Šentjakobsko gledališče Ljubljana je 100-letnico delovanja sicer zaznamovalo lani, a so zaradi epidemije covida-19 praznovanje zamaknili za eno leto. Že junija so na prenovljenem odru uprizorili predstavo Pelikan, ki je kot prva predstava gledališča premiero doživela leta 1921; zdaj so pripravili še razstavo.

Razstava je po besedah direktorja gledališča Milana Goloba poseg v prostor mesta, s katerim so tesno povezani že od samih začetkov – je pa bil vzrok za to intervencijo zagotovo tudi epidemija covida-19. Poseg v mesto je Golob označil kot "igriv, šaljiv in predvsem v duhu Šentjakobskega gledališča znajti se s svojimi sredstvi in reciklažo".

Pospravljanje gledališkega fundusa
Idejna vodja projekta Saša Strnad je na svoji strani na Facebooku o projektu zapisala, da so čas mirovanja posvetili skladiščem, pospravljanju in pripravam na čas, ko bodo gledališča znova odprla vrata za javnost. Pri tem so ugotovili, da so v fundusih odsluženi kosi tekstila, obleke in obuvala.

Drevesa so oblekli v kostume iz odpisanih predstav Truth story, Tičja kletka, Zaigraj še enkrat, Sam, Uscana vas, Balada Karoline Žašler in otroških predstav ali zgolj podarjenih oblek za fundus Šentjakobskega gledališča, je mogoče prebrati na panoju ob razstavi.

Na ogled: dokler jih vreme ne uniči
Kostumografinja in soustvarjalka razstave Mateja Čibej je povedala, da je ideja v njihovih glavah tlela že dlje, razstavo pa so začeli pripravljati konec marca. Poudarila je, da gre za zahtevne kose, saj morajo kljubovati vremenskim razmeram, zato sta bila njihovo snovanje in izdelava velik izziv. Najstarejši kostum, ki so ga našli v fundusu gledališča, je sicer iz leta 1952. Koliko jih hranijo, pa je po njenih besedah trenutno težko oceniti.

Sorodna novica Kjer sodniki, medicinske sestre in kuharji postanejo igralci: 100 let Šentjakobskega gledališča

Kot je še dejala, bo razstava na ogled, dokler bo dovolj vizualno privlačna za gledalce oziroma dokler bodo kostumi zdržali. Kostumograf in prav tako soustvarjalec razstave Bojan Vister je dodal, da so lahko kostume v šivalnici zašili do določene faze, dokončali so jih na kraju samem.

Po besedah Mateje Čibej je vsak kos zgodba zase, zato je bilo njihovo snovanje, kot da "bi delali 21 gledaliških predstav". Sprva sta z Vistrom za izhodišče vzela pare moškega in ženske, saj tudi v gledališče običajno zahajajo pari, a ju to ni omejilo, čeprav so, kot je dodala, nekateri kostumi res bolj izrazito moški in drugi ženski.