Leta 1954 rojeni slikar, grafik, ilustrator in lutkar je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Med letoma 1986 in 2015 je sodeloval z revijo Ciciban. Z Ireno Majcen in Judito Krivec Dragan je bil leta 1992 pobudnik za ustanovitev sekcije ilustratorjev pri ZDSLU-ju.

Svoje delo je predstavil na 39 samostojnih in 59 skupinskih razstavah doma in v tujini ter se doslej udeležil skoraj vseh razstav bienala ilustracij. Ilustriral je več kot 50 knjig. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Hinka Smrekarja (2010), vpis na častno listo IBBY in Levstikovo nagrado za življenjsko delo (2013).

Vabljeni k branju pogovora.

Študirali ste slikarstvo. Kdaj?
Slikarstvo sem študiral od leta 1974 do 1979.

Pa ste potem takoj začeli ilustrirati? Ali se je to zgodilo postopoma?
Mene je napotil profesor Štefan Planinc, ker je videl na večernem aktu, da ves čas nekaj čečkam po robovih. Peljal me je k Niku Grafenauerju. Tako sem svoje prvo delo opravil leta 1979. Potem je bilo eno leto vojske, in ko sem se vrnil iz JLA, sem pa začel redno delati … do lanskega leta. Ko sem zaključil.

Zaključil? Kaj to pomeni? Ne boste več risali?
Ne, ne. Lani sem naredil zadnjo knjigo Ferija Lainščka, in to so bile stvari bolj iz predala.

Ko ste prišli iz vojske, ste nekako sami padli v ilustracijo ali so vas drugi klicali, ali bi risali?
Tega se niti ne spomnim. Začetek je bil pred vojsko, potem me je poklical Niko …

So vas torej nekako zvlekli v to? Lahko tako rečeva?
Ja, to so bili čudni časi. Kmalu po vojski sem šel tudi v pedagoški poklic, šest let sem nekako vztrajal, sem dobil tudi Levstikovo nagrado.

Pozneje ste živeli samo od ilustriranja?
Ja, to sem se pa večkrat pohvalil, da sem eden redkih, ki sem preživel samo od likovnosti.

Pa je bilo naročil vedno dovolj, preveč, premalo? Kako je bilo s tem?
Včasih je bilo vsega preveč. Spomnim se trenutkov, ko sem delal za periodiko – za periodiko sem delal redno – potem je bila kakšna knjiga v delu pa še lutkarija – tam je bilo pa po navadi timsko delo, ko so se lutke izdelovale – takrat je bilo kar na gosto vse skupaj.

Kaj ste pa najraje risali?
Pravzaprav nisem izbiral … Torej, živali sem najraje risal, takrat je nastal tudi Kuža Luža, ta je bila pač prva nagrajena, pozneje sem delal predvsem otroške zadeve. Prelomnica je bila pa knjiga Med bogovi in demoni, kjer sem prvič uporabil ena taka inovativna sredstva in postopke, takrat sem se tudi malo bolj sprostil in začel delati na bolj slikarski način. Nikoli pa tega nisem peljal dosledno naprej, ker meni je bilo vsako besedilo poseben izziv in sem nekako začel čisto na novo. Prav hotel sem pozabiti prejšnjo izkušnjo in pridobiti nove izkušnje.

Saj to me je zelo presenetilo, ko sem gledal vaše stvari. Slogovno ste izjemno raznoliki. Kot da se sproti prilagajate vsakemu besedilu znova?
To je bila moja odločitev, in to že zelo zgodaj. Po eni strani sem se strašno bal rutine, ker sem po naravi raziskovalec, tako da sem menjal pristope … od hipne, z različnimi materiali, s peresom, čopičem, se pravi take desetminutne, impulzivne … najlepši primer so Zvezde obal, teh sem namahal kar precej. Seveda moraš biti skoncentriran za tako delo … pa do premišljenih, take so na primer Arabske basni. Bila je ena skica narejena in potem sem zelo tehtal … kot če bi neki prostor opremljal, pa potem premikaš, primerjaš barve, ustvarjaš dinamiko. Mene je to zelo zanimalo, se pravi to vstopanje v slikovno površino, gre za različne izkušnje.

Pa kaj veste, koliko ilustracij ste naredili?
Ne vem, nikoli jih nisem štel. Knjig je bilo enainpetdeset, na razstavi je prerez iz dvaindvajsetih.

Pa ste bili tak človek, ki vsak dan dela? Ki vsak dan riše?
Ne. Rad delam, rasel sem v mizarski delavnici, in to me je zapeljalo v taka rokodelska področja. Če zdaj pogledam nazaj, moram reči, da sem premalo časa izkoristil za samo likovnost. Je pa bila ena konstanta. Ves čas nekaj, še zdaj … ob kavi zjutraj narišem kako risbico. Zato sem šel v zadnjih letih v postopke, da sem napravil eno tako risbico, jo potem povečal in jo z acetonom odtisnil na umetniški papir, potem sem pa ročno interveniral naprej. Takšni so ti zadnji Angeli, kjer je sepia prisotna.

Hvala za pogovor.