Newton je bil sicer barvno slep, pogosto pa se je na ta račun celo pošalil in dejal, da ravno zato, ker ima težave z ločevanjem med rumeno in zeleno ter zeleno in modro barvo, dela tako dobre barvne fotografije. Foto:
Newton je bil sicer barvno slep, pogosto pa se je na ta račun celo pošalil in dejal, da ravno zato, ker ima težave z ločevanjem med rumeno in zeleno ter zeleno in modro barvo, dela tako dobre barvne fotografije. Foto:
Newtonova posebnost so bili izostreni portreti žensk, pogosto kot amazonk, na katerih je avtor namigoval na seksualne odklone, nevarnost in fetišizem. Med pogostimi motivi najdemo ženske s pasjimi ovratnicami, v verigah, invalidskih vozičkih ali opornicah. Moški se v njegovih fotografijah pojavljajo predvsem v podrejenih, servilnih vlogah, kot gledalci, strežniki, šoferji. Foto: Helmut Newton

Ne maram belih ozadij. Ženska ne živi na belem listu papirja - živi na cesti, v avtomobilu, v hotelski sobi.

Helmut Newton
Newtonove fotografije pogosto označujeta šokantna in hladna stilistična narava podob. Foto: Helmut Newton
Newtonova obsesija s fotografiranjem lepotic ga je pripeljala do Playboya, kjer so se njegove prve fotografije pojavile sredi 70. let. Pred njegovim objektivom so pozirale igralke Charlotte Rampling, Debra Winger in Nastassia Kinski (na sliki) ter supermanekenki Grace Jones in Carla Bruni.
V Berlinu je delal kot vajenec pri fotografinji Elsie Simon, poznani kot Yva, ki je delala v glavnem portrete ljudi iz visoke družbe. Iz Nemčije je leta 1938 odšel v Singapur, kjer je sprejel službo kot fotoreporter za časnik Singapore Straits Times, vendar jo je že po dveh tednih izgubil zaradi nesposobnosti. Foto: Helmut Newton

Na po navadi črno-belih fotografijah so manekenke včasih vpete v sadomazohistično okovje, spet drugič gledamo mrtvega piščanca, "nadevanega" z dragocenim nakitom. Morda najvplivnejši in gotovo največkrat posnemani modni fotograf 20. stoletja je v svoj objektiv ujel feministično revolucijo svojega časa: ženske je prikazoval kot seksualne objekte, ki pa imajo obenem popoln nadzor nad lastno usodo.
Toda ključ do razumevanja Newtonovega dela ni bil nikoli v njegovi izbiri vsaj politično nekorektne, če ne že kar odbijajoče motivike: v prvi vrsti je bil grafičen umetnik z občutkom z kompozicijo. "V njegovih fotografijah so bile cele zgodbe, nemi filmi Berlina," je ob Newtonovi smrti zapisal njegov rojak Karl Lagerfeld. "On je bil Berlin in Berlin je bil on. Bil je zadnji umetnik, ki je premogel ˝judovsko domiselnost˝, zadnja vez z Nemčijo, ki je ne poznam, a jo lahko razumem." Sam je svoje delo strastno zagovarjal, a je znal do njega zavzeti tudi lakonično distanco: vztrajno je poudarjal, da s fotografijami žensk ne degradira, v isti sapi pa priznal, da je nekatere slike, denimo serijo Big Nudes iz osemdesetih (povečave golih žensk, ki imajo na sebi le visoke pete), navdihnila nacistična estetika, ki je zaznamovala njegova formativna leta.

Usodna Marlene Dietrich
Helmut Neustädter se je v Berlinu, prežetem z nostalgično dekadenco kabaretov in kratkotrajne medvojne evforije, rodil leta 1920. V Marlene Dietrich, prototip hladne, distancirane “newtonovske” ženske, se je zaljubil, kot je nekoč sam zapisal, že pri dvanajstih letih. Vrsto let pozneje sta se v New Yorku tudi zares spoznala: Newton naj bi divo fotografiral, a je ta zaradi neke njegove mimobežne opazke postala užaljena in portret ni nikoli nastal – a odmev androgine čutnosti Dietrichove je v Newtonovi večni fascinaciji z nadpovprečno visokimi manekenkami v samostoječih nogavicah in s frizurami iz štiridesetih kljub temu očiten.

Žena, sodelavka, prijateljica ... zvodnica
Prvi fotoaparat je Newton kupil leta 1932 in pri sedemnajstih je bil že vajenec pri gledališki fotografinji Yvi (Else Simon). Berlin je medtem postajal vse nevarnejši za Jude, zato je leta 1938 pobral šila in kopita ter se napotil v Singapur (kjer je svoji ljubezni do ženskega akta dodal ščepec perverznosti), od tam pa v Avstralijo. Med letoma 1940 in 1945 je služil v avstralski vojski, se nato ustalil v Sydneyju, kariero plejboja (ki jo je pozneje natančno popisal v svoji avtobiografiji) odložil na stran in se leta 1948 poročil s fotografinjo (in igralko) June F. Browne alias June Brunell alias Alice Springs. Njen vpliv na fotografovo delo je bil precejšen: čeprav koncept manekenke, ki postane igralka, že takrat ni bil več svež, je Alice z možem uspešno sodelovala tako pred objektivom kot za njim – ne samo, da je zanj pogosto pozirala, na preostalih snemanjih je pomagala pri scenografiji in osvetljavi. Pozneje je tudi “trenirala” manekenke, ki so se morale zanj preleviti v bič vihteče domine. Ne le, da je to utrdilo koncept fotografa kot voajerja, ampak je tudi iz gledalca naredilo udeleženca v implicirano sadomazohistični spolni fantaziji.
"Seks je v glavi"
O tem, kako je njegova žena nekoč v sedemdesetih v Parizu na ulici pristopila k neki ženski in jo prepričala, da je pozirala popolnoma gola (le z mavcem na nogi in opornico za vrat), je Newton malo pred smrtjo pripovedoval v intervjuju za New York Times: "Zdelo se mi je, da ima najboljše noge, kar sem jih kdaj videl, a sam ne bi nikoli tako pristopil do dekleta. Novinarji me vedno sprašujejo," je še zdolgočaseno zavil z očmi, "če spim z ženskami, ki pozirajo zame, in ali je June kaj ljubosumna." Nekaj podobnega je v svojem članku zapisala tudi urednica francoskega Vogua Franceline Prat: "Seks ima rad, a se deklet nikoli ne dotika. Če je treba kaj premakniti, to naredijo drugi. Pri njem ni stvar nikoli v dotiku, vse je v glavi."

“Najlepša trata je tista plastična.”
Zakonca sta v Avstraliji ostala dolgih 17 let. Helmut je brez težav delal kot modni fotograf, avstralsko državljanstvo je imel, a se mu je kljub temu tožilo po Evropi. Leto 1956 sta preživela v Londonu, nato pa se za stalno naselila v Parizu, kjer sta ostala do leta 1981. Newton je tako dobil priložnost, s svojo kontroverzno estetiko “zavdati” vsem večjim publikacijam, od Marie-Claire in Elle pa do Jardin des Modes, Queen in Playboya. Šele nekje v sedemdesetih je njegovo delo počasi postalo deležno mednarodne pozornosti, ki ga je skušala tudi kontekstualizirati. Karl Lagerfeld je Newtonov credo povzel takole: “Koncept umetnosti ne bi smel ubiti koncepta izumetničenosti, kajti od tam izvira umetniški izraz.” Precej pomenljiva je tudi izjava Newtona samega, da je vse, kar je lepo, umetno. “Najlepša trata je tista plastična.” Teoretik fotografije Klaus Honnef je v njem videl “dediča izročila Adolpha de Meyerja, ki so ga razvijali Hoyningen-Heine, Steichen, Munkacsi, Blumenfeld, Horst, Penn in Avedon”.

Leta 1975 je Newton svoje modne portrete že razstavljal v New Yorku, Parizu in Amsterdamu, kmalu pa tudi na Japonskem, kar je precej pripomoglo k razmahu popularnosti njegove fetišistične estetike. Sledilo je več knjig (po navadi v treh izdajah - nemški, francoski in ameriški), vsakokrat v omejeni nakladi.

Ljubezen do podrobnosti in konsistentna kakovost dela je Newtonovi fotografiji, ki je transgresivnost križala z visoko modo, zagotovila stalno mesto v vseh večjih svetovnih zbirkah: londonski Victoria & Albert Museum, pariška Bibliothèque Nationale in Musée d'Art Moderne, zuriška Nikon Photo Gallery ter newyorška Museum of Modern Art in Fashion Institute of Technology so si vsi priskrbeli Newtonove fotografije.

Dober okus? Precenjena reč.
Intervjuje je sicer dajal le redko, čeprav je imel zelo karizmatičen nastop. Leta 1978 je v 55-minutnem tv-pogovoru za britansko televizijo povedal: "Rad imam vulgarnost. Slab okus me zelo privlači - precej bolj vznemirljiv je kot domnevno "dober" okus, ki ni drugega kot standardiziran pogled na svet." A že z naslednjim stavkom se je delal norca iz javne podobe enfant terribla, ki jo je sam naslikal: "V prtljažniku vedno prevažam verige in ključavnice - ne zase, ampak za fotografije. In mimogrede, vozlov nikoli ne zategnem do konca."

Večna obsesija z "nordijskim mesom"
Newton je svoje manekenke oblekel v samo denimo krznen plašč in nato njihovo goloto razgalil na kakem javnem kraju - in jim tako "pripisal" vlogo, ki jo navadno prilepimo klišeju "pokvarjenega starca". Sam je gledalca, kot je nekoč izdal, rad "vodil za nos" z ustvarjanjem lažnih pričakovanj: manekenke je pogosto pomešal med izložbene lutke, da so bila dekleta videti plastična in lutke bolj človeške od ljudi. Najraje je imel dekleta z bledim tenom in kodrastih las - tip, ki mu je rekel "nordfleisch" (nordijsko meso) in je najbolj ustrezal prototipu hladne ženske, ki ga je privlačil. Newton je pravzaprav, grobo rečeno, izhajal iz svoje osebne obsesije, izpopolnil njeno reprezentacijo ter jo uspešno "plasiral" na strani modnih revij, v oglase in muzejske stene po vsem svetu.

Zadnja velika umetnina
Newtonova smrt je bila tako slikovita, kot da bi si jo za kako fotografiranje zamislil sam (Karl Lagerfeld je tragedijo opisal kot "njegovo poslednjo fotografijo"): pri 83 letih se je s svojim cadillacom zaletel v zid pri luksuznem hotelu Chateau Marmont, kjer je, kot vsako leto, preživljal zimo, se skrival pred mrazom in se družil s slavnimi prijatelji. Z njim v avtu je bila tudi žena, ki pa je nesrečo preživela.

Ne maram belih ozadij. Ženska ne živi na belem listu papirja - živi na cesti, v avtomobilu, v hotelski sobi.

Helmut Newton