Kovalcev verzov se na Slovenskem ni nikoli manjkalo, vendar Maričin častilec ni bil značilen pesnik tedanjega časa, kak reven študentek ali dijak v ponošeni obleki, ki bi s svojim pokašljevanjem dal že na daleč vedeti, da se mu bliža skorajšnja zadnja ura. Ne! Maričin oboževalec in častilec je bil strumni vojščak cesarsko-kraljeve vojske.

Visokorasel mladenič krepke postave, ostrižen na kratko, se je ponašal z lepo negovanimi brki, ki so bili pri koncu zašiljeni navzgor. Njegovo svetlomodro uniformo je krasilo cesarsko odlikovanje, rdeči ovratnik pa sta na vsaki strani označevali po dve zvezdici, kar je poznavalcu dalo vedeti, da je mož dosegel čin nadporočnika. In za pasom? Tamkaj seveda ni manjkala obvezna svetla sabljica.

Mož, ki je s svojo pojavo zbujal pozornost v ljubljanskih družabnih krogih in za katerim so se obračale radovedne dekliške glavice, je bil cesarsko-kraljevi domobranski nadporočnik Rudolf Maister.

Rod in dom
Maistrovi predniki, nemškega porekla, na kar kaže tudi priimek, so se na slovensko stran, na Ptuj, sredi osemnajstega stoletja priselili iz Srednje Štajerske. Ukvarjali so se z lončarstvom in pečarstvom, tako tudi še njegov ded Johann Seraphim, ki je bil ugleden tamkajšnji meščan.

Johannov najmlajši sin Franz Maister, rojen leta 1826, se je po družinski tradiciji tudi izučil za lončarja. Po vojaški službi pa je leta 1849 presedlal k financarjem. Kot triindvajsetletni fant je postal nadzornik v finančni straži in potem sprva služboval po Koroškem in Notranjskem, nato pa ga je pot zanesla še na Dolenjsko. Zaradi vestnega dela je bil leta 1864 povišan v finančnega preglednika, tako da si je denarno lahko omogočil skok v zakonski stan. Izbral si je Franjo Tomšičevo, hčerko uglednega gostilničarja v Trebnjem.

Maistrova sta imela tri sinove. Arturja, rojenega leta 1868, Ernesta leta 1871 in Rudolfa, ki je bil rojen 29. marca 1874 (drugo leto ob tem času se nam torej obeta stoštiridesetletnica) že v Kamniku, kamor se je družina preselila zaradi novega mesta očetovega službovanja. Tamkaj je leta 1876 za davico preminil najstarejši sin Artur.

Pri Rudolfovih šestih letih so se Maistrovi preselili v Mengeš, kjer je deček med letoma 1881 in 1883 končal dva razreda ljudske šole. Nato pa so se ustalili v Kranju, kjer sta Rudolfu ostala še dva ljudskošolska letnika. Leta 1885 se je vpisal na kranjsko nižjo gimnazijo. Kmalu zatem pa je družino zadela nesreča. Oče Franc se je leta 1887 pri enainšestdesetih letih upokojil, a je še istega leta, 23. novembra 1887, umrl in pustil vdovo Franjo samo z dvema mladoletnima otrokoma.

Franja Tomšič - Rudolfova mati
Oče Franje Tomšič, Matija, Rudolfov ded, je bil znan trebanjski učitelj in organist, ki si je pri kakih štiridesetih letih v kraju uredil tudi slovečo gostilno. Bil je dvakrat poročen in kar trije njegovi sinovi so bili tudi učitelji. Eden izmed njih, Bernard, je bil poleg tega še pesnik, pisatelj in prevajalec. Služboval je v belokranjski Vinici. Prav tako pa se je s poezijo ukvarjal tudi sin Emanuel, ki je ostal na domu. Pesmi je objavljal v Novicah in Zgodnji danici. V Trebnjem je bil nekaj časa tudi župan.

Njuna sestra Frančiška, po domače Franja, mati Rudolfa Maistra, je bila rojena leta 1834. Sprva je pomagala v domači gostilni, ki jo je do leta 1850 vodil še oče Matija, po njegovi smrti pa njena ovdovela mati. Tudi Franja Tomšič je bila slovstveno navdihnjena, saj je v spominu ohranila vrsto znanih ljudskih pravljic in pripovedk. S Francem Maistrom se je poročila pri triintridesetih letih, po njegovi smrti v Kranju leta 1887 pa je dobivala le skromno pokojnino, ki ni zadoščala za preživljanje tričlanske družine.

Poleg dveh stricev in matere Franje pa je bila za slovstveno snovanje navdušena tudi Rudolfova teta Matilda. Rojena je bila leta 1847 in je kot pesnica in pripovednica pisala v Vrtcu, Slovenki, Zvončku in Edinosti. Leto dni po Rudolfovem rojstvu se je poročila z Lovrencem Sebenikarjem, poštnim uradnikom, prevoznikom in restavratorjem z Rakeka na Notranjskem, in tamkaj prevzela njegovo restavracijo. Leta 1903 sta z možem na bližnjem Uncu kupila posestvo s hišo. Lovrenc Sebenikar je leta 1887 po smrti Franca Maistra postal skrbnik njegovih sinov Ernesta in Rudolfa in tako vplival tudi na njuno nadaljnjo življenjsko pot.

Rudolfovo šolanje in prve objave
Po očetovi smrti je mladi Rudolf nadaljeval šolanje na kranjski gimnaziji. Denarno mu je pomagal Lovrenc Sebenikar. Poleg šolskega dela se je po vzoru svojih stricev tudi sam začel ukvarjati s slovstvom. V četrtem letniku (1889/90) je začel izdajati rokopisni listič Inter nos (Med nami, op. avtorja). Eno izmed svojih pesmic pa je poslal mladinskemu listu Vrtec, ki je izhajal v Ljubljani, vendar ni bila objavljena.

Naslednje leto, 1890, ki pomeni konec njegovega gimnazijskega šolanja v Kranju, pa predstavlja tudi začetek njegovega javnega slovstvenega pojavljanja, saj mu je Vrtec objavil kratko črtico Pokopali smo jo, v kateri se je spominjal svoje preminule 84-letne babice.

Ker je bila v Kranju le nižja gimnazija, se je Rudolf Maister v šolskem letu 1890/91 vpisal na ljubljansko gimnazijo. Tu je prebil še dva letnika, petega in šestega. Tudi na svoje slovstveno delo ni pozabil. Kot petošolec je izdajal svoj rokopisni listič Večernica.

V Celju so študentje in dijaki spomladi leta 1892 ustanovili nov literarni mesečnik Vesna, in v njem že tega leta najdemo dve Maistrovi pesmici, ki ju je podpisal z vzdevkom Vuk Slavič. Prva, Mors ruit, ki je izšla 15. maja, se, kot napoveduje že naslov, spominja smrti, a ni jasno, ali se tematsko še veže na žalovanje ob izgubi babice ali pa gre za slovo od kake njegove mladostne izvoljenke. Tedaj je bil namreč star šele šestnajst let. V drugi pesmi - Ob zibki - pa izraža prepričanje, da so mu sojenice naklonile pesniški dar.

Tudi Rudolf Maister – na cesarski Dunaj
Težak denarni položaj je mladega Rudolfa po končanem šestem gimnazijskem letniku silil v to, da je prekinil gimnazijsko šolanje in se podal na Dunaj. Materina pokojnina, 16 goldinarjev mesečno, ni zadoščala za to, da bi še dve leti prebil kot gimnazijec v Ljubljani in potem še štiri leta kot študent na Dunaju. Zato je izkoristil možnost, ki mu jo je dajala cesarsko-kraljeva armada. Ta je bila tedaj sestavljena iz štirih velikih sklopov - redne vojske, mornarice, deželne obrambe oz. domobranstva (Landwehr) in črne vojske (Landsturm).

Z dokončanjem dveh letnikov domobranske kadetske šole bi Rudolf postal poklicni vojak in tako po najhitrejši poti prišel do kruha. Mladi Maister se je zato poleti 1892 - natančneje 17. avgusta - vpisal na domobransko kadetnico Landwehrkadetenschule in jo v dveh letih tudi dokončal. S tem si je pridobil naziv kadeta naslovnega četovodje (Cadet-Titular-Feldwebel).

Kljub napornemu študiju in oddaljenosti od doma pa Rudolf Maister ni pozabil na svojo poezijo. Ob njegovem odhodu so v Ljubljani štirje dijaki ustanovili tajno književno društvo Zadruga, s katerim je navezal pismene stike in tjakaj pošiljal svoje pesmi. Zadružani so ga tako šteli za svojega zunanjega člana.

Nazaj v deželo Kranjsko
Poleti 1894, ko so njegovi nekdanji gimnazijski tovariši šele opravljali maturo, je bil Rudolf Maister že korak pred nastopom poklicnega vojaka.

17. avgusta 1894 je namreč že končal dunajsko šolanje. Najprej je bil dodeljen domobranskemu bataljonu št. 25 v Ljubljani, potem pa 1. oktobra premeščen k domobranskemu pehotnemu polku št. 4 s sedežem v Celovcu. Ker pa je ta imel dva bataljona tudi v Ljubljani, je delno služboval v Celovcu, delno v Ljubljani. Sprva je opravljal službo kadeta častniškega namestnika. 1. novembra 1895 je bil imenovan za poročnika. V naslednjih letih se je potem udeležil številnih vojaških vaj, manevrov, izvidniških potovanj in pohodov po deželi, saj je domobranstvo kot druga bojna črta skrbelo za podporo redni vojski in obrambo znotraj države. Z dodatnimi tečaji in izpopolnjevanjem si je še utrdil položaj vestnega vojaka cesarsko-kraljeve armade. Bil je odličen risar vojaških položajev, telovadec, sabljač, plavalec, smučar in kolesar. Dodatno se je usposobil še v šolah za streljanje in jezdenje. Vmes je napredoval tudi v čin nadporočnika.

Vrnitev na pota poezije
Velika zaposlenost pri poklicnem delu je vojaka Maistra za skoraj šest let odvrnila od sproščenega pesniškega snovanja. Prav lahko bi se zgodilo, da bi se izgubil ob vsakodnevnem oficirskem delu. Vendar se pri Maistru ni zgodilo tako. Prav rad je ohranjal stike s svojimi pesniškimi in pisateljskimi tovariši iz gimnazijskih let ter se vključeval v društveno življenje mesta Ljubljane. Nekatere svoje pesmi pa je tudi pripravil za javno objavo. Tako se je leta 1898 zopet oglasil v leposlovnem listu Ljubljanski zvon, kjer je poslej dokaj redno sodeloval. Podpisoval se je z vzdevkom Vojanov. Z letnikom 1902/03 se je pojavil nov leposlovni list Slovan, pri katerem je Maister kmalu postal sotrudnik. Tamkaj se je podpisoval kot R. M. Vojanov ali R. M. Bojan.

Mnogo se je družil tudi z ljubljanskimi pesniki, pisatelji, glasbeniki in likovnimi umetniki ter se udeleževal javnih prireditev, družabnih srečanj in salonskih nastopov v zasebnih stanovanjih. Tako je kmalu prišel v krog ljubljanske narodnoprebudne meščanske druščine, kjer je spoznal svojo bodočo nevesto - Marico.

Marija, Mara, Marica ali Mary Sterger
Doktor Stanko Sterger je bil ena izmed zanimivih osebnosti svojega časa. Rojen je bil leta 1850 blizu Gracarjevega turna pri Šentjerneju na Dolenjskem. Šolal se je na novomeški gimnaziji, kjer je maturiral leta 1869. Potem je študiral medicino na Dunaju. Tam je sodeloval tudi v slovenskem akademskem društvu Slovenija in se odrezal kot odličen pevec. Spoprijateljil pa se je tudi s študentom prava Ignacijem Gruntarjem iz Kobarida. Pozneje ju spet najdemo skupaj v Logatcu na Notranjskem. Gruntar je bil tam notar, Sterger pa okrajni zdravnik pri glavarstvu. Njun skupni prijatelj pa je bil tedaj pesnik Simon Gregorčič, ki sta mu pomagala oba; prvi pri izdaji Poezij, drugi pa pri zdravstvenih nasvetih in nakupu posestva. Sterger se je leta 30. aprila 1883 poročil z Antonijo Mankoč, hčerko bogatega tržaškega veletrgovca. Dne 15. januarja 1885 se jima je rodila hči Marija. Ta je kmalu osirotela, saj je mati leta 1887 umrla ob drugem porodu. Ovdoveli zdravnik se je leta 1894 preselil v Ljubljano, kjer je dal svojo Marico v tamkajšnje šole. Dekle je potem končalo višjo mestno dekliško šolo. Tako se je poleg splošne izobrazbe in materinščine dobro naučila tudi nemščine in francoščine. Stanko Sterger se je po preselitvi v Ljubljano vključil v slovensko mestno društveno življenje, kot denimo v Čitalnico in v Glasbeno matico. Društvenih povezav pa je bila deležna tudi hčerka Marija. Oče Stanko je leta 1904 napredoval na položaj deželnega sanitetnega inšpektorja za Kranjsko, konec tega leta pa je na dokaj zanimiv način pozornost javnosti vzbudila tudi njegova hči.

Dekle iz pesniške zbirke
"Kdo pa je tale Marica?" se je spraševal marsikateri ljubitelj slovenske poezije, ko je jeseni 1904 prebiral najnovejšo pesniško zbirko, izdano pri Bambergu v Ljubljani. V drobni knjižici je bil namreč cel ciklus, za nameček pa še uvodnik, posvečen prav dekletu s tem imenom. Pa tudi pesnik sam ni bil kdo ve kaj znano ime med tedanjimi literati. Zanimivi uganki torej za takratne ljubitelje najnovejše slovenske pesniške bere.

Zbirka pesmi z dokaj preprostim naslovom Poezije je bila delo mladega nadporočnika Rudolfa Maistra, ki je svojemu imenu in priimku dodal še vzdevek Vojanov. Celotna vsebina je bila razdeljena na štiri poglavitne sklope. Najprej so bile na vrsti Pesmi, šestindvajset po številu; prvih trinajst je, kot oznanja naslov, posvečenih Marici. Sledijo Balade in romance, nato Fantovske pesmi in na koncu Soneti.

Marici so posvečene pesmi V spominsko knjigo, Tat, Moje gosli, Pod kostanji, Sam, Carica, Mož, Ne boj se!, Morje, Scherzando, Oltar, Moje solnce in Posmrtna idila.

Odmevi v tisku
Najnovejša pesniška zbirka je bila deležna lepega odmeva v tisku. Takoj po izidu sta se ji posvetila oba vodilna slovenska dnevnika, Slovenec in Slovenski narod, pozneje pa še drugi, kot denimo tednik Učiteljski tovariš in leposlovni listi Ljubljanski zvon, Slovan ter Dom in svet. Ocenjevalci so bili še posebej pozorni prav na pesmi, ki so bile posvečene Stergerjevi Marici.

V Slovencu
Prva ocena Maistrove zbirke je izšla 7. oktobra 1904 v Slovencu. Ta najprej poudarja, da gre za poezijo slovenskega častnika, nato pa dodaja: "To je vsekakor nekaj posebnega, ker je vojaški stan doslej še malo bogatil slovensko književnost …"

Pri oceni zbirke pa časnikar piše: "Pesmi so posvečene 'Marici'. O njej peva, da je njegov 'bog', 'angel', njeno geslo je 'veni-vidi-vici', ona mu je 'žametna mačica', več ljubezni ima do nje, kakor morje zelene vode, ona je 'svetnica' on pa 'božji mož'. Pesnik jej zagotavlja, da proti njej ne bode 'kameleon', a to se nam ne zdi prav odkritosrčno, ker on ljubi tudi Zoro, Jelisavo, Grozdano, Ruženo, Ljudmilo, Vlasto - in peva, da kadar je v sredi vseh teh, takrat je v nebesih. Marica ima torej veliko konkurenco. Erotične pesmi se ne odlikujejo po posebni nežnosti, semtertje so precej prozaične …"
V Slovenskem narodu
Narod je že 1. oktobra napovedal izid zbirke in bralcem obljubil skorajšnjo obširnejšo oceno, ki pa je izšla šele konec tega meseca. Je bil pa zato tokrat temeljitejši. Številka, ki je izšla 28. oktobra, Maistrove Poezije ocenjuje kar v zaglavju Listek na naslovni strani. Nepodpisani ocenjevalec že v uvodniku zapiše: "V zadnjih letih je zavladalo na književnem polju slovenskem izredno živahno življenje. Vsako leto nam prinese celo vrsto književnih darov in zlasti to leto, ki se sedaj že nagiba h koncu in je bilo v tem oziru nenavadno radodarno. Aškerc in Zupančič, Cankar in Meško in sedaj še Spindler in Maister so nam podali v kratki dobi enega leta najnovejše plodove svojega duha in peresa". Ocenjevalec pozdravlja, da se književnosti lotevajo tudi ljudje "iz slojev, ki so doslej apatično zrli na gibanje na književnem polju slovenskem, kakor so bili v dno duše hladni za stremljenja in težnje svojega naroda na političnem poprišču". "Rudolf Maister s psevdonimom Vojanov je prvi izmed slovenskih oficirjev, ki je krenil na pesniško polje, in prvi, ki je 'zbral raztresene svoje ude', jih povil v Poezije in jih podal narodu v presojo. Slovenski častnik stopa v javnost s svojo knjigo."

Ocenjevalec nato hvali posamezna poglavja Maistrove zbirke, o Maričinih pesmih pa sodi: "Kakor pri vseh, zlasti mladih pesnikih je tudi pri Maistru glavni vir poezije - ljubezen, to vzvišeno čuvstvo, ki dviga človeka nad moreče vsakdanjosti in mu blaži srce. Prvi šopek erotičnih pesmi je posvetil pesnik 'Marici'. Ljubke pesmice so to, v katerih se zrcali nežna, a vendar moško krepka pesnikova duša, iz katere diše dih vdane, iskrene ljubezni do svojega ideala. Najlepša izmed teh je brez dvoma Ne boj se!.
Zakaj me tako / vprašuješ, če ljubim te vedno srčno, / ti mala, ti žametna mačica, / ti sladka ljubezni beračica? / In če ti en dan / brez sto je poljubov vbil v noč pokopan, / globoka zariše koj gubica / na čelu se belem ti, ljubica.

Kako ljubko, kako nežno je to povedano. Zdi se nam, kakor bi znova čuli Ketteja, ki je bil nedosežen mojster v spevanju takih naivno-presrčnih pesmi ...".

V Ljubljanskem zvonu
Ljubljanski zvon je v svoji oktobrski številki, katere uredništvo je bilo vsekakor končano že meseca septembra, napovedal skorajšnji izid Maistrove zbirke. Decembra pa je v zaglavju Književne novosti prinesel obširnejšo oceno, ki jo je podpisal Josip Regali. Tudi on najprej izraža simpatijo do tega Maistrovaga dela: "To je prva leposlovna knjiga, ki jo je izdal slovenski častnik, in je torej že radi avtorja samega zanimiva."

Po nekaterih vljudnostnih primerjavah pa se Regali potem loti ocene zbirke, in najprej so na vrsto prišle pesmi o Marici: "Na čelu knjige je erotični ciklus 'Marici'. Izmed vseh trinajstih pesmi je najboljša in najresničnejša 'Moje solnce'. Včasi posije izmed teh stihov žarna luč ljubezni v toplem svitu, po nekod pa je Maister hotel doseči efekt s krepko pointo. Tuintam se mu je pač posrečil, ali v 'Scherzandu', kjer je sredina precej izvirna, zveni konec nekam banalno. Obratno bi si želel v 'Posmrtni idili' nekoliko večje pointe na koncu."

Dom in svet
Maistrove poezije se je v Domu in svetu lotil kar urednik Evgen Lampe osebno. Ker je bil sam duhovnik, je najprej temeljito okrcal vse tiste verze, ki se tičejo verskih zadev. "Če bo kulturni zgodovinar listal duševne proizvode sedanje dobe, se mu bo čudno zdelo, da o verskih stvareh največ pišejo ljudje, ki so pravzaprav brez vsake vere,« pravi v svojem uvodu in namiguje na dejstvo, da se je Maister v glavnem gibal v liberalnih meščanskih krogih. Lampe pravi: "Moderni pesniki slovenski zlorabljajo besedo 'bog', da je že kar ostudno. Vojanovu je 'bog' vsaka ženska, ki mu ugaja (pr. str. 12 in 32), in njegova nebesa so tudi temu primerna ... Nerodno in sirovo vmešavanje verskih predmetov v erotično pesem dela to zbirko najbolj neokusno ... «

Na strani 12, ki jo Lampe daje kot primer take neokusnosti, je objavljena ena izmed Maričinih pesmi z naslovom Sam, ki ima tri kitice. Pa poglejmo, ali je res tako "neokusna":
"Kako drhtim in trepečem / iz tvojih sladkih ust pijoč, / ti angel, ti bela lilija,/ki dihaš v dušo iz svoje mi moč.

In kadar snivam kraj tebe, / v nebesih moj duh živi… / Kaj meni ves svet, jaz-ti sva svet, in tvoja duša moj bog se mi zdi.
A ko se ločim od tebe / in sem brez svojega boga, / tedaj se zavem, tedaj spoznam, / da čaka zopet peklo me doma.

Dalje pravi Lampe: "Omenimo le še, da je tudi pesniški izraz semtertje precej neroden. Ko gleda pesnik morje mora seveda Boga kritizirati: No da jaz sem bog stvaritelj, / dokaj daljše, dokaj širše / sinje in pa čisto morje / vstrvaril bi ti za zrcalo, / Marica, ti solnce moje. (Str. 16) Kaj bo Marica s takim zrcalom? Ali ima tako široka lica? Ali pa: Če pijem ljubezen ti iz ust / mi sije nebeška pomlad, pa bodi avgust ali pust (str. 17). Ali pa: Če ti poljubov dovolj mi ne bo / dam ti z mezincem po petah jih sto. Ali pa: Veš zate jaz nisem kameleon (str. 15) …"

V Slovanu
Tudi Slovan je najprej napovedal izid pesmi, potem pa objavil oceno, podpisano le s črko 'T'. Ob napovedi izida pravi: "Pesmi so to zdravega človeka, zdravega na umu in telesu, pesmi krepkega moža, ki uživa, kar mu nudi ta svet, ki pozna svet in si zna vsak užitek osvežiti s pesniškim naziranjem in si ga tako posdvostročiti. Himen in od tu ne bomo našli, tudi ne kaj vzvišenih misli, našli pa bomo tu človeštvo, kakršno pač je, včasih tako, da ga bogovi ljubijo, včasih tako, da bi ga najraje našvrkali s šibo. Vse pa v lahko prikupni obliki, tako, da bo vsakdo pri knjigi prišel na svoj račun."

V poznejši oceni pa je o Maričinih pesmicah kritik Josip Tominšek zapisal: "Srečna Marica! Tako opevana biti kakor ona! 'Pesmi' v ožjem pomenu, dva oddelka te knjige, sta posvečena le njej. Nežne in šaljive, pa tudi razkošno vesele (n. pr. 'Nebesa') so te pesmice, pokorne kakor 'Carica' in samozavestne kakor 'Mož', bolno- sentimentalne le poredkoma, n. pr. 'Pomladna idila' in 'San'. Tudi prav navihane so nekatere, n. pr. 'Prazno srce' in 'Scherzando' ter klasična 'Deklinacija'. So pa tudi nekatere prazne, ki ne spadajo v tako druščino; n. pr. 'I kajpada', neokusna 'Ne boj se' in prozaična 'Procesija'."

Tako torej Tominšek, ki je Marici prisodil tudi drugih trinajst pesmi, ki sledijo tistim, označenim z njenim imenom.

Še v Učiteljskem tovarišu
Med drugimi listi in revijami se je 20. decembra 1904 z oceno Maistrovih Poezij oglasil tudi tednik Učiteljski tovariš, ki je tudi že prej objavil kratko poročilce o izidu. Na začetku poudarja: "To je v slovenščini prva knjiga pesmi, ki jih je napisal mož z oficirsko sablo. Veseli nas to toliko bolj, ker nam dokazuje, da tudi stroga in mrzla vojaška disciplina ne more zakovati v led bistrega vrelca, ki kipi v duši zavednega slovenskega vojaka - pesnika ..."

Nato pravi: "Mi se pridružujemo tisti javni sodbi, ki je pohvalno omenjala zbirko teh pesnitev, ki je iskala vrline in priznala pesnim ceno, kakršne so vredne ..."

O poeziji, napisani za Marico, pa Tovariš sodi: "Pesmi, posvečene Marici, so skozinskoz erotiške. Kako naj poje drugače pesnik, ki poklanja take darove svoji izvoljenki! Toda mi ne moremo prisoditi hvale vsem tem pesmim. Zdi se nam ob nekaterih, da je iskal pesnik originalitete, in sedaj čutimo to iskanje, ker ne najdemo iskanega. Izgubilo se je in skrilo, ker ga je iskal pesnik bogvekje zunaj sebe, in se mu ni oglasilo samo ob sebi v prsih. Kdor primerja npr. pesmi 'Posmrtna idila', 'Deklinacija', 'Boheme' s pesmima 'Ne boj se!' in 'Sam', nam pritrdi. Pretirane primere niso nikoli nič prida."

Sklepno dejanje ob tastovih cekinih
Nekaj mesecev po izidu Maistrove pesniške zbirke Poezije je v eni od ljubljanskih cerkva potekalo 'zadnje dejanje' Maistrove ljubezenske zgodbe. Pred oltar in mašnika, frančiškanskega patra Hugolina Sattnerja, sicer tudi znanega cerkvenega in posvetnega glasbenika, je Maister popeljal svojo izvoljenko Marijo Sterger. Za priči sta jima bila Rudolfov ujec Lovrenc Sebenikar in Marijin tržaški sorodnik Jožef Mankoč. Slovenski narod, katerega izdajatelj in odgovorni urednik je bil Ivan Tavčar, je tistega dne, 14. marca 1905, med dnevnimi novicami oznanil: "Poroka. Danes se je poročil kr. domobranski nadporočnik Rudolf Maister z gdč. Marijo Stergerjevo, hčerko c. kr. sanitetnega inšpektorja g. dr. Stergerja. Iskreno čestitamo."

Nekaj strani dalje pa sta tudi mladoporočenca naznanila svetu svoje veselje z lično vizitko: Rudolf Maister, c. kr.nadporočnik..Mary Maister rojena Sterger…poročena…V Ljubljani, dne 14. marca 1905.

Veseli dogodek pa ni bil tako samoumeven, kot bi si mislila novodobni bralec ali bralka. Cesarsko-kraljeva armada je imela namreč dokaj urejena pravila tudi pri ljubezenskih zadevah. Ker si ni mogla privoščiti, da bi njeno poročeno moštvo živelo v morebitni bedi in bi nova družina morebiti stradala kruha, je bilo ob poroki treba položiti kavcijo, da bi torej zakon stal na trdnih finančnih nogah. Plača nadporočnika Maistra ni zadoščala, da bi v ta namen prihranil večjo vsoto, zato pa se je izkazal tast Stanko Sterger, ki je položil 50.000 kron kavcije in tako mladima omogočil vstop v prijetno skupno življenje.

Na skupni poti
Ljubljančanka Marija Sterger je tako imela od pomladi leta 1905 priložnost spoznavati vrline človeka, ki je pozneje posegel v prevratne dogodke ob koncu prve svetovne vojne in tako Slovencem rešil velik del narodnega ozemlja. Skupaj z njim je preživela devetindvajset let in bila priča njegovemu pesniškemu in poklicnemu razvoju. Imela sta dva otroka, Hrvoja, rojenega leta 1905, in tri leta mlajšega Bojana. Po številnih selitvah zaradi Rudolfove vojaške službe so se po Maistrovi osvoboditvi Maribora naselili v štajerski prestolnici. General in pesnik, ljubitelj knjig in samouki slikar pa je pozneje prebival na Uncu pri Rakeku, kjer mu je teta Matilda zapustila posestvo. Tam je 26. julija 1934 tudi umrl, torej kmalu zatem, ko je dočakal starost komaj šestdesetih let.

Po njegovi smrti je Marija Maister morda kdaj pa kdaj še odprla zbirko Rudolfovih Poezij in znova prebrala pesmi, posvečene Marici, med katerimi ima prva naslov V spominsko knjigo in pravi:
"Tudi v tebi se osuje cvetje, / tudi tebi pride zime čas, / ko se beli prah življenjske ceste / prime s silo tvojih sivih las.
Jaz pred tabo morda grem počivat / truden- v črne ruše mir. / Ti pa Mara preživela sama / svoj življenjski tihi boš večer!
Ob kaminu boš sedela v mraku, v sanjah gledala v plamena žar, motil le te bo v zamišljenosti / z mizice bučeči samovar…
V duh vrnila se ti bode doba, ko sva v mladih šetala se dneh / z roko v roki in ljubezni svete / v enomer iskala si v očeh.
Mara, takrat čitaj moje pesmi, / saj srce mi gorko v njih živi, / ki le zate je čutilo Mara, / ki si vse mu bila Mara, ti.
V zimskih dneh, veš, zlata moja Mara, tolažnik srca je pač edin / na minuli čas pomladi cvetne / topel, svetel in sladak spomin."

Te in drugih Rudolfovih pesmi pa Maistrova vdova Marica ni utegnila prebirati dolgo časa. Že štiri leta po njegovi smrti se mu je namreč pridružila na mariborskem pobreškem pokopališču, kjer sta pozneje zadnje počivališče našla tudi njuna sinova.

Andrej Mrak