Pavlina Antonija. Mati Frančiška je torej rojevala otroke kar dvajset let.

Odlične uspehe pa je Blaznik doživljal tudi s svojo tiskarno. Prav tisto poletje, ko sta si z ženo v pričakovanju dojenčka urejala zakonsko gnezdece, je v mestu skupina mladih navdušencev za slovenski narod snovala novo pesniško zbirko. Duša tega dogajanja je bil Miha Kastelic, skriptor v licejski knjižnici, ki je okrog sebe zbral najuglednejše pesnike tedanjega časa. Bili so vsi približno iste generacije, nekdanji gimnazijci, zdaj pa že v zaposleni po raznih uradih, ki so se udejstvovali tudi na slovstvenem področju. Poleti 1829 je Kastelic že zbral nekaj pesniškega gradiva in se potem trudil še celo jesen in na začetku zime. Končno je zbral primerno število pesmi za prvi zvezek zbirke, ki ji je dal ime: "Krajnska Čbelica". Delce je bilo treba predhodno poslati v cenzuro na Dunaj, kjer je ta neprijetni posel opravljal slovenski rojak Jernej Kopitar. Ker pa ta ni imel zadržkov, so knjižico lahko oddali v tisk. Odločili so se prav za Jožefa Blaznika, ki mu je do takrat uspelo ohraniti vse stare stranke, ki so jih za njegovo tiskarno pridobili že prejšnji lastniki, posebej še žena Frančiška in pokojna tašča Marija. Ti pa sta v glavnem tiskali nabožno literaturo. Ker je bila v tistem času v veljavi metelčica, črkovnik, ki ga je iznašel profesor Franc Metelko, je dal Blaznik vrezati in vliti nove črke za svojo tiskarno. Za druge naročnike pa je seveda tiskal še v stari bohoričici.

S tiskanjem "Krajnske Čbelice", ki je tudi ohranila pisavo v bohoričici, je Blaznik posegel tudi na področje posvetnega slovstva in si med člani Kastelčevega kroga pridobil nove prijatelje. Poleg štirih zvezkov Čbelice - prvi je izšel 30. aprila 1830 - je tako v prvem desetletju svojega samostojnega tiskarskega delovanja leta 1836 natisnil tudi Prešernov "Krst pri Savici". Iz njegove tiskarne je istega leta prišla tudi prva slovenska povest, Ciglerjeva "Sreča v nesreči". Pripravil pa je tudi nekaj knjig za slovenskega misijonarja Friderika Barago. Knjižicam je poleg kakovostnega tiska oskrbel tudi dostojno zunanjo obliko. Leta 1838 pa je, potem ko je stiskal že nekaj drobnejših del za svoje potrebe, korenito posegel tudi na založniško področje. Novembra tega leta je namreč prevzel založništvo nemškega lista "Carniolia", ki ga je do takrat le tiskal za urednika Leopolda Kordescha. Leto pozneje je začel tisk zbirke "Slovenske pesmi krajnskiga naroda", ki jo je po zasnovi poljskega pregnanca Emila Korytka, umrlega za tifusom, januarja 1839 pripravil njegov prijatelj Miha Kastelic. Leto 1840 pa je Blazniku minilo v znamenju Andreja Smoleta, bogatega ljubljanskega trgovca, ki je v sodelovanju s prijateljem Francetom Prešernom pripravil ponatis Vodnikovih pesmi, Linhartove igre "Ta veseli dan ali Matiček se ženi" in prevod angleškega dela "The Guardian" avtorja Davida Garricka, ki je tako pri nas izšel pod naslovom "Varh". Žal pa je Smole že jeseni tega leta umrl in tako se je končalo tudi njegovo uspešno začeto sodelovanje z Blaznikom.

Jožef Blaznik je kot založnik "Carniolie" v tem listu objavljal tudi slovenske pesmi. Zamislil pa si je tudi tehnično prilogo, za katero pa ni dobil dovoljenja. Pač pa je Kmetijski družbi v Ljubljani uspelo, da je julija 1843 začela izdajati samostojen štirinajstdnevni list "Kmetijske in rokodelske novice". Za tisk so seveda prosili Blaznika, ki je tako dobil novo delo. Leto prej (1842) pa je ponatisnil tudi Vodnikove "Kuharske bukve". Nato je Blažu Potočniku natisnil drugo knjigo "Svetih pesmi", Frideriku Baragi "Zlata jabolka" in še in še ...

Konec leta 1846 pa je bila v njegovi delavnici natisnjena zbirka vseh zbirk - Prešernove "Poezije". Tiskar Jožef Blaznik je to delo dokončal predčasno, tako da nosijo letnico 1847, saj je Prešeren predvidel, da bodo"na svetlo" prišle šele po novem letu. Tega leta (1847) pa je Blaznik z uvedbo kamnotiska-litografije tudi posodobil svojo delavnico. Odtlej je lahko tiskal tudi slikovno gradivo. Kupil pa je tudi stroj za hitri tisk.

Leto 1848, ko je na Dunaju izbruhnila revolucija, pa je v Blaznikovo tiskarno prineslo še nov zagon. Ena izmed pridobitev tistega viharnega časa je bila namreč tudi ukinitev cenzure, česar se je tako razveselil, da je v delovodniku zgoraj namesto imena za mesec marec napisal kar "Pressefreiheit", torej svoboda tiska. Zanj, ki je bil deležen že tolikšnih odklonitev, je bilo to kot balzam na stare rane. Narodnostno prebujeni Slovenci so pri njem naročali propagandne letake in oznanila domoljubnih prireditev, sam pa se je julija 1848 odločil za tisk in založbo novega političnega lista "Slovenija". Istega meseca je začel tudi tisk dveh jezikovnih različic novega cerkvenega časopisa – začela sta izhajati "Slovenski cerkveni časopis" in "Laibacher Kirchenzeitung". Septembra sta nato sledila dva zvezka "Slovenske Gerlice", posvetne pesmarice z notami. Pri njem pa so leta 1849 dali tiskati tudi tednik "Pravi Slovenec". V tem letu pozornost vzbuja tudi Potočnikova slovenska slovnica, pisana v nemščini.

Jožef Blaznik tudi v naslednjem obdobju ni miroval. Še več - leta 1850 je prevzel založništvo Novic in aprila uvedel nov list "Ljubljanski časnik", ki je prinašal prevode uradnih oznanil ter imel tudi slovstveno prilogo. Leta 1852 pa je prevzel tudi založništvo "Zgodnje danice", kakor se je preimenoval slovenski cerkveni časopis, ki ga je tiskal že ves čas od ustanovitve.

V drugo polovico devetnajstega stoletja je Jožef Blaznik torej zakoračil kot tiskar in založnik "Novic" ter "Danice", ki so potem pod isto streho in v upravi njegovih naslednikov vztrajale več kot 50 let. Ves čas pa je bil tudi znan kot založnik vsakoletne "Pratike", za kar je konkurenčnim tiskarjem plačeval posebno odškodnino, da mu niso "hodili v zelje". Pratike, ki so se še pred koncem devetnajstega stoletja tiskale v sanjski nakladi okoli sto tisoč primerkov, so bile torej poleg "Novic" in "Danice" temelj njegovega poslovnega uspeha. Z letom 1850 je začel tiskati tudi slovenska berila za gimnazije. Popoln prevod Svetega pisma je natisnil v letih od 1856 do 1859, leta 1860 pa del nemško-slovenskega slovarja, ki ga je oskrbel Matej Cigale. Najpomembnejše Blaznikovo delo petdesetih let 19. stoletja pa je bil tisk in založba Levstikove zbirke "Pesmi" iz leta 1854.

Leta 1851 je Blaznik svojo dejavnost razširil še v Postojno, saj je tamkajšnji obrat nameraval podeliti svojemu sinu Rihardu, ki ga je tudi izučil za tiskarja. Ta pa je bil bolehen, zato je oče tiskarno prodal svojemu sodelavcu Maksu Šeberju. Sin Rihard je leta 1860 potem res umrl. Blaznik pa ni imel sreče tudi pri drugem sinu, Jožefu, ki ga je prav tako izučil za tiskarja. Ta je umrl leta 1863, ko se je na drugi svet pri komaj 52 letih preselila tudi žena Frančiška, njegova zvesta družica in pomočnica pri razpečavanju posameznih knjig in listov.
Šestdeseta leta so mu zaradi oživljenega narodnega gibanja prinesla še več naročil. Včlanil se je v ljubljansko Narodno čitalnico in postal tiskar vseh njenih letopisov, plakatov in koncertnih listov. K sodelovanju pa so ga pritegnili tudi Družba sv. Mohorja, Slovenska matica in Dramatično društvo.

Svojo delavnico je ves čas izpopolnjeval. Leta 1829 sta v njej delala le dva stavca, v tridesetih letih pa že pet. Število se je z nakupom in uvedbo novih strojev sproti še povečevalo. V času tiskanja Prešernovih "Poezij" jih je delovalo že štirinajst. Tako je iz preproste delavnice ustvaril moderno tiskarsko podjetje, ki mu je prinašalo lep dobiček. Njegova tiskarna je veljala za najboljšo na Slovenskem. Žal pa po smrti dveh izučenih sinov ni imel več primernega naslednika, ki bi nadaljeval njegovo obrt. Zaradi tega je leta 1871 delavnico s hišo vred ponudil v odkup Slovenski matici, ki je leto prej po vzgledu Družbe sv. Mohorja zaprosila za koncesijo za ustanovitev lastne tiskarnice in jo tudi dobila. Ker pa se niso mogli dogovoriti za primerno ceno, je Jožef vztrajal pri delu, čeprav je že presegel starostno dobo sedemdesetih let. V tistem času pa je tudi že trpel zaradi obolenja jeter, vsled česar je tudi umrl v noči z 22. na 23. junij 1872 ob enih zjutraj.

Pogreb Jožefa Blaznika je bil slovesen, kot se je za skrbnega družinskega očeta, ki ga je objokovalo sedem še živih otrok, slavnega meščana Ljubljane, svetovalca trgovinske in obrtniške zbornice, tiskarskega sodruga, nekdanjega predsednika Izobraževalnega društva za tiskarje itd. tudi spodobilo. Ob spremstvu štiritisočglave množice so ga pokopali pri ljubljanskem sv. Krištofu. V slovo so mu zapeli pevci Narodne čitalnice.

S smrtjo starega mojstra, ki je tiskarno vodil kar 44 let, pa družinska dejavnost pri Blaznikovih ni zamrla. K temu so prispevale predvsem tri njegove hčerke Frančiška, Albina in Aleksandrina. K temu, da se ohrani očetova obrt, se je še posebej zavzela slednja, ki je z možem, odvetnikom Jožefom Poklukarjem, poznejšim glavarjem dežele Kranjske, spretno krmarila med čermi sodobne tiskarske stroke. Njeno delo sta nadaljevala sinova Jožef in Anton. Tiskarna je po smrti svojega ustanovitelja nosila različna imena, ki pa so vsa ohranjala spomin na izvirnega mojsta. V taki ali drugačni obliki in s poznejšo menjavo lastnikov se je prebijala skozi čas, preživela obe svetovni vojni, bila po zadnji tudi podržavljena, dokler ni končno končala v okviru časopisnega podjetja Delo, kjer je leta 1975 doživela svoj zaton.

Sočasno z zmanjšanjem pomena Blaznikove tiskarne, ki je počasi izgubljala boj s sodobnimi tokovi tiskarske stroke, pa je bledel tudi Blaznikov spomin. V ljubljansko kulturno življenje so ga tako znova priklicali šele leta 1989, ko so mu kot "tiskarju, založniku in mecenu slovenske književnosti" na Bregu št. 12 postavili doprsni kip. Zdaj s pročelja hiše, v kateri je stanoval in delal, ponosno zre na mimoidoče sprehajalce, ki pa jim o njegovem življenju in delu verjetno ni kaj dosti znanega.

Andrej Mrak