Čeprav se Kranjec v svojih delih ni omejeval izključno na tematiko Prekmurja, bo v spominu ostal predvsem kot ustvarjalec, ki je prepričljivo in zvesto približal dušo in zgodovino preprostega prekmurskega kmeta in njegove zemlje, ki sta bila pred njim v slovenski književnosti skoraj neznana. Med najbolj znana dela enega najbolj obširnih slovenskih opusov sodijo romani Strici so mi povedali, Mladost v močvirju, Svetlikanje jutra in Povest o dobrih ljudeh, ki je pravzaprav roman, sestavljen iz malo daljših kratkih pripovedi, povezanih z enako tematiko in glavnimi junaki.

Od poslanca do založnika
Miško Kranjec se je 15. septembra 1908 rodil v revni kmečko-delavski družini. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je kot nadarjen učenec nadaljeval šolanje na Marijanišču v Ljubljani, kjer se je že literarno udejstvoval in svojo prvo črtico objavil pri rosnih 17 letih. Po maturi se je odločil za študij slavistike, a ga je opustil, ker se je posvetil pisateljevanju in novinarstvu, pozneje pa tudi politiki.

Med drugo svetovno vojno je bil eden izmed organizatorjev odpora proti okupatorju v Prekmurju, deloval pa je tudi v partizanih. Po končani vojni je bil poslanec, predvsem pa se je ukvarjal s pisanjem, tudi kot novinar. Delal je v uredništvu Ljudske pravice in bil direktor Cankarjeve založbe, Ljubljanskega dnevnika in Slovenskega knjižnega zavoda, urednik Prešernove družbe in revije Obzornik. Bil je tudi večkratni predsednik Društva slovenskih pisateljev in član SAZU-ja.

September v znamenju Miška Kranjca
Prva v nizu slovesnosti, ki so zaznamovale Kranjčevo rojstvo, je razstava Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kjer je na ogled izbor iz njegovega bogatega knjižnega opusa in literarne zapuščine, ki jo hrani rokopisna zbirka. Poleg tega sta se pisatelja panonskih ravnic spomnili tudi dve slovenski založbi, ki sta ob tej priložnosti ponatisnili njegovo prozo. Študentska založba je v zbirki Beletrina izdala ponatis romana Povest o dobrih ljudeh s spremno besedo Helge Glušič in z uvodom Ferija Lainščka.

Založba Franc-Franc pa je v zbirki Reprint izdala knjigo Potnik pod večer: Narečna besedila 1925-1932. Knjigo je uredil in spremno besedilo prispeval Franci Just, prestavitev v knjižno slovenščino je delo Ferija Lainščka, Franc Kuzmič pa je prispeval pisateljevo biografijo.

Pisatelj z vero v človeka
Osrednja državna slovesnost ob pisateljevem jubileju je z govorom predsednika Slovenije Danila Türka in z odprtjem spominske delovne sobe v Senožetih, kjer je Kranjec preživel zadnjih deset let svojega življenja, minila v soboto. Predsednik Slovenije je ob tej priložnosti označil Kranjca kot enega izmed največjih poetov socialne pravičnosti, ki je kot pisatelj razumel bistvo človeka in poznal dušo krajev, kjer je prebival in deloval. In še dodal, da je vselej ohranjal optimizem, potreben človeku, da preživi in gre naprej.

V znamenju socialističnega realizma
Miško Kranjec je podobe iz svojega življenja zapisoval kot podroben dokument časa, v katerem je živel. V prvih delih, objavljenih v literarnih revijah, je opaziti predvsem vpliv Cankarjeve proze, po letu 1930 je napisal prva obsežnejša besedila s socialno težnjo, vendar še vedno z močnimi liričnimi prvinami, ki so ostale njegova značilnost.

V obdobju med obema vojnama je dosegel prvi vrh ustvarjalnosti z obsežnimi družbenokritičnimi romani na temo socializacije vasi v prekmurskem kmečkem okolju. Po vojni se je v skladu z nastankom novega družbenega reda usmeril celo v socialistični realizem, ki je poudarjal nove medčloveške odnose v družbi in slavil osvobodilni boj.

Njegova dela ne izpostavljajo neizobraženosti, skromnosti in zaostalosti, temveč skozi topel pogled na ljudi v svojih literarnih junakih odkrivajo nekakšno vsesplošno človeškost in ljubezen do življenja, ki ne zamre niti v težkih razmerah.

L. Š.