Razglednice preteklosti
(6)
Slikovita razglednica z Aljaževim stolpom in znakom Slovenskega planinskega društva, ki je tudi založilo to kartico. Foto: Arhiv NUK
Mojstranske znamenitosti na razglednici, med njimi tudi znana turistična gostilna pri Šmercu. Foto: Arhiv avtorja
Sporočilo v Slovencu, ki je napovedalo odhod šentviških kleparjev na vrh Triglava. Foto: Arhiv NUK
Popotniki iz Šentvida, Mojstrane in z Dovjega so prenočili v Dežmanovi koči. Foto: Arhiv NUK
Takole so plezali v tistih časih, ko ni bilo jeklenic in klinov. Belčevi delavci pa so s sabo morali nositi tudi orodje za postavitev Aljaževega stolpa. Foto: Arhiv avtorja
Zloglasni greben med Malim in Velikim Triglavom. Foto: Arhiv avtorja
Slovenski narod je v četrtek, 8. avgusta, oznanil postavitev najvišje stavbe na Slovenskem. Foto: Arhiv NUK
Tudi nemški Laibacher Zeitung je takoj sporočil veselo slovensko novico. Foto: Arhiv NUK
Osmrtnica za dijakom Goričnikom, ki se je ponesrečil na Črni prsti prav v času postavitve Aljaževega stolpa. Foto: Arhiv NUK
Tudi Slovenec je pisal o Aljaževem stolpu in napovedal blagoslovitev Vodnikove koče. Foto: Arhiv NUK
Ave, maris stella - pozdravljena, morska zvezda je bila pesem, ki so jo v Dežmanovi koči in na vrhu Triglava prepevali pohodniki, ko so blagoslovili Aljažev stolp. Razglednica. Foto: Arhiv avtorja
Pesem "Oj Triglav moj dom" so prvi zapeli Aljaž in njegovi prijatelji ob "odprtju" Aljaževega stolpa. Foto: Arhiv avtorja
Valentin Vodnik (1758-1819 ) je želel obiskati Triglav, a je 20. avgusta 1795 omagal tik pred vrhom. Foto: Arhiv avtorja
Spominska plošča Valentinu Vodniku, ki sta jo avgusta 1895 dala postaviti Jakob Aljaž in Jakob Matjan. Foto: Arhiv avtorja
Slovenec je poročal o občnem zboru gornjesavske podružnice šolske družbe sv. Cirila in Metoda. Foto: Arhiv NUK
Laibacher Zeitung je kar v dveh nadaljevanjih (21. in 22. avgusta 1895) hvalil najnovejšo Aljaževo gradnjo. Foto: Arhiv NUK-a
Poročilo o postavitvi Aljaževega stolpa v avgustovski številki Planinskega vestnika. Foto: Arhiv avtorja
Izkupiček Aljaževega dela poleti 1895 izkazuje zapisnik seje Glasbene Matice z dne 18. septembra 1895. "Zaslužil" je celih deset goldinarjev. Foto: Arhiv NUK-a
Planinski vestnik je oktobra 1895 prinesel tudi fotografiji Vodnikove koče in Aljaževega stolpa, ki ju je poslikal Gustav Pirc. Foto: Arhiv avtorja
"Kot klobuk na plešasti glavi" - tako je Aljaž humoristično označil položaj koče na Kredarici, ko je njeno parcelo opazoval z Malega Triglava. Foto: Arhiv NUK-a
Aljažev stolp na razglednici med številnimi motivi z blejskega konca. Kartica je bila odposlana leta 1899. Foto: Arhiv avtorja
Aljažev stanovski tovariš Janko Mlakar si je izmislil lik debeluha - Trebušnika, ki se je odločil povzpeti na Triglav. V stolpu pa se je še najedel in komaj so ga izvlekli na plano. Zgodba je bila objavljena v Mohorjevem koledarju. Foto: Arhiv avtorja
Ob Aljaževem stolpu, ki je bil kovinsko sive barve, so se ljudje radi slikali. Druščina, ki ga je obiskala 8. avgusta 1911, si je omislila tudi tiskano razglednico. Foto: Arhiv NUK
Znamenitost Aljaževega stolpa se kaže tudi po tem, da sta ga leta 1912 obiskala dva ministra avstro-ogrske vlade. Foto: Arhiv avtorja
Aljažev stolp se je kot znamenitost znašel tudi v turističnih in gorskih vodnikih izpred 1. svetovne vojne. Foto: Arhiv avtorja
Nedaleč od Aljaževega stolpa je bila po prvi svetovni vojni speljana meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Viden je mejni kamen z italijanske smeri. Foto: Arhiv NUK
Takole je višino Triglava mogoče povečati tudi za kak meter ali dva. Foto: Arhiv avtorja
V hribe so ženske še v času med obema vojnama hodile kar v krilih. Foto: Arhiv avtorja
Pogled na Aljažev stolp, kjer se lepo vidi skrinjica za žige. Foto: Arhiv avtorja
Iz planinske knjige enega izmed triglavskih obiskovalcev, ki je Aljažev stolp obiskal na datum njegove postavitve. Foto: Arhiv avtorja
Aljažev stolp, Triglav
Sneg v bližini Aljaževega stolpa je ponujal lepo priložnost za kepanje Foto: Arhiv avtorja
Socialistična podoba Aljaževega stolpa. Prebarvan je na rdeče, na vrhu ga krasi peterokraka zvezda. Foto: Arhiv NUK
Prednost rdečega Aljaževega stolpa - dobro je viden na prizoru, posnetem s helikopterja. Foto: Arhiv NUK

Pestro poletje Jakoba Aljaža (2. del)

Leta 1895 je Slovencem uspel prodor v Triglavsko pogorje
18. avgust 2013 ob 14:14,
zadnji poseg: 18. avgust 2013 ob 17:20
Ljubljana - MMC RTV SLO

Žalostno je bilo slovo od nemškega profesorja, ki je zadnje počivališče našel na dovškem pokopališču. Toliko bolj žalostno, ker v tej svoji nesreči ni bil edini.

Štiri leta prej, 12. avgusta 1891, je namreč podobna usoda doletela nemškega sodnika Holsta iz Berlina. Tudi on je po obisku Triglava želel obiskati Bled. Svoji ljubljeni ženi je zapisal: "Na Bledu pridem zopet med izobražene (zivilisirte) ljudi." Takrat je bila namreč Mojstrana še "revno planinsko gnezdo", kot jo sam opisuje na razglednici, kjer še ni bilo pravih turistovskih gostiln in si za postrežbo lahko dobil le kako suho klobaso. A se je tudi njemu zgodila nesreča in pokopan je bil na Dovjem v zavetju slovenskih gora.

Težavam navkljub - naprej
Poročila o nesreči nemškega turista v triglavskem pogorju so seveda sprožila vprašanje, koliko je smiselno hoditi v hribe, posebno še, ker takrat še ni bilo pravih zaznamovanih planinskih poti. Postavila pa je tudi pod vprašaj Aljaževo namero, da na vrhu Triglava postavi svoj razgledni stolp. Toda Jakob Aljaž tiste dni ni imel časa za tovrstna razglabljanja. Šentviški klepar Anton Belec je namreč po posrečeni predstavitvi Aljaževega stolpa nedaleč od svoje delavnice to zanimivo stavbico spet razdrl, posamezne dele stolpa pa prepeljal na bližnjo vižmarsko postajo. Od tam je vlak zasopihal proti Gorenjski. Na Dovjem so železje raztovorili, potem pa so v tednu dni domačini, nosači in gorski vodniki, šesterica mož, dele stolpa, ki so tehtali blizu dvajset kilogramov, spravili na triglavski vrh. To je bilo sila mukotrpno delo, saj so morali nosači poskrbeti tudi za svojo opremo in prtljago ter se prilagoditi nemogočim vremenskim razmeram. Vendar jim je bila sreča naklonjena in prišel je čas, da se na Triglav povzpne tudi mojster Belec s svojimi delavci, ki bi mu pomagali sestaviti to nenavadno stavbo na mestu, ki ga je doložil župnik Aljaž. Ta o prenosu delov stolpa na triglavski vrh med drugim piše: "Vakotov Blaž je bil streho triglavskega stolpa kar celo na glavo nataknil in še železja okoli sebe navezal, tako, da turisti na Triglavu, ki so ga videli od Dežmanove koče po snegu tavati, niso vedeli, kakšna pošast je to …"

Četrti dan po pogrebu Aloisa Schmidta, v torek, 6. avgusta 1895, so se Šentvidčani odpravili na pot in še istega dne zvečer so bralci ljubljanskega dnevnika Slovenec lahko prebrali zanimivo novico: "(Aljažev stolp na Triglavu.) Danes zjutraj se je odpeljal g. A. Belec iz Št. Vida z dvema delavcema na Dovje, od koder se še danes poda v spremstvu č. g. župnika Aljaža na Triglav, da tam postavi stolp, ki smo ga že omenjali v našem listu. Zvečer prenoče v Dežmanovi koči in jutri v sredo zjutraj odrinejo na delo. V sredo popoludne bo že stal stolp na očaku slovenskih gora. Bog daj lepo vreme."

Vse pa tudi ni bilo odvisno od vremena, pač pa tudi od telesnih moči vseh udeležencev tega nenavadnega vzpona, posebno še od Antona Belca, ki je nosil težo vseh prizadevanj za postavitev stolpa.


Nova nesreča v slovenskih hribih
Istega dne kot šentviški kleparji pa se je na planinsko pot podal tudi mladi Franc Goričnik, 19-letni dijak petega gimnazijskega razreda v Ljubljani. Odločil se je, da obišče Črno prst, 1844 metrov visoko goro nad Bohinjem, koder so leto dni prej, julija 1894, slovenski planinski navdušenci postavili svojo prvo planinsko postojanko – Orožnovo kočo. Potem je želel obiskati še svojega očeta, nadgozdarja v Bohinjski Bistrici, ki se je tisti čas mudil na Voglu. Vendar se je drugi dan oče vrnil v dolino, ne da bi se srečala s sinom.

V Dežmanovi koči
Nemška planinska postojanka Triglav Hutte, ki je bila postavljena leta 1887, je leta 1889 dobila ime po svojem snovalcu, nekdanjem slovenskemu rodoljubu, potem pa odpadniku Dragotinu Dežmanu. Leta 1895 je bila torej znana kot Deschmann Hutte (pozneje Aleksandrov, zdaj pa Staničev dom). Njen upravitelj je bilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Poleg te postojanke pa je pod triglavskim vrhom stala še Maria Theresia Hutte, koča Marije Terezije (danes Planika), ki jo je upravljal Avstrijski turistični klub. Naši hribolazci, mojster Belec z dvema pomočnikoma in Jakob Aljaž prav tako z dvema delavcema (dvainpetdesetletnim Janezom Klinarjem, po domače Požgancem, in štiriinpetdesetletnim Janezom Koširjem, po domače Kobarjem, oba sta bila iz Mojstrane) so se nastanili v Dežmanovi koči, ki je bila tedaj še mala stavbica. Prenočili so srečno in naslednjega jutra nameravali odriniti na triglavski vrh. Delavci so poleg svoje prtljage nosili še razno orodje in posamezno gradbeno gradivo za sestavo in utrditev stolpa.
Čeprav jim je dnevnik Slovenec zaželel lepo vreme, pa jim sreča ni bila mila. Že navsezgodaj zjutraj je bila gosta megla in kazalo je na najslabše. Župnik Jakob Aljaž, ki je bil malo obilnejše postave, je zato sklenil ostati v koči, preostali peterici pa ni kazalo drugega, kot da se tudi v takih razmerah poda na triglavski vrh. Vodnika Kobar in Požganc, prekaljena hribolazca, sta bila postavljena pred težko nalogo, kako Šentvidčane, vajene kvečjemu kake Šmarne gore, skupaj z njihovo opremo vred spraviti čez smrtonosni triglavski greben.

Postavitev
Jakob Aljaž je nestrpno čakal v koči in se včasih podal tudi na plano. Ko je iz daljave zaslišal udarce kladiv, se je oddahnil. V tistem času namreč še niso poznali varjenja – na Gorenjskem se je uveljavilo šele leta 1908 -, zato so morali kleparji posamezne dele stolpa zbiti skupaj, namestiti vijake, določene dele pa utrditi z zakovicami. To delo je trajalo celih pet ur. Ves čas je bilo slabo vreme, nekajkrat pa se je ulil tudi dež. Udarjale so strele in možje so se morali zateči v nižje skalovje.

Delavci so najprej v skalo zabili petero močnih železnih stebričev iz kotastega železa (Winkel-eisen), ki so merili 50 X 50 mm. Bili so razvrščeni v krogu. Nato so na stebriče pritrdili štiri vodoravne obroče 50 X 10 mm in jih pritrdili z vijaki. S tem je bilo zgrajeno ogrodje stolpa. Nato pa so čez vse to napeli močno železno pločevino, ki je bila dvakrat močnejša, kot je tista za pokrivanje cerkvenih zvonikov. Poleg tega je bila s cinkom zavarovana proti rjavenju. Na vrhu so namestili streho v obliki stožca. Iz njegove sredine je molel drog, na katerega so namestili vetrnico z napisom letnice postavitve – 1895.
Kovinske stebriče v stolpu so dodatno zalili s cementom. Nato so od vrha stolpa napeljali štiri močne železne žice in jih na tleh pritrdili na skale – vsako na svojo stran neba. Peta bakrena vrv pa je vodila v bližnje snežišče in je bila uporabljena kot strelovod.

Za nameček pa so stolp obložili še z bližnjimi skalami približno meter visoko, da veter te krhke stavbice ne bi preveč razmajal ali celo prevrnil v dolino.

V notranjosti stolpa
V Aljažev stolp so vodila mala vrata, Aljaž se je namreč bal, da bi jih odtrgal veter, če bi jih kak planinec pozabil zapreti. Bila so nekoliko odmaknjena od tal. V obodu pa je bilo tudi osem okenc, štiri v zgornji in štiri v spodnji vrsti. Skozi zgornja je popotnik lahko opazoval okolico stoje, skozi spodnja pa sede. Na njih so bila nameščena tudi stekla. Ob oknih je bila pritrjena narisana Pernhartova panorama z oznako vrhov, ki so se videli s posameznega okna. Na voljo so bili tudi trije stoli, odeje, dvoje posod in dva samovarja, s pomočjo katerih si lahko skuhal čaj. Kozarcev je bilo šest. Namesto vode je služil raztopljeni sneg v okolici. Barometer je bil nameščen znotraj, zunaj pa toplomer. V notranjosti je bilo prostora za od štiri do šest ljudi.

Jakob Aljaž je torej zelo dobro zasnoval načrt svojega stolpa. Že v gimnaziji je bil dobro podkovan v fiziki, nato pa se je še dodatno izpopolnjeval s pomočjo knjižnega gradiva, tako da je lahko celo delal turbine žagarjem v svoji župniji. Zato mu tudi ni bilo težko zasnovati tako preproste stavbice, kot je bil njegov kovinski razglednik. Klepar Anton Belec torej ni imel težkega dela.

O tem je pozneje zapisal: "Kakor se razvidi je Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani stolp prav solidno izdelal in postavil. Vse stroške sem plačal jaz iz svojega, pozneje pa stolp podaril Planinskemu društvu." Župnijski kroniki pa je še zaupal, da ga je vse skupaj stalo 300 goldinarjev.

Neljub dogodek v Dežmanovi koči
Veselje ob postavitvi stolpa pa je tistega dne Aljažu zagrenilo govoričenje oskrbnika koče, kozarja Vilmana, ki je bil sicer domačin iz Mojstrane. Ta je Aljažu dejal: "To je sreča za Vas, da nocoj ni bilo Nemcev tukaj, sicer bi za Vas ne bilo prostora."

Tako torej! Aljaž bi moral s svojimi tovariši skoraj prenočiti na prostem. Slabo vreme nemških planincev k sreči ravno tisti torek zvečer ni zvabilo v gore in le zato je lahko dobil streho nad glavo. V koči je bilo namreč le malo postelj. Čez dan so jih pripenjali kvišku k steni, ponoči pa so si uredili zasilna ležišča. Nemški turisti, člani društva Alpen-Verein, pa so seveda pri prenočevanju imeli prednost pred domačini.

Aljaža je ta pripomba tako ujezila, da se je takoj odločil narediti svojo kočo, pa čeprav le deset korakov stran od Dežmanove – da mu v lastni župniji ne bi bilo treba biti odvisen od nemškega usmiljenja.

Veliko veselje v dolini …
Jakob Aljaž in Anton Belec sta se potem s svojimi delavci spustila v dolino. Bilo je veliko veselje, ko so domačini izvedeli, da jim je podvig uspel. O tem pa so seveda sporočili tudi v Ljubljano in Slovenski narod je v četrtek, 8. avgusta, že objavil veselo novico: "(Najvišja stavba na Slovenskem.) Včeraj opoludne se je srečno postavil na vrhu Triglava železni razgledni stolp, ki ga je dal izdelati g. župnik Aljaž."

Tudi nemški ljubljanski list Laibacher Zeitung je tega dne objavil kratko sporočilce (prevedeno): "(Razgledni stolp na Triglavu.) Včeraj opoldne so na vrhu Triglava srečno postavili razgledni stolp, ki ga je dal zgraditi častiti župnik, gospod Aljaž."

Prvi vtisi
Aljažev stolp je že naslednjega dne po svoji postavitvi doživel prvi obisk. V četrtek, 8. avgusta, sta se na triglavski vrh podala dva nemška planinca. Bila sta začudena nad novo stavbo, pa tudi nad tem, da sta lahko izrazila svoje vtise. Jakob Aljaž je pač mislil na vse, zato je v stolp dal namestiti tudi spominsko knjigo, na začetku katere je zapisal spodbudne besede v latinščini, ki se v prevodu glase: "Pozdravljen popotnik! Blagovoli, če ti je ljubo zapisati v to knjigo ime svoje in kako misel. Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in ob svojih stroških ter na svojem svetu dne 7. avgusta 1895. leta v občo korist. -Jakob Aljaž."

Ni čudno torej, da sta se prva obiskovalca prijazno odzvala njegovemu vabilu. Takole pravi njun zapis: "Navzlic megli in metežu sva v četrtek dne 8. avgusta 1895. leta polezla na Triglav ter sva prva hvaležno občutila dobroto Vaše panorame. Razglednik je v vseh posameznostih izvrstno umišljen in zelo pripravno nameščen ter bode zagotovo ugajal vsem, ki pridejo na Triglav. Naj bi Vaš vzgled posnemali prav mnogi. Topline je bilo minus 2 stopinji. Živela turistika. Dr. Phil Paul Habel in dr. Menthel iz Breslaua."

Idiličnost na vrhu Triglava
Kovinsko stavbico pa je v tistih dneh pohvalil tudi Slovenski narod, ki je opozoril na idiličnost in udobje, ki ga je vrh slovenskih gora turistom pripravil Jakob Aljaž: "Na vrhu Triglava piha skoraj vedno silen veter in hribolazec vroč in prepoten ne more na tem vetru dolgo stati ter krasni razgled uživati, nego se mora kmalo vrniti. A zdaj bode lahko iz zavetja iz razglednika poljubno dolgo ogledoval razgled, se poleg tega odpočil in povrhu še lahko notri čaj skuhal."

Medtem pa žalost v bohinjskih hribih
Vse drugače pa je bilo v Bohinjski Bistrici. Ker dijaka Frančiška Goričnika še ni bilo domov, se je v petek, 9. avgusta, pred Orožnovo kočo zbralo petero planincev s ciljem, da ga poiščejo ali vsaj odkrijejo njegovo truplo. Eden izmed njih pripoveduje: "Ko smo se preskrbeli z vsemi potrebnimi rečmi, smo hiteli proti Črni prsti, vendar ne po zaznamenovanem potu, ampak obrnili smo se bolj proti Liscu, da smo mogli pregledati vse pečevje na severni strani. Slutili smo pač, da se je ponesrečil Goričnik na Tolminski plati, vendar smo skrbno preiskali tudi severno stran."

A tam iskalci niso našli prav ničesar. Dijakov oče pa je vztrajal, da se je sin ponesrečil na Črni prsti. Reševalec nadaljuje: "Gora je sama zelo strma ter obraščena z gosto travo: Ker je zjutraj vsled rose vedno mokra, zelo polzi. Sem ter tja pa štrli strmo pečevje, po katerem rasto lepe pečenice. To pečevje smo hoteli preiskati. Nismo še stopali dolgo, kar zavpije vodnik Trojar: »Že vidim klobuk«, a kmalu potem: »Tukaj spodaj leži v jarku«. In res ga zagledamo kakih 70 m pod sabo v jarku. Hitimo k njemu, toda pri tem sproži eden kamen, ki se vali naravnost proti truplu in drugim. Zato smo morali obstati in počakati, dokler niso prenesli trupla na bližnji rob. Ponesrečenec je ležal sredi jarka na prsih, z glavo obrneno proti vrhuncu. Razen več manjših je imel tudi tri hude rane na glavi. Da je bil takoj mrtev, priča nam pač to, da je imel v ustih kamen. Ako bi bil samo ranjen, bi bil gotovo klical na pomoč, ter bi ga bil slišal gotovo neki kosec, ki je bil blizu tega kraja kosil ter čul okolo enajstih valjenje kamenja, a ga ni videl ker je bila gosta megla …"

Devetnajstletni dijak, ki je prej Črno prst obiskal že okoli tridesetkrat, je bil pokopan v soboto, 10. avgusta, njegovo krsto pa je krasil tudi venec radovljiške podružnice slovenskega planinskega društva.

Ognjeni krst
Aljaževa skromna gradnja je že v zelo kratkem času izkazala svojo neomajno trdnost. Še isti teden je bil na Triglavu strašen orkan, potem pa še eden v naslednjem tednu. Vendar je mala stavbica uspešno prestala moč narave. Planinski vestnik je o tem zapisal: "Šli so gledat nejeverni Tomaži iz Dežmanove koče, katero je kar gugalo in lomilo, a stolp je stal neomajen, popolnoma nepoškodovan od zunaj in od znotraj, kjer je bilo vse v najlepšem stanju. Sama nebeška moč je preiskusila to krasno stavbo in izpričala nje trdnobo, porazila pa zlobno modrovanje klevetnikov naših."

Blagoslovitev Aljaževega stolpa
Nevšečno dejstvo, da zaradi slabega vremena ni mogel prisostvovati postavitvi svojega stolpa, Aljažu ni dalo miru. Začasno se je sicer malo potolažil, naslednji teden pa zopet odrinil na Triglav. Tokrat je vzel s sabo prijatelja Mateja Hubada, ki je zopet počitnikoval na Dovjem, ter stara delavca Kobarja in Požganca. V Dežmanovi koči so srečali še tržiškega tovarnarja Andreja Gassnerja. Vsi skupaj so potem prilezli na triglavski vrh, kjer je Aljaž blagoslovil svojo gradnjo. Takole piše o tem: "Prenočili smo zopet v Dežmanovi koči, tam smo našli tržiškega tovarnarja, prijaznega g. Gassnerja, s katerim smo peli: »Ave, maris stella (»Zdrava, morska zvezda«). On je imel lep bariton. Pili smo tudi šampanjca, eno buteljko smo prihranili za drugi dan, za otvoritev mojega stolpa vrh Triglava. Bilo je krasno vreme, navzoči so bili na vrhu: Matej Hubad, Gassner, jaz in moja dva delavca Požganc in Kobar. Požganc vrže dinamitni patron, ki močno poči, zamašek šampanjske buteljke skoči kviško s pokom, mi zapojemo zopet: »Ave, maris stella«, potem »Triglav moj dom« in otvoritev je bila končana. –Širše občinstvo je šele pozneje izvedelo o otvoritvi Triglavskega stolpa."

Izročilo iz Mojstrane pa pripoveduje, da je Aljaž pel "Oj, Triglav moj dom" in pri tem jokaje objemal svoj stolp.

Priprave na odprtje Vodnikove koče in nov Aljažev podvig
Dogodki v povezavi s postavitvijo Aljaževega stolpa so kar nekako zasenčili prizadevanja na bohinjski strani Triglava. Tamkaj so šla h koncu dela za Vodnikovo kočo. Slavnostno odprtje je bilo predvideno za 19. avgust, ko je stoletje prej (leta 1795) tamkaj prenočeval Valentin Vodnik, ki se je naslednjega dne povzpel na Triglav. Čeprav Vodnik tedaj ni dosegel vrha, pa je bilo že to njegovo plezanje velik podvig. Prvi so namreč triglavski vrh leta 1778 dosegli štirje možje z bohinjske strani, Vodnikov vzpon pa je bil torej le sedemnajst let poznejši. Omagal je nekje med Malim in Velikim Triglavom. In prav na tem mestu se je leta 1895 znova izkazal župnik Aljaž. Kmalu po slovesni blagoslovitvi stolpa se je namreč ponovno podal na Triglav, tokrat že tretjič v kratkem času. Seveda spet z novo značilno "aljaževsko pogruntavščino". Z jeseniškim kaplanom, 29-letnim Jakobom Matjanom, je kupil marmornato ploščo in dal nanjo vklesati Vodnikove verze: "Sklad na skladu se vzdiguje, / Golih vrhov kamen zid. / Večni mojster ukazuje: / Prid zidar se les učit!" Na vrhu tega napisa je vklesano: "V spomin VALENTINU VODNIKU, ki je bil na Triglavu 20. avgusta 1795«, pod verzi pa –»Ob stoletnici postavila ALJAŽ in MATJAN."

Težko obeležje so potem prizadevni nosači spravili v triglavsko pogorje ter ga utrdili v skalovje med Malim in Velikim Triglavom. Jakob Matjan je bil sicer doma iz Zgornje Šiške. Rojen je bil v isti hiši in isti sobi kot Valentin Vodnik, vendar z njim ni bil v sorodu.

Odprtje Vodnikove koče
V nizu teh dogodkov pa je prišel tudi čas za slavnostno odprtje in blagoslovitev Vodnikove koče na Velem polju. Radovljiška podružnica Slovenskega planinskega društva je za cerkveni obred naprosila bistriškega kaplana Janeza Pibra. Zelo močno pa so zadevo propagirali tudi časopisi. Tako je Slovenec predočil prednost nove slovenske planinske novogradnje: "Na zgornjem koncu Velega polja pod Triglavom blizo 2000 m nad morjem vzrastla je ta koča. Velo polje zadnja planina proti Triglavu, je kakor nalašč vztvarjena za planinsko kočo, kajti dobre pitne vode je v bližini v obilni meri, tam imajo tudi pastirji svojo živino in koče in radi postrežejo z dobrim planinskim mlekom."

Nato pa še dodaja: "Ta koča ne bode služila le onim hribolazcem, kateri bodejo lazili na Triglav in druge vrhove, ali pa prehajali čez sedla v druge doline; ta koča bode služila tudi onim, kateri bodo hoteli na tej krasni planini več dni prebiti, da se nasrkajo svežega zraka, nadivijo krasnega razgleda in spočijejo od mestnega truda. Pa ta koča ni edina novost ob Triglavu, kajti kakor je bilo že omenjeno, postavil je prečastiti gospod Jakob Aljaž, župnik na Dovjem, kateri je za povzdigo slovenske turistike že mnogo storil, - na najvišji vrh na Triglavu železno kočo (razglednik). Ta razglednik je velike važnosti radi tega, ker omogoči tudi v najhujšem vetru bivanje vrh Triglava, kar sedaj v takem vremenu ni bilo mogoče."

Na planine … vleče jih srce
V noči s sedemnajstega na osemnajsti avgust so se ljubljanski popotniki zbrali na kolodvoru. Vlak jih je nato odpeljal do Lesc. Tam so posedli na vozove, ki so jih kot leto prej pripravili prijazni bohinjski domačini. Z njimi so se do pete ure zjutraj pripeljali v Bohinj. Pred Bistrico jih je pozdravil slavolok z napisom: "Pozdravljamo Vas, planinski sini, ki delujete v slavo domovini." Ob osmih so odkorakali v Srednjo vas. Tam so se tudi udeležili svete maše - bila je pač nedelja - in kosila, nato pa so krenili na Velo polje k Vodnikovi koči, kamor so dospeli zvečer do okoli sedme ure. Slovenec piše: "V nedeljo zvečer je bila koča že prenapolnena, da so nekateri si morali poiskati prenočišča po sosednih planinskih kočah. Do 11. ure zvečer ni bilo miru. Pogovorov, smeha in petja ni hotelo biti konca …"

Naslednje dopoldne, v ponedeljek, 19. avgusta, pa je planince čakalo slovesno odprtje prve slovenske koče v naročju Triglava.

Na Triglavu
Nekateri prizadevni hribolazci pa so obisk Velega polja želeli izkoristiti tudi za obisk triglavskega vrha. Mamil jih je sloves najnovejše Aljaževe stavbice. V noči na ponedeljek, 19. avgusta, so vstali že ob drugi uri. Bilo jih je 34, med njimi tudi ena pripadnica lepšega spola. Prisluhnimo kar Planinskemu vestniku: "Kmalu se je pričelo daniti in proti šesti uri so dospeli na vrh Triglava. Toplomer je kazal eno stopinjo gorkote. Pot je kakor znano, za trdne, zdrave in brezomotične hribolazce pač varna, toda tudi spretni in izurjeni turisti so strmeli, ko so lezli ob robu malega, po sedlu med malim in velikim, ter po robu velikega Triglava. Med potom so videli spominsko ploščo, katero sta v skalo dala vdelati preč. gosp. župnik Aljaž z Dovjega in preč. g. kaplan Matjan z Jesenic v spomin stoletnice, kar je lazil naš slavni Vodnik na Triglav. Vrhu Triglava stoji, kakor znano Aljažev stolp, o katerem že ves turistični svet govori-. Predaleč bi segali, ko bi hteli vse dobrote tega stolpa popisovati in to neprecenljivo delo prečast. gospoda župnika Aljaža dostojno hvaliti. Knjiga, katera je v stolpu v vpisovanje položena, ima že polno merodajnih laskavih priznanj. Angleži in Francozi, Nemci in drugi tujci, kakor tudi domačini hvalijo stolp in slave njega izumitelja."

Aljaž – tudi dobrotnik slovenskih šolarjev
V nedeljo, 18. avgusta, torej takrat, ko so se ljubljanski popotniki in drugi hribolazci vzpenjali v triglavsko pogorje, da bi prisostvovali odprtju Vodnikove koče, je bil cesarjev rojstni dan. Ob tej priložnosti so po državi vsako leto potekala razna praznovanja. Tudi podružnica šolske družbe sv. Cirila in Metoda za Zgornjesavsko dolino je v Kranjski Gori pripravila zabavno veselico. Obenem s tem pa je imela tudi občni zbor, ki je na novo določil njene odbornike in poverjenike za posamezne župnije. Za dovški konec je bil seveda izbran in potrjen Jakob Aljaž. "Cirilmetodarji" so zbirali prispevke za postavitev in vzdrževanje slovenskih šol na jezikovno ogroženih delih slovenske domovine.

Nova gorska nesreča, a tokrat s srečnim izidom
Na drugem koncu slovenskih planin pa se je 19. avgusta, na dan odprtja Vodnikove koče, v gore podal Herman Wunderlich, nemški slušatelj tehnike na Dunaju in član nemško-avstrijskega planinskega društva. Tega dne se je iz Kamnika povzpel na Veliko planino, potem pa blodil po okoliških hribih. Drugo jutro je tako prilezel tudi na Ojstrico in se potem napotil proti Veliki planjavi, ki so ji Štajerci rekli kar – Baba. Ker ni poznal poti, je padel v neko brezno in tam notri preživel več kot tri dni, dokler ni z vpitjem priklical reševalce. K sreči jim ga je uspelo še pravočasno privleči iz kotanje in mladenič se je potem ves vesel podal še na Grintovec.

Čast in slava
Pa vrnimo se k Aljažu. Čeprav je imela njegova stavbica popolnoma slovensko naravnanost - napis Aljažev stolp je bil skupaj z Vodnikovo spominsko ploščo namreč do 19. avgusta, ko se jima je pridružila še Vodnikova koča, edino slovensko pisanje v triglavskem pogorju -, pa je slavni snovalec pridobil mnogo simpatij tudi v nemškem svetu. Ljubljanski Laibacher Zeitung je že 21. avgusta objavil podlistek o Aljaževem podvigu, ki je dobil nadaljevanje še naslednjega dne. Nepodpisani pisec na vse pretege hvali Aljaževo delo in objavlja tudi ocene obiskovalcev, ki so se zadnjih štirinajst dni povzpeli na Triglav in občudovali Aljaževo delo. Na koncu pa pravi (prevod): "Vsi turisti, ne glede na to, ali se na Triglav vzpenjajo zaradi gole zabave ali pa opravljajo resne znanstvene raziskave, naletijo na visokem gorskem vrhu na močne vetrove in druge vremenske nadloge. S tega zornega kota je postavitev varnostnega stolpa razumljiva in jo je treba toplo pozdraviti…. Naj ponovimo: stolp za turiste župnika Jakoba Aljaža na triglavskih višavah je izjemna pridobitev, za katero moramo poudariti, da je nismo pričakovali."

Tudi Planinski vestnik v svoji osmi številki, ki je izšla 25. avgusta, hvali Aljaževa prizadevanja: "Dne 7. avgusta opoldne je prvikrat solnce obsijalo najvišjo stavbo na Slovenskem, ki jo je tako duhovito zasnoval vlč. gospod župnik J. Aljaž in po njegovem načrtu tako lepo izvršil g. Belec, kleparski mojster v Št. Vidu nad Ljubljano. Ta dan bo z zlatimi črkami zapisan v zgodovino slovenske turistike."

Nemški in nemškutarski odgovor
Slovenski hitri prodor v Triglavsko pogorje je s postavitvijo Aljaževega stolpa in Vodnikove koče močno ogrozil dotedanje nemško prvenstvo v tem delu slovenskih gora. Posebej jim je šel v nos Aljažev stolp, ki je nadkrilil njihova prizadevanja. Vodnikovo kočo, ki je stala niže od njihovih postojank, so že nekako preboleli. Spravili pa so se nad Aljaža. Očitali so mu, da je porušil staro triangulacijsko točko, ki je označevala triglavski vrh, in grozili z odstranitvijo njegove stavbice. Na ta podtikanja je 31. avgusta odgovoril Slovenski narod: "Slovenskega planinskega društva delovanje je naše domače neprijatelje strašno ujezilo. Kar pihali so te poturice, ko se je vrli g. Aljaž, župnik na Dovjem in odbornik radovljiške podružnice slovenskega planinskega društva celo osmelil postaviti razgledni stolp na vrhu Triglava, kjer si je v ta namen kupil sveta od dovške občine. Govoričile so te odurne kukavice, da je Aljaževa namera za življenje nevarna, samo, da bi preprečile stavbo, katere ne morejo sedaj prehvaliti na glasu turisti, domačini in tujci, Angleži, Francozi in Nemci. Dičnemu g. Aljažu in neumornemu Slovenskemu planinskemu društvu kličemo: Le naprej! Naši domači neprijatelji pa naj pomnijo, da so oni le začasni posestniki, a mi od pamtiveka lastniki slovenske zemlje. Če jih je volja naj le pridno obdelujejo naš svet, prav hvaležni jim bodemo mi, še bolj pa naši potomci, a nikar naj se ne razburjajo, da se gibljemo tudi mi na svojih tleh in delamo s svojimi domačimi sredstvi brez ruskih - pardon pruskih - novcev."

Aljaž pa kot vedno – po svoje
S postavitvijo stolpa in Vodnikove spominske plošče pa Aljaževo delo avgusta 1895 še ni bilo končano. Uresničil je še zamisel Slovenskega planinskega društva in pod vrhom Triglava, 15 metrov nižje v skalovju, na južni, sončni, strani uredil planinsko zavetišče. Prizadevni Požganc je spet porabil nekaj dinamita, pomagal pa mu je tudi sovaščan Kobar in v skalo sta izdolbla kamnito sobico, ki sta jo opremila z lesenimi vrati. Namesto železnega okovja pa sta namestila usnje. Tu bi lahko ob nevihti našlo prostor nekaj planincev. Aljaž piše: "Nastala je mala sobica s prostorom za kakih 20 ljudi z mizo, klopjo in nezaklenjenimi vrati."

Društvo je zavetišče imenovalo po pesniku in hribolazcu Valentinu Staniču in ga vzelo v svojo upravo.

Novi načrt župnika Aljaža
Še bolj kot triglavski stolp in Staničevo zavetišče pa je Aljaža začela vznemirjati zamisel o gradnji lastne planinske postojanke neposredno pod Triglavom. Ko se je vračal z njegovega vrha, je na Malem Triglavu opazoval svet, kjer bi bilo primerno postaviti slovensko planinsko kočo. Sam pravi: "Po otvoritvi Triglavskega stolpa sem sedel na Malem Triglavu in sem si svet od zgoraj ogledoval. Zagledam se v vrh Kredarice – ravno sta šla čez vrh dva gamsa. Moj sklep, da bo tukaj koča stala je bil storjen, pa sem molčal." Pozneje je dejal, da je bilo mesto kot naročeno, in zdelo se je, da nova koča tja spada "kot klobuk na plešasto glavo".

Aljaž zopet na Triglavu
Tistega poletja pa je Aljažu uspel še en podvig. Vzpon na Triglav in sestop je namreč opravil kar v enem samem dnevu. To se je zgodilo povsem načrtno, ko je moral natančno določiti parcelo za svojo kočo na Kredarici. Družbo mu je delal radovljiški dekan Novak. O tem Aljaž pripoveduje: "Enkrat leta 1895 sva šla zjutraj ob treh iz Mojstrane, ob eni sva bila na vrhu, potem sem določil, kje bo stala nova Triglavska koča, namreč na Kredarici, postavil iz kamna mejnike za kočo; molila sva brevir. Ob 9. zvečer sva bila zopet v Mojstrani."

Ko je prišel domov, je kupil ves svet na vrhu Kredarice za borih pet goldinarjev, in sicer več oralov, da noben nasprotnik ne bi mogel tamkaj postaviti konkurenčne koče. Tokrat pa Aljaž ni nameraval graditi sam, pač pa je za načrt navdušil slovensko planinsko društvo v Ljubljani. Tako je bila že 9. septembra sklenjena pogodba o nakupu sveta na Kredarici. Podpisani sta občini Dovje in Mojstrana kot prodajalki in Slovensko planinsko društvo v Ljubljani kot kupec, zastopano po pooblaščencu g. Jakobu Aljažu, župniku na Dovjem. Ta pravni spis ima le štiri točke in zagotavlja Slovenskemu planinskemu društvu planjavo vrh Kredarice, kjer so pozneje, spomladi in poleti 1896, postavili slovensko planinsko kočo.

Za varstvo hribovskih popotnikov
Poleg vsega naštetega pa je dal Aljaž pred jesenjo ob robu Triglava, kjer je hoja še posebej nevarna, napeti 130 metrov močne železne pocinkane vrvi, ki je bila razpotegnjena na 36 železnih kolih, ki so bili pritrjeni v izvrtano trdo skalovje.

V letu 1895 se je v spominsko knjigo v stolpu vpisalo 223 turistov. Toliko se jih je namreč prišlo na lastne oči prepričat, kako imenitno stavbo je tam gori postavil župnik Aljaž.

Izkupiček
Ko se je nazadnje le približala jesen, se je v Ljubljani zopet zbral tudi odbor tamkajšnjega društva Glasbena Matica. Na seji 18. septembra so možje razpravljali o številnih stvareh, ki so se tikale delovanja tega društva, ki se je po potresu znašlo v nezavidljivem položaju. Med drugim je beseda nanesla tudi na plačilo honorarja obema skladateljema, katerih dela je društvo tega leta dalo v tisk. Aljaž je za svoje "Občutke" dobil deset goldinarjev, njegov prijatelj Foerster pa si jih je za svojo "Kitico" prislužil dvajset.

Bornih deset goldinarjev, to je bila torej vsa Aljaževa bera, vse plačilo za njegovo narodno delovanje, s katerim se je izkazal tistega razburljivega poletja 1895, potem ko je samo s postavitvijo stolpa imel za več kot več kot 300 goldinarjev stroškov.

A kaj, ko je vrli župnik z Dovjega dobro poznal stari slovenski pregovor, da je dobrota pač sirota. Njegovo vodilo pa je bila misel znanega nemškega modroslovca Immanuela Kanta, ki pravi, da je treba dobro delati zaradi dobrote same, ne pa za to, da te bodo ljudje hvalili in nagradili za tvoja dela.

Ko je potem jeseni stekla nabirka za novo kočo na Kredarici, ki jo je želelo postaviti Slovensko planinsko društvo, je na prvem mestu med darovalci spet zapisan prav Jakob Aljaž. Njegov prispevek je znašal 100 goldinarjev, medtem ko so drugi posamezniki prispevali precej manjše vsote.

Kako drugačen od večine svojih stanovskih tovarišev je bil ta dušni pastir in slovenski domoljub, predvsem od tistih, ki so že tedaj, v današnjih časih pa še posebno (!!!) polnili časopisne stolpce zaradi povsem drugačnih stvari.

VIDEO
Posnetki Triglava in Aljaževega stolpa
Andrej Mrak
Prijavi napako
Komentarji
Cvetača
# 18.08.2013 ob 16:30
Zelo dober članek!
Blažek
# 18.08.2013 ob 17:46
Fuj in fej, da so se komunisti s svojo nesnago spravili tudi nad Aljažev stolp!!!
No, saj me ne preseneča...
if
# 18.08.2013 ob 19:05
Članek je dober, razočaral me je na koncu.

"Kako drugačen od večine svojih stanovskih tovarišev je bil ta dušni pastir in slovenski domoljub, predvsem od tistih, ki so že tedaj, v današnjih časih pa še posebno (!!!), polnili časopisne stolpce zaradi povsem drugačnih stvari."

Ne morem se strinjati s takim zaključkom.

V času pred vojno in po njej je slovenski duhovnik negativna oblastna in medijska tarča tudi takrat, ko bi moral biti pozitivna.
Vprašajte slovenske državljane, mlajše in starejše, kdo je avtor slovenske himne in boste ugotovili kako slovenska šola in mediji izobražujejo oziroma pišejo.
Ali mediji dovolj pogosto in strokovno pišejo o Matiji Slaviču, Stanku Premrlu in drugih slovenskih duhovnikih domoljubih, poznamo duhovnike domoljube v svojih župnijah, ki so v času divjanja vojne branili svoje ljudstvo z neposrednim vplivom na okupatorske (fašistične, nacistične, komunistične) sile ...
coffeecup
# 25.08.2013 ob 16:07
Odlično!
zokizaver666
# 27.08.2013 ob 13:16
Zadnji odstavek je res popolnoma nepotreben. In postavlja v sicer dober, informativen članek neke osebne vrednostne sodbe o ljudeh, ki nimajo prav nobene veze z Jakobom Aljažem!!
Če razmišljamo tako, lahko hitro najdem povezavo med Lukšičem in Stalinom ... Neumno, ne?
Sanjski
# 18.08.2013 ob 21:55
(tumbleweed)
Kazalo