Razglednice preteklosti
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 150 glasov Ocenite to novico!
Piran
Med mogočimi lokacijami za novo vojno pristanišče se je znašel tudi Piran. Foto: Rok Omahen
Dunaj
Avstrijske oblasti na Dunaju so se odločale, kam umestiti novo pristanišče. Na fotografiji palača Hofburg. Foto: Rok Omahen
Mesto Trst se je postavilo pod zaščito Habsburžanov.
Mesto Trst se je postavilo pod zaščito Habsburžanov. Foto: Rok Omahen
Benetke
Tržačani so bili v stalnem sporu z Beneško republiko. Foto: Rok Omahen
Benetke
Vladavino tisočletne Beneške republike je prekinil Napoleon. Foto: Rok Omahen
Proti Napoleonu so se borili tudi Habsburžani. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Proti Napoleonu so se bojevali tudi Habsburžani. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Bratislava
Po porazu Avstrijcev proti Francozom je bil leta 1805 sklenjen Bratislavski mir. Foto: Rok Omahen
Vratislava
Bratislavski mir je bil podpisan leta 1805 v tej palači. Prvotno je bila zgrajena za potrebe škofije, danes pa je tam urad bratislavskega župana. Foto: Rok Omahen
Dolgoletni vladar monarhije avstrijski cesar in ogrski kralj Franc Jožef. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Dolgoletni vladar monarhije avstrijski cesar in ogrski kralj Franc Jožef. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Parlament, Budimpešta
Upravno središče ogrskega dela monarhije je bila Budimpešta. Foto: Rok Omahen
Hercegnovi
Drugo najpomembnejše pristanišče Avstro-Ogrske je bilo v kraju Hercegnovi, ki je danes del Črne gore. Foto: Rok Omahen
Herceg Novi
Topovi ob vhodu v zaliv Boke Kotorske pri Hercegnovem. Foto: Rok Omahen
Piran
Med možnimi lokacijami za glavno pomorsko oporišče monarhije je bil tudi Piran. Foto: Rok Omahen
Za varnost mesta Trst so skrbela vodna letala pod poveljstvom barona Gottfrieda von Banfielda.
Za varnost mesta Trst so skrbela vodna letala pod poveljstvom barona Gottfrieda von Banfielda. Foto: Rok Omahen
Pulj
Pulj je postal glavno pristanišče Avstro-Ogrske vojne mornarice. Na fotografiji ostanki rimskega amfiteatra. Foto: Rok Omahen
Obrambni obalnih mest je precej pozornosti namenjal tudi načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske grof Franz Conrad von Hötzendorf. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Obrambi obalnih mest je precej pozornosti namenjal tudi načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske grof Franz Conrad von Hötzendorf. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Pulj
Nekdanja beneška utrdba v Pulju, v kateri ima danes prostore Zgodovinski in pomorski muzej Istre. Foto: Rok Omahen

Dodaj v

Kako bi Avstro-Ogrska skoraj zgradila umetni otok pred Piranom – 1. del

Zgodba o glavnem pomorskem oporišču dvojne monarhije
3. julij 2016 ob 06:20
Ljubljana - MMC RTV SLO

Občutki prijetno toplih, če ne že kar vročih sončnih žarkov, ki se vpijajo v telo, in hladna osvežitev v morskih valovih, ki še kako prija po nekoliko daljšem času na soncu, bodo v prihajajočem poletju prav gotovo zopet privreli na plano.

Morje je že primerno ogreto tudi za najbolj premražene izmed nas, ki bomo z nekoliko oklevanja, pa vendar pogumno zakorakali proti valovom. Seveda obstaja nešteto možnosti dejavnega, pa tudi nekoliko manj dejavnega preživljanja dopusta ali počitnic. Poleg obiska obalnih letovišč lahko tudi drugod po naši državi najdemo kotičke za dejavno preživljanje prostega časa, pa tudi zgolj za lenarjenje.

Morda vas bo pot že to poletje zanesla v Istro. Ostankov preteklih časov, ki pričajo o naši nekdanji skupni državi Avstro-Ogrski pa tudi o starejših časih je v Istri še dovolj. Verjetno največ jih najdemo na skorajšnjem krajnem koncu polotoka v Pulju in v njegovi neposredni okolici. Razlog za to je preprost. Po revolucionarnih dogodkih v letu 1848 so se v takratnem Avstrijskem cesarstvu odločili, da bo glavno pomorsko oporišče monarhije v Pulju. Toda pot od ideje do gradnje pristanišča je bila dolga in najprej se je bilo treba znebiti malarije.

Politična ureditev Avstrije (1848-1918)
V dobrih petinšestdesetih letih, od revolucionarnega leta 1848 pa do predvečera prve svetovne vojne, se je država, v kateri so takrat prebivali naši predniki, navznoter in navzven spreminjala. Slovenci so živeli znotraj Habsburške monarhije razdrobljeni po različnih avstrijskih deželah (največ na Kranjskem, pa tudi na Koroškem, Štajerskem in Goriškem). Manjši del Slovencev (dan. Prekmurje) je živel zunaj območja avstrijskih dednih dežel, na Ogrskem. Država se je do leta 1804 imenovala Habsburška monarhija, naslednjih triinšestdeset let, do leta 1867, pa Avstrijsko cesarstvo. Tistega leta so Madžari dosegli personalno unijo v odnosu z Dunajem, kar je pomenilo, da je Budimpešta postala enakopravna Dunaju – država je postala dualistična oz. dvojna monarhija. To je bilo mogoče zaradi šibkosti dunajskega dvora po porazu v vojni s Prusijo. Po ustavnih spremembah v istem letu se je Avstrijsko cesarstvo preimenovalo v Avstro-Ogrsko, ki je v taki obliki ostala do konca 1. svetovne vojne leta 1918.

Slovenci v Avstro-Ogrski

Madžari so tako precej hitro dosegli uresničenje velikega dela zahtev, izrečenih v revolucionarnem letu 1848, v času, ki se ga pogosto imenuje tudi pomlad narodov. Slovenci po drugi strani nismo bili tako uspešni, čeprav je podlaga za to obstajala. Ideje po združitvi vseh Slovencev v eno enoto v okviru avstrijske države je objavil Matija Majar - Ziljski v programu Zedinjena Slovenija v revolucionarnem letu 1848. Po zadušitvi revolucije in z nastopom desetletnega obdobja Bachovega absolutizma (Alexander Bach je bil avstrijski notranji minister) so bile ideje Zedinjene Slovenije potisnjene ob stran, vse do objave majniške deklaracije v maju 1917, ko so slovenski, hrvaški in srbski poslanci dunajskega državnega zbora predstavili zahtevo po preoblikovanju dualistične monarhije v trialistično. Razplet je znan – cesar Karel I. je temu sprva nasprotoval, šele v letu 1918 je pokazal pripravljenost na spremembe v smeri trializma, vendar takrat je bilo že prepozno – jugoslovanski narodi so se odločili za svojo državo.



Monarhija potrebuje mornarico
S širitvijo Habsburžanov na jadransko obalo se je pokazala potreba po graditvi utrdb in vzpostavitvi lastne mornarice, ki bi varovala obalne kraje in zaledje ter odvračala morebitne napadalce. Habsburški pohod na Jadran se je začel proti koncu štirinajstega stoletja, ko se je mesto Trst postavilo pod habsburško zaščito. Tržačani so bili v stalnem sporu z Beneško republiko glede prevlade na severnem Jadranu, zato so se v zameno za varnost odpovedali samostojnosti. Mesto je pod Habsburžani ohranilo posebne privilegije in pozneje (v 18. stoletju) tudi postalo svobodno pristanišče. Po bitki pri Mohaču leta 1526, kjer je osmanska vojska premagala združeno madžarsko koalicijo, so Habsburžani pridobili nekatera območja na Ogrskem in Češkem, pa tudi dele dalmatinske obale, kjer pa je bila še vedno zelo močna Beneška republika. Prisotnost osmanskih Turkov v teh časih je pomenila precejšnjo nevarnost tako za obalna mesta kot tudi za zaledne dežele. Sredi 16. stoletja so tako začeli graditi obalne utrdbe v Trstu in na Reki.

O začetku avstrijske mornarice lahko govorimo po letu 1786, ko je Dunaj kupil prvi dve ladji za svoje matično pristanišče v Trstu. Vseeno pa je moralo preteči še nekaj desetletij, preden je avstrijska mornarica postala (vsaj) regionalna sila tudi na morju.

Evropa se hitro spreminja
Konec osemnajstega in začetek devetnajstega stoletja označuje obdobje hitrih političnih sprememb v Evropi. V dokaj počasno in monotono dogajanje na stari celini je posegel Napoleon, ki je dodobra pretresel tradicionalne evropske monarhije. Padec več kot tisočletne Beneške republike leta 1797 je nakazoval začetek burnega obdobja in hitrih sprememb, ki so se kazale v spremembah državnih meja. Z mirom v Campo Formiu istega leta je Habsburška monarhija izgubila Lombardijo, dobili pa so območja Beneške republike z Istro in Dalmacijo. Vendar zgolj za osem let. Po habsburškem porazu proti Francozom je bil v letu 1805 sklenjen Bratislavski mir, s katerim je takratno Avstrijsko cesarstvo (Habsburška monarhija se je leto dni pred tem preimenovala v Avstrijsko cesarstvo) izgubilo vse ozemeljske pridobitve campoformijskega miru. Tudi to stanje ni trajalo dolgo – le deset let. V vmesnem času (1809-1813) so bile na našem območju ustanovljene Ilirske province, ki tudi niso trajale dolgo. Po Napoleonovih porazih v letih 1813 in 1814 je bila francoska vojska prisiljena v kapitulacijo. Naslednje leto (1815) je bil na Dunaju sklican kongres evropskih velesil, ki je po Napoleonovi kapitulaciji imel nalogo začrtati nove meje v Evropi. Avstrijsko cesarstvo je na kongresu ponovno pridobilo izgubljena območja iz zadnje vojne in kar nekaj ladij italijanske mornarice, ki so bile zasidrane v severni Italiji.

S pridobitvijo Ilirskih provinc, Lombardije in Benečije ter s ponovno vzpostavitvijo nadzora nad modenskim in toskanskim vojvodstvom se je precej povečala avstrijska obala in s tem tudi potreba po vzpostavitvi močne mornarice, ki bi imela zaledje v dobro utrjenih pomorskih oporiščih. Avstrijska obala je bila namreč dokaj dolga, saj je na zahodni jadranski obali potekala vse od Benetk, preko Trsta, današnje slovenske obale, Istre, Dalmacije, do Boke Kotorske v današnji Črni gori.

Upor v Benetkah
Po avstrijski pridobitvi Benetk je bilo popolnoma pričakovano in logično, da bo najpomembnejše mornariško oporišče umeščeno na to območje. Glavni pomislek proti takšni odločitvi pa je bila bojazen pred večinskim italijanskim prebivalstvom v Benetkah in zaledju, ki so bili odkrito protiavstrijsko nastrojeni. Revolucije v letu 1848, ki so se razplamtele po Evropi, niso prizanesle niti habsburškim deželam, pa tudi Benetkam ne. Tudi v beneški laguni je izbruhnil upor in oborožen spopad. Avstrijska mornarica je vzpostavila pomorsko zaporo mesta, ki je povzročila težave s preskrbo in posledično lakoto prebivalstva, pospremljeno tudi z obsežnim topovskim obstreljevanjem lagune. Upor je bil zatrt šele v letu 1849, ko je danski mornariški častnik Hans Birch von Dahlerup (1790-1872), v tem času že v službi Avstrije, uničil upornike in ponovno zavzel Benetke.


Hans Birch von Dahlerup
(25. 8. 1790 –26. 9. 1872) je bil danski in avstrijski mornariški častnik. V letu 1848 je na pobudo takrat komaj osemnajstletnega cesarja Franca Jožefa I. (1830-1916) prevzel poveljstvo nad avstrijsko mornarico in jo dodobra prenovil. Predtem so mornarico sestavljali v glavnem častniki italijanskega (beneškega) rodu, ki so za poveljevanje uporabljali italijanski jezik. Kapitan von Dahlerup je v februarju 1849 napredoval v čin kontradmirala danske mornarice in mesec dni pozneje, v marcu 1849, v čin viceadmirala avstrijske vojne mornarice. Uvedel je enotno poveljevanje v nemškem jeziku in ustanovil pomorsko vojaško akademijo v Trstu. Na položaju poveljnika mornarice je ostal do leta 1851.


Po zatrtju upora v Benetkah in ponovni vzpostavitvi reda v Avstrijskem cesarstvu je bil pred vodilnimi vojaškimi oblastmi v državi čas za premislek o nadaljnjih korakih. Upor, kakršen se je zgodil v Benetkah, bi se kljub neusmiljenemu odzivu dunajskega dvora lahko ponovil kadar koli. Benetke kot lokacija glavnega avstrijskega pomorskega pristanišča so se kot take izkazale za neustrezne, saj bi bilo sila neugodno imeti glavno mornariško oporišče v kraju, kjer je večina prebivalstva nastrojenega proti državi in kjer je do upora v preteklosti že prišlo. Pred Hansom von Dahlerupom je bila naloga poiskati nov dom za avstrijsko vojno mornarico.

Iskanje primernega pristanišča
Avstrijsko cesarstvo je imelo v drugi polovici 19. stoletja pod nadzorom okoli dva tisoč petsto kilometrov obale, upoštevajoč celotno zelo razčlenjeno obalo dalmatinskih otokov pa blizu sedem tisoč kilometrov. Na tako prostranem območju bi pričakovali, da bo dokaj preprosto poiskati primerno domovanje za ponos cesarske flote, toda ni bilo ravno tako. Naravne danosti oziroma omejitve (predvsem relief) so pogojevale in omejevale izbor lokacije, pa tudi poselitev in obmejna lega sta odigrali svojo vlogo.

Pestra narodnostna struktura dvojne monarhije se je odražala tudi v njeni mornarici. Po podatkih naj bi bilo leta 1914 v njej 31 odstotkov Hrvatov, dobrih 20 odstotkov Madžarov, 16 odstotkov Avstrijcev (nemško govorečih prebivalcev monarhije), 14 odstotkov in pol Italijanov ter 12 odstotkov Slovanov, od katerih naj bi bili trije odstotki Slovencev. Podatki se sicer nekoliko razlikujejo pri posameznih avtorjih. Tako naj bi posadko bojne ladje 1910 sestavljalo 30 odstotkov Hrvatov, 24,5 odstotka Avstrijcev, 12,5 odstotka Madžarov, 18 odstotkov Italijanov, 7 odstotkov Čehov in Slovakov, 3,6 odstotka Slovencev in en odstotek Poljakov. Delež slovenskih častnikov v avstro-ogrski mornarici pa je bil večji in se je gibal okoli desetih odstotkov.


Pristanišče v Trstu ni bilo izbrano za glavno avstrijsko mornariško oporišče. Med glavnimi razlogi za takšno odločitev so bili, poleg cesarju ne ravno najbolj naklonjenega prebivalstva tudi stroški nadgradnje, ki bi jih tovrsten projekt zahteval. Avstro-ogrske vojaške oblasti so pri gradnji obrambnih sistemov imele vedno v mislih predvsem italijansko nevarnost.

Trst je bilo svobodno mesto in kot tako brez obalnih utrdb, ki jih morali še zgraditi. Stroški utrditve mesta so bili ocenjeni na okoli osemdeset milijonov kron, kar je bilo za skoraj dve popolnoma novi bojni ladji. Poleg gradnje utrdb in obalnih baterij bi morali vzpostaviti tudi točno določene koridorje vstopa in izstopa v mesto, vmesno morje pa ustrezno zavarovati s podvodnimi minami. Obramba mesta je bila pomembna predvsem med prvo svetovno vojno, česar se je zavedal tudi načelnik generalštaba avstro-ogrske armade Franz Conrad von Hötzendorf (1852-1925), ki je še pred vojno pripravil načrte za utrditev obale. Med vojno so za obrambo mesta in njegove infrastrukture skrbela vodna letala pod poveljstvom Gottfrieda von Banfielda (1890-1986), prvega poveljnika tržaške pomorske baze. Poleg Lohnerjevih vodnih letal so mesto varovale še ladje cesarsko-kraljeve vojne mornarice, predvsem obalne obrambne ladje SMS Wien, SMS Budapest ter nekaj torpednih čolnov.


Med resnimi kandidati za glavno pomorsko pristanišče monarhije se je znašel tudi Kotor, v zalivu Boke Kotorske (danes del Črne gore), na skrajnem jugu monarhije. Njegova lega je bila obenem prednost in slabost, ki je v končni fazi privedla do opustitve načrtov, da bi na tem mestu zgradili glavno pomorsko bazo. Zaliv Boke Kotorske je bilo mogoče zaradi ozkega vhoda v notranjost dokaj enostavno varovati, obenem pa bi enako precej preprosto zaprli izhod ladij iz pristana. Še večja težava pa je bila v zaledju Kotorja. Mesto je bilo dobro zavarovano z okoliškimi gorami (planina Lovćen se razprostira do skoraj 1750 metrov nadmorske višine), toda te gore so bile pod črnogorsko oblastjo. V primeru vojne bi lahko Črnogorci strateško namestili topništvo po okoliških hribih in bombardirali ladje v zalivu Boke Kotorske. Poleg tega pa je bil Kotor razglašen za tako imenovano svobodno mesto (podobno kot tudi Trst), zato so bile trdnjave demontirane, ostale pa so zgolj obalne baterije. Kotor in zaliv Boke Kotorske ni bil izbran za glavno pristanišče, je pa območje postalo drugo najpomembnejše pristanišče poznejše avstro-ogrske vojne mornarice. Na samem vhodu v zaliv Boke Kotorske je Hercegnovi, ki je bil leta 1853 razglašen za vojno pristanišče. Sočasno s tem razglasom so začeli tudi graditi nove obalne utrdbe in nadgrajevati nekdanje beneške utrdbe.

Med kandidati za lokacijo novega pristanišča so se znašli še Dubrovnik, Zadar in Vis, vendar so bili vsi zaradi svoje lege zavrnjeni. Težava je bila v zunanjih dalmatinskih otokih, kjer bi sovražne mornarice dokaj enostavno vzpostavile pomorsko blokado in tako zadržale avstrijske vojne ladje v pristanišču.

Odločitev je padla
Cesarsko-kraljeva komisija za utrditev obale (Kaiserliche und Königliche Zentralbefestigungskomission) se je skupaj z viceadmiralom von Dahlerupom odločila za gradnjo novega pristanišča na območju Pulja.

Lokacija Pulja, kot načrtovanega mesta za glavno pomorsko oporišče monarhije je bila izbrana po tehtnem premisleku. Širše območje južne Istre je bilo sredi 19. stoletja precej drugačno od današnjega. Območje ni bilo najprimernejše za poselitev, saj je bila zaradi številnih zamočvirjenih predelov tam malarija. Šele po obsežnih melioracijah je prostor postal primeren za poselitev in namestitev večjega moštva vojakov.

Okolica Pulja je bila poseljena že v rimskih časih, o čemer pričajo tudi ostanki rimskega amfiteatra, ki je ena glavnih znamenitosti današnjega Pulja. Mesto je bilo utrjeno že v beneških časih. Benečani so zgradili posamezne obrambne kastele in utrdbe okoli mest ter zidove okoli pristanišč. Glavno beneško utrdbo so začeli graditi v letu 1630 in jo tudi dve letipozneje dokončali. Avstrijci so leta 1804 izvedli obsežna gradbena dela, s katerimi so utrdbo posodobili in na novo opremili, da je zadovoljevala potrebe tedanjega časa. Utrdba kljubuje času še danes in jo je tudi mogoče obiskati, saj sta v njej Zgodovinski in pomorski muzej Istre.

Še pred prihodom večjega števila mornarjev v Pulj pa je bilo treba poskrbeti za njihovo varnost. V okolici Pulja se je namreč skrival prav poseben sovražnik, ki je pretil tako vojaštvu kot tudi civilnemu prebivalstvu. Majhni, tihi in skorajda neopazni, pa vendar smrtonosni, so bili komarji, ki so prenašali malarijo.

V nadaljevanju prihodnjo nedeljo bomo pogledali, kako je avstro-ogrska oblast začela graditi obrambne sisteme in pripadajočo infrastrukturo. Nekaj besed bomo namenili tudi posadkam, ki so skrbele, da je delo na utrdbah potekalo nemoteno.

Rok Omahen

Prijavi napako
Komentarji
evropa
# 03.07.2016 ob 07:11
fajn prebirati malce o zgodovini. dobro delo g. Omahen
Luka Novak
# 03.07.2016 ob 07:56
Odličen članek !

Na žalost je avtor osamljen primer kakovosti ob veliko večjem številu nekakovostnih v drugih rubrikah, predvsem tistih, ki so pomembne za sedanjost in prihodnost Slovenije.
pandicaa
# 03.07.2016 ob 09:10
Zanimiv članek.

Namesto EU bi bila ponovno zanimiva vzpostavitev Centralne Evropske unije (Češka, Avstrija, Slovenija, Slovaška?, Madžarska?). Srednja Evropa ima ogromne geostrateške prednosti, ki jih majhne države same ne morejo unovčiti.
Serpente
# 03.07.2016 ob 08:47
Ja, zares odlicen clanek.
Zakaj se nahaja ocenjevanje na zacetku clanka?
Postavite zvezdice/link za ocenjevanje na koncu clanka.
vremenko
# 03.07.2016 ob 09:57
Res zanimivo. Sicer je pa zame Piran najlepše slovensko mesto. Tukaj je ena čudovita galerija fotografij Pirana: 10 Most Beautiful Pictures Of Piran
clutch00
# 03.07.2016 ob 10:45
lahko se nam kolca po AOju, ogromno velikih projektov se je zgradil na slovenskem ozemlju. Sedaj je velik izziv postavt 20km zeleznice
Janez1965
# 03.07.2016 ob 10:22
Zanimiv članek.

Opušene AO utrdbe v okolici Pulja so zares vredne ogleda, jih pa neusmiljeno uničuje zob časa... kar ni uničila Italijanska oblast je imela pod kontrolo JNA (in nekaj utrdb celo zgledno vzdrževala), od demokracije pa vse prerašča zelenje...
velenjcan
# 03.07.2016 ob 09:49
Zanimivo branje, hvala.
Ena sama pripomba: s topovi se obstreljuje ali granatira, z bombami oz. z letali se pa bombardira.
ABADON
# 03.07.2016 ob 08:01
Na zalost se pod redkimi clanki razvije kaksna pametna debata, ker vecina raje komentira vsebino in kvaliteto drugih clankov in novinarjev kot pa ta pod katere stresajo svoje bistroumnosti..
Oranžni
# 08.07.2016 ob 13:56
Super članek, hvala g. Omahen.
Lupo
# 03.07.2016 ob 19:30
Lahko se bojimo, da bo arbitražno sodišče ugotovilo, da bi morala Istra do Opatije spadati v državo Slovenija?

Hočeš tri Mišiće, šest Popovićev in osem Matićev?
Barb Wire fan
# 11.07.2016 ob 20:58
Pravzaprav, g. velenjčan, po SSKJ:

bombardírati -am nedov. in dov. (ȋ) metati bombe iz letala ali z artilerijskim orožjem
PONOS
# 05.07.2016 ob 10:06
Park
Ja seveda kar tolaži se.
SFRJ je bila za Slovenijo najbolj dobičkonosna,razvojna povezava.Zakaj?
Zato ker je imela Slovenija popolni monopol nad SFRJ trgom 22 milionov ljudi.
Zahodni izdelki so imeli carino + davek in niso bila konkurenčna....Slovenija je doživela največji gospodarski razscvet prav v SFRJ.Poleg zaščite in monopola je dobivala surovine in delovno silo na pol zastonj.
Lipoglav
# 03.07.2016 ob 13:12
Čestitam za odličen članek.
So vakeres?
# 04.07.2016 ob 13:24
Pandicaa,
ne se pustit motit od evropaconov:
Ko so delali Balkanski pakt ok.1950 v strahu pred ZSSR, me Tito menda zinil:
Ja, počasi bi ga razširili ta Pakt tja gor do vključno Poljske.
Kar se tiče tegale "našega" evropejstva, pa je vredno pogledati na zadnjo platnico knjige
DANES SLOVENIJA IN NIKDAR VEČ iz leta 1997, samozaložba avtorjev, članov Gibanja 23. december. Avtor citata je Rudi Merljak, prof. pedag.-Nekoliko predolgo, da bi zdaj prepisoval.
galoper
# 03.07.2016 ob 14:48
Lahko se bojimo, da bo arbitražno sodišče ugotovilo, da bi morala Istra do Opatije spadati v državo Slovenija?
Park
# 03.07.2016 ob 13:31
Kako bi Avstro-Ogrska skoraj zgradila umetni otok pred Piranom – 1. del

Pa ga ni - 2.del

Verjamem, da bi ga zgradili! AO nas je povezala s svetom (železnica), večina podjetij, ki so še danes aktivna je nastalo takrat. Dokler smo bili pod AO smo bili vzoren, priden, deloven, inovativen narod. In te lastnosti smo prineslo v SFRJ, zato pa smo bili najuspešnejša država SFRJ-ja.
Balkan nas je pokvaril, prejšnji režim pa pohabil, in te lastnosti smo prineslo v samostojno SLO. Zato pa smo danes na repu Evrope!
beli golob
# 03.07.2016 ob 10:46
@pandicaa:

Madonca pandica, kako si ti pametnaaaa! Me zanima česa si se "navlekla" že na vse zgodaj zjutraj? Tvoja razmišljanja o povezavi omenjenih državic namesto EU-je, so pokazatelj koliko soli v glavi premore določen komentator tvoje bramže!
Kazalo