Marlon Brando velja za enega največjih ameriških filmskih igralcev, ki je s svojo igro radikalno prelomil z ameriško igralsko tradicijo. V svetu filma je deloval več kot 50 let, in čeprav je njegova kariera doživljala mnoge vzpone in padce, medtem ko ni bilo nič manj burno tudi njegovo zasebno življenje, si v njegovih izjemnih upodobitvah nekaterih filmskih likov, kot sta na primer Don Vito Corleone v Botru ali Stanley Kowalski v Tramvaju poželenje, preprosto ne moremo zamisliti koga drugega.

Od rojstva zapisan igranju
Brando se je rodil 3. aprila 1924 v Omahi (Nebraska) v revni družini očetu Marlonu Brandu St. in materi Dorothy Pennebaker. Njegov oče je bil potujoči trgovec in zato pogosto zdoma, mati pa je bila igralka in upravnica krajevnega gledališča ter je vseskozi spodbujala sinovo zanimanje za igranje. Brandovo otroštvo ni bilo prav nič rožnato, saj sta bila oba starša alkoholika in sta svoje otroke (poleg Branda sta imela še dve hčeri) pogosto zanemarjala. Brando je bil težaven in divji otrok. Po izključitvi iz srednje šole, so ga starši pri 16-ih poslali na vojaško akademijo, kjer se, kljub strogi vzgoji, njegovo vedenje ni kaj dosti spremenilo. Ker si je tudi tu "prislužil" izključitev, se je odločil, da šolanja ne bo nadaljeval, ampak bo vso svojo pozornost raje usmeril v tisto, kar je že vseskozi rad počel – igranje.

Revolucionar na področju igranja
Sledil je starejšima sestrama in se odločil preizkusiti v New Yorku, kjer je začel študij na American Theatre Wing Professional School, New School Dramatic Workshop in v poznejšem Actors' Studio. Na njegovo igranje je odločilno vplivala priznana učiteljica Stella Adler, ki je Branda uvedla v novo metodo igranja oziroma interpretiranja likov - metodo, ki je na drugo stran oceana prišla iz Rusije in ime dobila po gledališkem ter filmskem režiserju Stanislavskem. Ta je od igralcev zahteval čim bolj naturalistično igro. Pri igralčevi interpretaciji je bil po njegovem najbolj pomemben t. i. čustveni spomin, ki mu je omogočal, da se na podlagi lastnih emotivnih izkušenj, ki jih je doživel v preteklosti, kar najbolje vživi v svoj lik. Vendar pa se je Brandu že od samega začetka zdelo, da za dobro interpretacijo ne zadoščajo lastne izkušnje, ampak mora imeti igralec tudi veliko domišljije in vero v besedilo, ki ga interpretira.

Leta 1944 je Brando doživel svoj prvi uspeh v gledališki predstavi na Broadwayu, resničen preboj pa mu je uspel tri leta pozneje z vlogo živalsko privlačnega, vendar brutalnega Stanleyja Kowalskega v drami Tramvaj poželenje (A Streetcar Named Desire) Tennesseeja Williamsa. Predstavo je režiral Elia Kazan, Brandovo igranje po metodi Stanislavskega pa je pomenilo revolucijo v ameriški igralski tradiciji in začetek novega načina interpretiranja vlog.

Seks simbol na filmskem platnu
Brandova prva vloga na velikem platnu je bila vloga zagrenjenega vojnega veterana in paraplegika v filmu The Men leta 1950. Zvest svoji metodi, je Brando mesec dni preživel v bolnici za veterane, kjer se je pripravljal na vlogo. Nepozaben vtis je naredil tudi leta 1951, ko se je režiser Elia Kazan odločil posneti še filmsko različico Tramvaja poželenje in je Brando v vlogi Stanleyja Kowalskega zablestel še na filmu. Vloga mu je prinesla prvo nominacijo za oskarja in v naslednjih treh letih še tri za vloge Zapata v filmu Viva Zapata!, Marka Antonija v filmu Julij Cezar (Julius Caesar) in Terryja Malloyja v filmu Na pristaniški obali (On the Waterfront). Zadnji film, v katerem je upodobil propadlega boksarja, ki po koncu dokaj neslavne kariere, začne delati za krajevnega gangsterja, mu je končno prinesel težko pričakovani zlati kipec.

Prvi upornik brez razloga
Poleg omenjenih je njegovo slavo dokončno utrdila vloga neprilagodljivega mladega "upornika brez razloga" Johnnyja Strablerja v filmu Divjak (The Wild One, 1954), ki je Branda, še pred Jamesom Deanom, ustoličila za heroja generacije rokenrola, ta pa je povsod po svetu posnemala njegov videz. Med posnemovalci njegovega videza sta se znašla celo James Dean in Elvis Presley. Znano je, da so glavno vlogo Jima Starka iz Upornika brez razloga (Rebel Without A Cause) najprej ponudili Brandu in šele pozneje izbrali Deana. O njem je Brando v nekem intervjuju povedal: "Oba sva bila kmečka fanta s Srednjega zahoda, ki sva zaigrala v vlogah upornikov. Vendar on ni le posnemal mojega igranja, ampak tudi, za kar je verjel, da je moj življenjski slog."

Ugašajoča zvezda v šestdesetih
Vlogam v 50. letih, med drugim v filmih Guys and Dolls, The Teahouse of the August Moon, Sayonara (tudi ta mu je prinesel nominacijo za oskarja), The Young Lions, so sledila manj uspešna 60. leta. Leta 1961 se je prvič in edinikrat preizkusil kot režiser svojega filma One-Eyed Jacks, ki ga je ustvarjal kar tri leta, vendar z njim ni dosegel večjega uspeha. Brando je zaigral v več visokoproračunskih filmih, kot so Upor na ladji Bounty (Mutiny on the Bounty, 1962), The Chase (1966), Reflections in a Golden Eye (1967) in v nekaj zelo marginalnih produkcijah, vendar nobeden izmed filmov ni dosegel dobrega odziva gledalcev. Po mnenju mnogih pa k zatonu njegove igralske kariere niso pripomogli samo neuspešni filmi, ampak tudi njegovo težavno vedenje na snemanjih in nemogoče zahteve, ki jih je postavljal. Po drugi strani pa velik del krivde pri tem nosijo tudi filmski studii. Mnoge v Hollywoodu je namreč motil Brandov vse večji politični in družbeni aktivizem, v okviru katerega se je zavzemal za pravice ameriških Indijancev, temnopoltih, Judov in drugih manjšin, kar je privedlo do tega, da mu mnogih pomembnih vlog niti ponudili niso, medtem ko so jugovzhodne države ZDA celo uvedle embargo na filme, v katerih je igral.

Kultna upodobitev Botra
Do točke preobrata v njegovi karieri je prišlo leta 1972, ko mu je Francis Ford Coppola ponudil vlogo vodje mafijske družine Dona Vita Corleoneja z nadimkom Boter. Brando je vlogo v Botru (The Godfather) sprva zavrnil, češ da ne bo igral v filmu, ki poveličuje mafijo, vendar si je pozneje premislil. Coppola je s testnim posnetkom Branda kot postaranega, momljajočega šefa prepričal tudi šefe Paramount Pictures, ki so vlogo sprva namenili Laurenceu Olivierju, in legenda se je rodila. Brando je za izjemno vlogo prejel svojega drugega oskarja, vendar ga je zavrnil in bojkotiral podelitev, na katero je poslal Sacheen Littlefeather (v Indijanko je bila oblečena igralka Mario Cruz), ki je povedala, da igralec nagrado zavrača zaradi ameriške politike do Indijancev in njihovega prikazovanja v ameriških filmih.

Škandalozni Zadnji tango v Parizu
Botru je sledil še en vzpon. Film Zadnji tango v Parizu (Ultimo tango a Parigi, 1973) režiserja Bernarda Bertoluccija, v katerem je odigral ostarelega vdovca Paula, ki se spusti v vroče ljubezensko razmerje z mlado Parižanko Jeanne. Čeprav je zaradi gole kože in vročih seksualnih prizorov film dvignil veliko prahu, so Branda za odlično igro še enkrat nominirali za oskarja.
Vzponi in padci zadnjih dni
Po mnenju mnogih je Brando svoj edinstven igralski talent zadnjič pokazal prav v Bertoluccijevem filmu. Zatem je do konca svoje kariere igral le še v manjših vlogah. Leta 1979 je tako ponovno sodeloval s Coppolo pri filmu Apokalipsa danes (Apocalypse Now), v katerem je upodobil ameriškega polkovnika Walterja E. Kurtza, ki bi se ga radi znebili, ker domnevajo, da se mu je v kamboški džungli zmešalo. Pozneje je vse bolj izbiral vloge, za katere je iztržil čim več denarja in imel z njimi čim manj dela. Med drugim je nastopil tudi v prvem Supermanu, kjer je zaigral junakovega očeta in filmih A Dry White Season (ki mu je prinesel prvo nominacijo za oskarja za najboljšega stranskega igralca, 1989), The Freshman (1990), Christopher Columbus: The Discovery (1992), Don Juan DeMarco (1995) in še nekaterih. V njegovem zadnjem filmu The Score iz leta 2001 pa je združil moči z Robertom De Nirom.

Burno zasebno življenje
Kot filmsko je bilo burno tudi Brandovo zasebno življenje. Že zelo zgodaj si je zaradi javnih izbruhov in napadov na fotografe ter težavnega obnašanja na snemanjih prislužil sloves "slabega fanta". Bil je trikrat poročen in imel 11 zakonskih, nezakonskih in posvojenih otrok. Pripisovali so mu mnoge ljubezenske zveze, tako z moškimi kot ženskami, nekatere izmed njih pa je opisal tudi v svoji avtobiografiji Songs My Mother Taught Me. V zadnjih letih življenja je pozornost medijev bolj kot s filmi pritegoval s svojim osebnim življenjem. Leta 1990 je njegov sin Christian umoril ljubimca svoje polsestre Cheyenne, ker naj bi jo ta pretepal. Christian je krivdo priznal in bil obsojen na deset let ječe. Letošnjega 26. januarja je umrl za pljučnico. Leta 1995 je samomor naredila Brandova hči Cheyenne, stara komaj 25 let. Trdili so, da se je vse od smrti ljubimca Daga Drolleta borila z depresijo in njegove smrti ni nikoli prebolela. Tudi Marlon se je bojeval z vse večjimi zdravstvenimi težavami, ki mu jih je povzročala njegova prevelika telesna teža. Umrl je 1. julija leta 2004 v starosti 80 let zaradi odpovedi pljuč. Njegovo truplo so sežgali in pepel raztrosili po Tahitiju in Dolini smrti.

Kristina Sluga

Pa se nekaj legendarnih filmskih prizorov...