Delo, na katerem je slikar pokazal mojstrstvo pri slikanju tihožitja in danes tako prepoznaven smisel za dramatičnost, je eno ključnih del aktualne razstave v Rimu.

V letu, ko mineva 510 let, odkar je dobro desetletje pozneje eden najznamenitejših italijanskih slikarjev svojega časa povsem osamljen umrl na italijanski obali, so v Kapitolskem muzeju v Rimu na ogled postavili razstavo z naslovom Caravaggiev čas – mojstrovine iz zbirke Roberta Longhija.

Iz te prihaja ena od dveh ohranjenih različic slike Deček s kuščarjem, druga je v Narodni galeriji v Londonu. Na sliki je Michelangelo Merisi da Caravaggio (1571–1610) v 90. letih, ko si je torej šele utiral mesto v enem izmed umetniških središč sveta, naslikal dečka z belo rožo v gostih, temnih kodrastih laseh, v trenutku, ko se umakne zaradi kuščarjevega ugriza v sredinec desne roke. Njegov obraz izdaja bolečino in presenečenje ob nepričakovanem dogodku, ki ga je pahnil v gibanje in mu skrivenčil dlani.

Sliko izrazite čutnosti in erotičnega naboja poskuša razložiti več interpretacij: ene jo tolmačijo kot alegorijo čuta ali pa kot alegorijo bolečine, ki jo prinašata čutna ljubezen in lepota. Najpreprostejša pravi, da je Caravaggio naslikal navadno študijo izraza.

Gre za značilno Caravaggievo delo tistega časa, žanr, ki je bil sicer dokaj razširjen v deželah severne renesanse, v Rimu pa je bila to novost. Slikarjeve figure očitno slonijo na živih modelih, včasih tudi lastni podobi (ki je bila seveda najcenejša izbira obubožanega umetnika). Slikal pa je tisto, kar je sam zelo dobro poznal – življenje z ulice, pravzaprav vsem poznane prizore, ki pa jih je s svojim smislom za dramatičnost in naturalizmom povzdignil na povsem novo raven, s katero so se vsakdanji prizori približali tako zelo cenjenim alegorijam in mitološkim prizorom.

Slikanje tihožitja zahteva prav toliko mojstrstva kot slikanje figur, je bil prepričan Caravaggio – in to je bila v času, ko je bila to najmanj cenjena motivika, precej revolucionarna misel. Umetnik je poudarjal pomen opazovanja narave in slikanja iz življenja. In zares so njegova tihožitja, ki jih je zlasti v teh zgodnjih delih, a tudi pozneje kot neverjetno otipljive elemente vključil v celotno pripoved slike, prava paša za oči, ki vabi, da se je dotaknemo, da vzamemo eno od češenj in jih pojemo.

Deček s kuščarjem prinaša nenavadno motiviko, ki je skupaj z dramatičnostjo same upodobitve, po kateri danes tako dobro poznamo Caravaggia, in naturalizmom sijajno odgovorila na zahteve protireformacijskega časa in vznemirila tedanje ljubitelje likovne umetnosti.

Čez nekaj let je postal Caravaggio izredno iskano ime; samo zaradi njegovih del so v Rim prihajali številčni slikarji, da bi videli to čudo, revolucionarno ustvarjanje, nov pogled, ki so ga potem tudi po umetnikovi smrti še nekaj časa zvesto prevzemali. Vendar v 90. letih 16. stoletja je bil Caravaggio še neznan slikar, brez svojega mesta v delavnici in brez mecena, ki bi ga vzel pod okrilje. A ne za dolgo, s svojim inovativnim delom je hitro pritegnil pozornost kupcev in kljub izredno burnemu in nasilnemu življenju (največ ohranjenega arhivskega gradiva se nanaša na sodne procese, v katere je bil vpleten zaradi svojega pretepaštva, ki se je končalo tudi s smrtjo) postal eno najbolj iskanih imen.

Razstava, ki torej združuje dela iz Longhijeve zbirke v Firencah, vključuje še približno 40 del umetnikov iz 17. stoletja, ki jih je navdihnil Caravaggio, ki je sprožil pravi val posnemanja, poimenovaje. Zapira se 13. septembra, gre pa za prvo razstavo, ki je po sprostitvi ukrepov za zajezitev novega koronavirusa na ogled v Kapitolskem muzeju. Rimska županja Virginia Raggi je pred odprtjem dejala, da zaznamuje novo sezono razstav po zaustavitvi javnega življenja in na sijajen način znova odpira vrata rimskih muzejev.