Od smrti patra Angelika, ki se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, bo na začetku aprila minilo 60 let, pater Roman, ki se je uveljavil kot odličen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, pa je svojega starejšega brata preživel za tri desetletja in se poslovil konec februarja 1991. Njuno zanimivo življenje, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, so pomagali predstaviti teolog in publicist dr. Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič, predvsem pa frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki službuje v župniji Ljubljana Šiška in je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote.

Pater Angelik Tominec je bil rojen leta 1892, njegov rodni brat, pater Roman Tominec pa leta 1900. Že zelo zgodaj sta se odločila za vstop v frančiškanski red, za duhovnika pa sta bila posvečena pri 22 letih. Kot pripoveduje pater Silvin Krajnc, sta se v mladosti oba brata, ki sta nato večino svojega življenja delovala v rojstni župniji Marijinega oznanjenja na ljubljanskem Prešernovem trgu, izobraževala v tujini.

Brata Tominec sta sicer odraščala v preprosti družini in morda je bil prav negotov socialni položaj družine patrov Tominec vzrok za to, da se je starejši od bratov, pater Angelik, že zelo zgodaj začel ukvarjati ne le s karitativno dejavnostjo, ampak tudi s socialnimi vprašanji, ter se začel povezovati s krščanskimi socialisti. Sodeloval je tudi v Krekovi socialni šoli in v največjem sindikatu tistega časa, Jugoslovanski strokovni zvezi, kjer je po pripovedovanju patra Silvina veljal celo za neke vrste idejnega voditelja.

Da se je pater Angelik že zelo zgodaj dejavno udejstvoval pri reševanju socialnih in družbenih vprašanj tistega časa in deloval tako v največjem sindikatu tistega časa, Jugoslovanski strokovni zvezi, kot tudi v Krekovi socialni šoli, na splošno pa v svojih pisanjih zagovarjal izredno napredne ideje, poudarja tudi pater Silvin Krajnc.

V svojih pisanjih je zagovarjal za tisti čas izjemno napredne ideje, v marsičem sorodne idejam Andreja Gosarja, enega najpomembnejših teoretikov krščanskega socializma pri nas, ki je proti koncu 20. let kot kraljevi minister za socialno politiko botroval sprejetju ene najnaprednejših delavskih zakonodaj v Evropi. Kot poudarja Peter Kovačič Peršin, je bila krščanskosocialna smer v slovenskem prostoru takrat izjemno močna in je precej uspešno nagovarjala pereča socialna vprašanja tistega časa, vendar pa se je okrog leta 1930 okrepila katoliška konservativna struja. Zagovorniki krščanskega socializma, kot sta bila Andrej Gosar in pater Angelik, so zato vse pogosteje prihajali v spor s Slovensko ljudsko stranko in cerkvenimi strukturami.

Ta razkol znotraj Katoliške cerkve je patra Angelika in njegovega mlajšega brata, patra Romana, močno vplival konec 30. let, ko je želelo frančiškansko provincialno vodstvo ošibiti moč tistih patrov, ki so jih videli kot komunistične. Angelika so tako odstavili kot župnika v cerkvi Marijinega oznanjenja na Prešernovem trgu, in to kljub veliki priljubljenosti med Ljubljančani, ki so za to, da bi ostal na tej funkciji, zbrali več kot osem tisoč podpisov. Patra Romana so medtem za nekaj časa umaknili na Brezje, ti dogodki pa so pri obeh bratih sprožili močan odpor do provincialnega vodstva.

Med drugo svetovno vojno sta bila tako pater Angelik kot pater Roman izrecno proti sodelovanju z okupatorjem in sta skupaj z nekaterimi drugimi frančiškanskimi brati iz svojega samostana delovala v Osvobodilni fronti. Kot navaja pater Silvin Krajnc, patra Tominec sicer nikoli nista želela prijeti za orožje, zato sta pomagala na posreden način. V frančiškanskem samostanu na ljubljanskem Prešernovem trgu sta tako večkrat skrivala aktiviste Osvobodilne fronte, med drugim Edvarda Kocbeka, Bojana Štiha in Aleša Beblerja.

Pater Angelik in pater Roman sta bila zaradi svojega delovanja, pa tudi splošnega slovesa "rdečih patrov", med vojno skupaj z nekaterimi drugimi frančiškanskimi brati določena celo za streljanje pred hišo likvidiranega bana Marka Natlačena, pred čimer naj bi jih rešilo posredovanje Frana Saleškega Finžgarja. Oba sta bila tudi večkrat zaprta, prvič točno dve leti po okupaciji, ko se je na spomeniku frančiškanske cerkve na Prešernovem trgu v Ljubljani pojavila slovenska zastava.

Patra Tominec sta bila sicer zaradi svojega delovanja, pa tudi splošnega slovesa "rdečih patrov", med vojno skupaj z nekaterimi drugimi frančiškanskimi brati določena celo za streljanje pred hišo likvidiranega bana Marka Natlačena, pred čimer naj bi jih rešilo posredovanje Frana Saleškega Finžgarja. Med vojno sta bila oba tudi večkrat zaprta, prvič točno dve leti po okupaciji, ko se je na spomeniku frančiškanske cerkve na Prešernovem trgu v Ljubljani pojavila slovenska zastava.

Toda kaj se je s patroma Angelikom in Romanom Tomincem, ki sta se že med vojnama ukvarjala s socialnimi vprašanji, med vojno pa sodelovala v Osvobodilni fronti, zgodilo po koncu vojne, v novoustanovljeni Jugoslaviji, kjer je oblast prevzela komunistična partija? Kot pojasnjuje pater Silvin, je bil pater Roman s strani nove oblasti predviden celo za škofa, vendar pa brata nista bila pripravljena na tovrstno sodelovanje z novim režimom. Kljub svoji vlogi v Osvobodilni fronti sta se tako večkrat znašla v težavah, pater Roman pa je bil zato, ker ni želel odigrati vloge, ki so mu jo namenile jugoslovanske oblasti, predmet intenzivnih in mučnih zaslišanj.

Če se tako patra Roman in Angelik po vojni nista želela vključevati v politično življenje, pa tako pater Silvin kot njuna nečakinja Barica Pintarič poudarjata, da čut patrov Tominec za socialna vprašanja ni izginil in sta tudi v tistem času dejavno ohranjala svojo karitativno dejavnost, ki sta jo sicer gojila že od samih začetkov svojega službovanja. Pater Silvin ob tem opozarja, da so oba brata krasili tudi izrazit smisel za humor, zvedavost in odprtost, ki so jima je omogočali, da sta široko priljubljenost uživala tudi zunaj strogo katoliških krogov.