Lev Nikolajevič Tolstoj je bil potomec stare plemiške družine. Na posestvu v Jasni Poljani je skušal s preprostim kmečkim življenjem in delom uresničiti svoj nauk - 'tolstojanstvo'. Nauk je osnovan na pacifizmu; pisatelj ni odobraval nasilnih metod socialistov. Prepričan je bil, da se je proti krivicam in zatiranju mogoče boriti s pokorščino Kristusovim naukom. Foto:
Lev Nikolajevič Tolstoj je bil potomec stare plemiške družine. Na posestvu v Jasni Poljani je skušal s preprostim kmečkim življenjem in delom uresničiti svoj nauk - 'tolstojanstvo'. Nauk je osnovan na pacifizmu; pisatelj ni odobraval nasilnih metod socialistov. Prepričan je bil, da se je proti krivicam in zatiranju mogoče boriti s pokorščino Kristusovim naukom. Foto:
Ob razhodu s Pravoslavno cerkvijo je prišlo celo tako daleč, da je Tolstoj zavrnil cerkvene dogme o sveti Trojici in vstajenju ter celotni nauk o Kristusovi božji naravi. Bolj kot sta Cerkev in država pisatelja črtili, več privržencev je imel, leta 1901 pa ga je končno doletelo izobčenje.

Starec je kosil pred njim enakomerno in na široko prestavljal noge s stopali navzven in s točno, enakomerno kretnjo, ki ga očitno ni veljala nič več napora, kot če bi bil pri hoji mahal z rokami, kar igraje je polagal visoko, zmeraj enako, res. Kakor da tega ne dela on – kakor da ostra kosa sama žvižga po sočni travi.

L. N. Tolstoj, Ana Karenina
Leta 1862 se je v Uspenski katedrali poročil Sofijo Behrs. Poročni obred, ki je tako kot mnogo plemiških porok tistega časa združeval pravoslavne in ljudske rituale, je Tolstoj uporabil kot vzor za prizor poroke Levina in Kitty v Ani Karenini. Sofija oz. Sonja je bila pisatelju v pomoč tudi pri njegovem delu. Med drugim je sedemkrat prepisala njegov roman Vojna in mir od prve do zadnje besede.

Ali naj se človek sramuje svojega dela? Ali so vam očetje kdaj rekli, da se sramujejo, ker delajo? Niso. Kaj je sramotnega v tem, da človek preživlja sebe in svojo družino v potu svojega obraza?

(iz dnevniških zapiskov)
Jasno Poljano je Tolstoj podedoval po svoji materi in mu je bila zato še toliko bolj ljuba. Potem ko je staro hišo zakvratal, si je uredil hišo na pristavi posestva Volkonskih. Pred tem pa je skušal narediti vse, da ne bi razpadajoče materine dediščine prodal; prodal je vseh enajst preostalih vasi s tlačani vred, zaloge hlodovine in konje. A kljub temu ni uspel nabrati dovolj denarja za odpravo dolga.
Pisatelj je leta 1859 ustanovil prvo šolo za vaške otroke, do leta 1862 pa je bilo v okraju že trinajst šol. Učitelji so bili v veliki večini študentje, ki so jih zaradi revolucionarnih nazorov izključili z univerz. Poleg šolskih reform pa je Tolstoj svojim kmetom prepustil velik del zemlje, čeprav nikjer v Rusiji niso tako velikodušno upoštevali tedaj izrečenega carjevega razglasa.

Nagnjenj, prijateljstva, ljubezni, kakor je Pierre razumel, Karatajev ni imel; ljubil je pa vse in v ljubezni živel z vsem, s čimer ga je vezalo življenje, posebno s človekom – ne s kakim določenim človekom, ampak s tistimi, ki jih je imel pred seboj.

L. N. Tolstoj; O Platonu Karatajevu, Vojna in mir

Lev Nikolajevič Tolstoj se je rodil 9. septembra 1828 na posestvu v Jasni Poljani kot potomec stare plemiške družine, ki je bila tako ali drugače povezana z mnogimi drugimi aristokratskimi družinami. Tolstojev bratranec v četrtem kolenu je bil celo pesnik Aleksander Sergejevič Puškin. Starši so mu umrli, ko je imel 19 let, zanj in njegove štiri brate in sestre pa je poskrbelo številno sorodstvo.

Razvratno življenje nekega plemiča
Študij prava in orientalskih jezikov mladi Tolstoj kmalu opusti in tako verjetno potrdi mnenje tamkajšnjih učiteljev, da je pravzaprav nesposoben in len. Sledi obdobje razvrata, kvartanja in za tedanje ruske plemiče tipičnega brezskrbnega z veliko žlico zabave zajemajočega življenja. Dolgovi mladega Tolstoja pripeljejo do tega, da se pridruži vojski na Kavkazu, kjer pa se veseljačenje nadaljuje. Leta 1855 je zakvartal svojo najljubšo hišo. Na Krimu je dva dni in dve noči igral s svojimi častniškimi tovariši in nepretrgoma izgubljal. V svojem dnevniku je tedaj priznal: ''Izgubil sem vse – tudi hišo v Jasni Poljani. O tem nima smisla pisati; sam sebi se tako gnusim, da bi rad pozabil, da obstajam.''

Hiša in posestvo (2000 akrov zemlje z 200 tlačani), ki ju je Tolstoj podedoval po smrti staršev leta 1847, sta mu pomenila tako rekoč vse. Svojemu bratu celo piše, da hiše za nič na svetu ne bi prodal in da je zadnje, od česar se je pripravljen ločiti – ne glede na to, da hiša ni bila v nič kaj zavidljivem stanju (odstopajoča barva, trhla veranda, puščajoča streha). A je bil primoran storiti prav to. Hišo je kupil krajevni trgovec, nato pa so jo podrli in prodali po delih. Tolstoj se je naselil v manjši hiši na pristavi starega posestva Volkonskih (gre za staro plemiško družino, s katero so bili Tolstojevi v sorodu).

Želja po pristni ruski prsti
Od tedaj naprej si je pisatelj želel postati zgleden poljedelec, slikar, glasbenik, pisatelj, pri tem pa mu je bilo resnično veliko tudi do blagostanja njegovih kmetov. Prizadeval si je urediti reforme, šole za vaške otroke, pri tem pa je bil pogosto tretiran kot čudak (treba je priznati, da je bilo pogosto res tako). Tolstojev odnos do ruskega kmeta je bil v duhu tedanje dobe naravnan precej romantično: sanjal je o tem, da bo zapustil svoj privilegirani stan in živel od zemlje kot kmet. To je celo skušal uresničiti, ko se je leta 1862 s svojo ženo Sonjo naselil na posestvu v Jasni Poljani.

Odslovil je vso služinčad in začel sam kmetovati. Poskus pa je žalostno propadel, saj ni hotel skrbeti za prašiče, ki so bili v končni fazi izstradani do smrti, ni bil pripravljen delati gnjati, masla in ni vedel, kdaj je treba orati ali okopavati polja. Vrnil se je v Moskvo, v Jasni Poljani pa se je zapiral v sobo in delo prepuščal najetim delavcem. Z leti pa se je njegova želja po (idealiziranem) kmečkem življenju le še okrepila. Naučil se je izdelovati čevlje in pohištvo, celo opustil pisanje in neprestano delal na polju. V popolnem nasprotju s tedanjim življenjem je začel oznanjati čistost in celo postal vegetarijanec.

Brez mesa, a z živo kokošjo
Neka anekdota v zvezi z njegovim vegetarijanskim prepričanjem celo pravi, da ga je nekoč obiskala ena izmed njegovih tet, ki je zahtevala, da ji postrežejo s piščancem. Ko pa je prišla k večerji, jo je ob mizi pričakala na sosednji stol privezana živa kokoš. Slikar Ilija Jefimovič Repin, ki ga je pisatelj poklical, da naslika njegov portret, pa je v svojih spominih zapisal, da mu je Tolstoj na vsak način hotel pokazati, kako orje 'po kmečko'. Ko so prišli mimo kmetje iz Jasne Poljane, so se le spoštljivo priklonili in, ne da bi trenili z očesom, odšli dalje. A je naključje hotelo, da se je prikazala še ena gruča kmetov iz sosednje vasi, ki se je ustavila in začudeno s posmehom v izrazu strmela v Tolstojevo početje.

Močan nagon da kopico otrok
Ni pa Tolstoj občudoval le kmečkega življenja, temveč tudi kmečke ljudi, rad je poljubljal kmečke može, kmečkim ženskam, ki so ga spolno silno privlačile in mu bile kot fevdalnemu gospodu lahko dostopne, pa se sploh ni mogel upreti. Tolstojev dnevnik je bil poln podrobnosti o osvajalskih podvigih med njegovimi tlačankami. Na večer pred poroko je – kot je bilo v tistem času v navadi – svojo nevesto Sonjo seznanil z vsebino dnevnika. Ne glede na to, da pisatelj ni bil najbolj čednega izgleda, je imel poleg trinajstih otrok iz zakona še najmanj ducat otrok, ki so odraščali v kmečkih hišah njegovega posestva.

Izmed vseh teh kmečkih žena pa mu je največ pomenila Aksinja Bazikina, s katero je sicer skušal pretrgati odnose po poroki, a se je, potem ko je končal roman Vojna in mir, z njo začel znova videvati. Imela sta tudi sina Timofejs, ki je bil pozneje kočijaž na Jasni Poljani.

Sedemkrat prepisan roman
Zakon s Sofijo (Sonjo) Behrs, hčerko hišnega zdravnika kremeljskega dvorca Andreja Behrsa in kneginje Ščerbacke, ni bil ravno srečen. Prvih osem let je bila Sonja neprestano noseča, v svoj dnevnik je zapisala, da se je vedno hotel ljubiti z njo, še preden si je opomogla od poroda. Tolstoj do svoje mlade žene (ob poroki je bila stara 18 let, on pa 34 let) ni bil nič kaj uvideven, služila mu je kot osebna tajnica in cele noči prepisovala rokopis Vojne in miru – roman, ki ima več kot 1000 strani oziroma več kot 5000 strani rokopisa, naj bi Sonja prepisala sedemkrat – čez dan pa jo je prepuščal 'ženskim opravilom', medtem ko se je sam podal na lov ali po zabavah.

Vojna in mir, ki govori o usodi nekega naroda
Vrnimo se k Tolstojevemu odnosu do ruskega kmeta. Pisatelj se je gotovo zavedal dvojnosti svojega življenja, ko se kot plemič trudi živeti kot kmet. Po drugi strani pa se je kot pisatelj zavedal, da lahko vodi in prosvetljuje ljudstvo (zato tudi ustanavljanje šol, pisanje ljudskih povesti … ), obenem pa je bil tudi prepričan, da so le kmetje resnični učitelji življenja in da imajo višji moralni čut kot plemiči. Zgled takega kmeta je lik Platona Karatajeva v Vojni in miru. Ta obsežna epopeja je bila sprva zasnovana kot roman o dekabristih (upornikih, ki so skušali spodmakniti vlado carsko vlado decembra 1825), a je raje prešel na roman o ruskem življenju v začetku 19. stoletja, v času Napoleonovih vojn.

Po eni strani gre za sliko aristokratske družbe, osnovna misel je po pisateljevih besedah ''misel na ljudstvo'', pri tem pa se je opiral tudi na resnične ljudi (npr. general Kutuzov), po drugi pa gre za opis Napoleonovega napada Rusije ter popis usode celotnega naroda.

Pri psihologiji vojaka in analizi bojev je bolj ali manj izhajal iz lastne izkušnje; kot nižji častnik se je udeležil bojev na Kavkazu, pozneje obrambe Sevastopola. Čeprav literarna zgodovina trdi, da se je prav v tem delu svojega pisanja zgledoval pri Balzacu, je prav toliko verjetno tudi to, da se je opiral na osebne izkušnje in preučevanje zgodovine. Ob pisanju Vojne in miru se je tako poglobil v čas Napoleonovih vojn, pri tem pa so bili najpomembnejši viri, iz katerih je črpal, zasebni (korespondence, dnevniki, pogovarjanje s še živimi pričami), kar mu je omogočilo, da je prodrl ne le v duha same dobe, temveč tudi v duha tedanjih ljudi.

Tolstojanstvo; lasten nauk
Tolstoj je v drugi polovici sedemdesetih letih 19. stoletja doživel t. i. moralno krizo, ki ga je spreobrnila v religioznega misleca. Ne glede na to, da literarni zgodovinarji ostro ločijo med pisateljem pred krizo in po njej, pa je Tolstoj celo svoje življenje iskal vero. Zavezan je bil iskanju duhovnega bistva in popolnosti in iskal navdih v Kristusovem življenju. Zanj je Bog ljubezen in ljubezen je tam, kjer je Bog, jedro vsakega človeka pa je v njegovi sočutnosti in zmožnosti za ljubezen (v literaturi to udejanja že omenjeni Platon Karatajev). S svojim mističnim pojmovanjem Boga, kot nekaj, kar se lahko začuti le v ljubezni in molitvi, se je Tolstoj popolnoma razšel z rusko pravoslavno cerkvijo in začel oznanjati dejavno vero, osnovano na Kristusu kot živem človeku.

S svojim naukom se je spopadel z vsemi družbenimi problemi, ki so pestili tedanjo Rusijo, in jih pravzaprav nihče ni mogel spregledati. S tem si je nakopal jezo države in Cerkve ter si pridobil mnogo privžencev. Tolstojanstvo je vključevalo pacifizem, ki je bil precej radikalnejši od tedanjega meščanskega mirovnega gibanja, saj je popolnoma odklanjal vojno in zagovarjal državljansko nepokorščino.

Smrt na železniški postaji
Jeseni 1910 je Tolstoj na skrivaj zapustil Jasno Poljano, se s kočijo odpeljal na bližnjo železniško postajo in si kupil vozovnico (tretjega razreda) do Kozelskega, kjer je bila postaja za znan ruski samostan Optina Pustin. Že pred tem so pisatelja pogosto obhajale misli o tem, da bi se odpovedal vsemu; mučili so ga prepiri z ženo v zvezi z dediščino in želel si je le miru. Zakaj je izbral prav samostan Optino, ni znano, mogoče pa je, da je na nenadno odločitev vplival tudi roman Dostojevskega Bratje Karamazovi, kjer ima prav ta samostan pomembno vlogo, in ga je Tolstoj tik pred odhodom prebral.

Tolstoj je umrl 20. novembra na železniški postaji Astapovo, potem ko je bolan zapustil samostan. Njegove zadnje besede so bile: ''Pa kmetje? Kako umirajo kmetje?'' Leta pred smrtjo je v svoj dnevnik zapisal: ''Ko bom umiral, bi me morali vprašati, ali še vedno verjamem, da je življenje pot k Bogu in rast v ljubezni. Če ne bi imel moči, da bi odgovoril, bi zaprl oči v znamenje pritrditve, v znamenje zanikanja pa bi pogledal k višku." V odločilnem trenutku pa se nihče ni spomnil, da bi mu to vprašanje zastavil.

Lejla Švabić

Starec je kosil pred njim enakomerno in na široko prestavljal noge s stopali navzven in s točno, enakomerno kretnjo, ki ga očitno ni veljala nič več napora, kot če bi bil pri hoji mahal z rokami, kar igraje je polagal visoko, zmeraj enako, res. Kakor da tega ne dela on – kakor da ostra kosa sama žvižga po sočni travi.

L. N. Tolstoj, Ana Karenina

Ali naj se človek sramuje svojega dela? Ali so vam očetje kdaj rekli, da se sramujejo, ker delajo? Niso. Kaj je sramotnega v tem, da človek preživlja sebe in svojo družino v potu svojega obraza?

(iz dnevniških zapiskov)

Nagnjenj, prijateljstva, ljubezni, kakor je Pierre razumel, Karatajev ni imel; ljubil je pa vse in v ljubezni živel z vsem, s čimer ga je vezalo življenje, posebno s človekom – ne s kakim določenim človekom, ampak s tistimi, ki jih je imel pred seboj.

L. N. Tolstoj; O Platonu Karatajevu, Vojna in mir