Tintoretto se je navduševal nad vsemi umetnostmi in v še v mladih letih med drugim igral na lutnjo ter nekatere druge glasbila. Baje je ljudi okoli sebe pogosto zabaval z raznimi reki, sam pa se je le redko nasmehnil. Foto:
Tintoretto se je navduševal nad vsemi umetnostmi in v še v mladih letih med drugim igral na lutnjo ter nekatere druge glasbila. Baje je ljudi okoli sebe pogosto zabaval z raznimi reki, sam pa se je le redko nasmehnil. Foto:
Tintoretto: Nastanek Rimske ceste
Umetnost Tintoreta, ki je v svojem slikarstvu težil k združenju Tizianove barve in Michelangelove risbe, zaznamujejo dinamičnost in skoraj razpršene kompozicije, kjer ima trenutni postopek imaginacije prednost pred postopkom intelekta.
Tintoretto: Avtoportret, okoli leta 1547, olje na platnu, 46 x 38 cm, Museum of Art, Philadelphia.

Rodil se je z imenom Jacopo Comin in bil v otroštvu znan tudi kot Jacopo Robusti, nadimek Tintoretto pa se ga je prijel, ker je bil barvarjev sin (Tintoretto – majhen barvar, barvarjev sin). Jacopo se je rodil leta 1518 v Benetkah in bil najstarejši izmed 21 otrok. Njegov oče Giovanni oziroma njegova družina je izhajala iz Brescie, ki je takrat sodila pod Beneško republiko, starejši viri pa so njegove korenine iskali v toskanskem mestu Lucca.

Čeprav ne moremo z gotovostjo trditi, pri katerih mojstrih je Tintoretto uril svoje slikarsko znanje, je pri tem gotovo izhajal iz dela dveh velikih renesančnih mojstrov. V svojem studiu naj bi si namreč namestil napis z besedami 'Michelangelova risba in Tizianova barva'.

Prav v Tizianov studio naj bi ga peljal oče, ko je opazil sinovo nadarjenost. Strokovnjaki domnevajo, da se je to zgodilo okoli leta 1533, ko je bil Tizian star 56 let. Tintoretto naj bi se le deset dni "obdržal" v studiu, preden naj bi ga Tizian poslal domov, saj naj bi na učenčevih risbah prepoznal nadarjenost, na katero je postal ljubosumen. Ta razlaga velja sicer bolj za legendo, več resnice pa bi znalo biti v tem, da je Tizian v risbah mladega Tintoretta prepoznal toliko samostojne in samosvoje poteze, da se je zavedal, da čeprav stoji pred njim zelo nadarjen umetnik, nikoli ne bo primeren učenec.

Od cerkva do Doževe palače
Med slikarji, pri katerih se je morda učil Tintoretto, se poleg Tiziana omenjata tudi Andrea Schiavone in Paris Bordone. Tintorettov slog namiguje, da se je v 40. letih 16. stoletja mudil v Rimu, sicer pa je le redko zapustil Benetke. S svojimi deli je okrasil predvsem cerkve in t. i. scuole v Benetkah, kot je na primer Scuola di S. Rocco. Njegova dela pa so si med drugim zaželeli tudi v Doževi palači v Benetkah in za Palazzo Ducale v Mantovi.

Od temnega k svetlemu
Slikar, ki se ga pogosto omenja kot zadnjega velikega umetnika italijanske renesanse, je v slikarstvo prinesel dramatiko, ki jo je pozneje še stopnjeval barok, dal poudarek svetlobi in uporabljal hladnejšo manieristično barvno lestvico. V bibličnih in mitoloških zgodbah si je izbral tisti najdramatičnejši trenutek in ga z nič manjšo dramatičnostjo ponesel na platno. Odpovedal se je nekaterim renesančnim zapovedim in kompozicije skoraj razletel po platnih. Globoke prostorske diagonale odnesejo gledalčevo pozornost tudi stran od osrednjih likov, ki zdaj niso več nujno postavljeni v središče dogajanja. Prizori so polni številnih žanrskih figur, nad katerimi se pneta nevihtno vzvihrano nebo in svetloba, ki daje delom poseben dramatični ton. Slikar dela hitro, s pomočniki in se odziva na čedalje bolj intenzivno dramatičnost zgodbe, ki doseže v omenjeni Scuola di S. Rocco vrhunec v mogočnem Križanju. Za Tintoretta je značilna tudi posebna tehnika slikanja, saj je v primerjavi z večino drugih slikarjev začel pri temni osnovi, to pa nato svetlil.
Mojster s tremi peresi
Kako velik slikar je bil Tintoretto, povedo besede slikarja Sebastiana del Piombo, češ da je Tintoretto lahko naslikal v dveh dneh toliko kot on sam v dveh letih. Baročni mojster Annibale Carracci ga je v številnih delih enačil s Tizianom, v drugih pa je po njegovem mnenju beneškega renesančnega velikana celo presegel. Tudi sicer so Benečani Tintoretta nadvse cenili in govorili, da ima tri peresa - enega iz zlata, drugega iz srebra in tretjega iz železa.

Maja Kač
maja.kac@rtvslo.si

Tintoretto: Leda in Labod, 1552-1558 (Palazzo Vecchio, Firence). Kot pripoveduje grški mit, je Zevs prelepo Ledo zapeljal v podobi laboda. Izvalila je dve jajci, iz katerih so prišli Helena in dvojčka Kastor in Poloks. Zgodba je bila priljubljena že v rimskih časih, ko so motiv ponesli na številne kameje, mozaike in v kipe, tudi zaradi erotičnega pridiha pa so golo Ledo in laboda upodobili tudi številni renesančni mojstri. Poznorenesančni slikar Tintoretto ni bil izjema.
Tintoretto: Sv. Marko reši sužnja, 1547-1548 (Galleria dell'Accademia, Benetke). Tintoretto je čudež naslikal z vso dramatičnostjo. Poudarek je na gibanju, ki doseže vrhunec s spuščanjem Marka iz nebes, da bi rešil sužnja, obsojenega na smrt. Ker je ta zapustil svojega gospodarja, zato da bi molil ob krsti sv. Marka, so ga želeli kaznovati tako, da bi mu iztaknili oči in mu odsekali roke, a ga je rešil svetnik (med drugim tudi zaščitnik Benetk. Ob njegovem spustu so orožja mučiteljev postala topa in se nenadoma zlomila.
Detajl slike Sv. Marko reši sužnja, 1547-1548 (Galleria dell'Accademia, Benetke).
Tinotretto: Odnašanje trupla sv. Marka, okoli 1562 (Galleria dell'Accademia, Benetke). Tudi na tem delu ne manjka za slikarja značilnih dramatičnih poudarkov. V ospredju prizora vidimo tri može, ki nosijo svetnikovo težko truplo. Tega oziroma njegove relikvije naj bi, kot pripoveduje legenda, leta 829 prenesli iz Aleksandrije v Benetke. Skupina je postavljena pred arhitekturno kuliso, ki je bolj nakazana kot izdelana in dodatno poudarja beg v globino. Umetnik ga je uresničil tudi s pomočjo vzorca tlakovanih tal. V ozadju vidimo figure, ki bežijo pod veličastne renesančne arkade, vzdušje dela pa dodatno stopnjuje z oblaki zagrnjeno nebo.
Tintoretto: Jezus v hiši Marte in Marije, 1580 (Alte Pinakothek, München). Na tem delu je upodobljen tisti del evangelija, ko Jezus obišče hišo Marte in Marije, ki sta bili od srednjega veka razumljeni kot dve različni smeri, ki jih lahko ubere življenje kristjana. Marta pooseblja 'vita activa' (aktivno življenje) in se pripravlja, da bo postregla z obedom, Marija kot 'vita contemplativa' (kontemplativno življenje) pa sedi ob Jezusu in posluša njegove besede.
Tintoretto: Suzana in starca, okoli 1555, (Kunsthistorisches Museum, Dunaj). Gre za svetopisemski motiv Suzane, ki sta jo med kopeljo opazovala dva starca (enega vidimo v spodnjem levem kotu slike, drugi pa opazuje žensko figuro čisto v ozadju, na drugi strani cvetlične ograje). Ta sta si jo poželela in skušala k temu prepričati tudi njo, nato pa sta jo ob razkrinkanju obdolžila prešuštva. Suzano je pozneje rešila Danielova pravična sodba.
Tintoretto: Zadnja večerja, 1591-1594 (S, Giorgio Maggiore, Benetke). To delo velikih razsežnosti (365 x 568 cm) se nahaja v prezbiteriju beneške cerkve, zaznamuje pa vrhunec Tintorettovega poznega obdobja. Takšne upodobitve motiva Zadnje večerje Tintorettovi sodobniki vsekakor niso bili vajeni. Miza ni postavljena frontalno pred gledalca, ampak se mu izmika v globino. Prav tako se Jezus ne nahaja v središču kompozicije, ampak se moramo celo malo potruditi, da ga najdemo med apostoli. Svetloba, ki osvetljuje dogodek, prihaja iz dveh virov. Prvi, naravni, vir prihaja od oljenke nad mizo, še svetlejši pa je nadnaravni sij, ki ga oddajajo skoraj prosojni angeli. Ti se v skupini dramatično spuščajo proti dogodku in predstavljajo nekakšen mistični kontrast žanrskemu dogajanju na desni strani in v ozadju slike.
Tintoretto: Portret Jacopa Sansovina, 1571, (Galleria degli Uffizi, Firence). Tintoretto je bil pomemben tudi kot portretist. Podobo arhitekta je postavil pred klasično temno ozadje, iz katerega izstopa njegov obraz. Barvna lestvica je zreducirana na minimum, portretiranca pa je umetnik zajel s spoštljivostjo, ki se je za takega moža spodobila.