V Narodni galeriji so sicer razstavo Bergantovih del kot osrednjo razstavo načrtovali že lani, vendar so jo zaradi epidemioloških ukrepov časovno zamaknili. Na postavitvi, naslovljeni preprosto Fortunat Bergant, so poleg njegovih del na ogled tudi dela njegovih sopotnikov in umetnikov naslednje generacije.
Samosvoj, vendar "naš človek"
Bergant je poleg Valentina Metzingerja, Franca Jelovška in Antona Cebeja eden glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. S svojimi deli je v drugi polovici 18. stoletja močno vplival na umetnostno podobo dežele, v kateri je živel in ustvarjal. V zgodovino se je zapisal kot najbolj samosvoj med baročnimi umetniki na Slovenskem.
Specifičnost njegovega dela je pred skoraj 100 leti izpostavila že Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva, je v predgovoru v razstavnem katalogu izpostavila direktorica Narodne galerije Barbara Jaki. Njegov opus je bil prepoznan kot značilno slovenski, Rihard Jakopič mu je nekaj let pozneje celo podelil status "našega človeka" in dodal, da ima "nekaj, kar nam je sorodno". Jakopič je bil tudi na čelu poznejših generacij umetnikov, ki so Berganta prepoznavale kot najbolj "slovenskega" slikarja.
Bergant je razvil večinoma zlahka prepoznaven slikarski slog. Značilna obrazna tipika in zalomljene gube z ostrimi robovi, belo osvetljenimi grebeni in široko površino so nekaj, kar najdemo v vseh njegovih delih, so zapisali v Narodni galeriji.
Nova pridobitev: Portret p. Gabrijela Schwizna
Poleg v uvodu omenjenih jubilejev so jih v galeriji k razstavi po besedah njene direktorice napeljala nova spoznanja in nekaj novo odkritih slikarjevih del. Med njimi je trojica platen, ki so jih je v zadnjem času pridobili za Narodno galerijo: izgubljenima in pred leti znova odkritima slikama Ptičar in Prestar se je pridružil še pred kratkim pridobljen Portret p. Gabrijela Schwizna.
Fortunat Bergant se je rodil leta 1721 v Mekinjah pri Kamniku. Razstava spremlja njegove začetke in dela, ki so nastajala ob naslonih na lokalno okolje – na Kamnik z okolico ter umetnike, ki so delovali tam in v Ljubljani. Posebej pomembno obdobje v Bergantovem življenju predstavlja čas, ki ga je umetnik preživel v Rimu (1756–1760), kjer je obiskoval šolo risanja aktov (Scuolo del Nudo). Za svoji risbi moškega akta je Bergant v letih 1756 in 1758 osvojil prvo nagrado med tečajniki.
Po vrnitvi na Kranjsko leta 1760 so začela nastajati številna naročila za sakralne prostore redovnih skupnosti – za klarise, cistercijane, frančiškane, jezuite in kapucine. Njegove upodobitve Marije z detetom poosebljajo materinsko ljubezen in z milino in nežnostjo nagovarjajo najgloblja čustva občinstva. Z neidealiziranimi podobami čustveno zamaknjenih svetnikov pa se je znal približati čustvom preprostega in bogaboječega baročnega človeka.
Kot so še navedli v galeriji, je njegovo obvladovanje psihološke poglobljenosti z modnimi reprezentativnimi postavitvami in s tehnično brezhibno naslikanimi oblačili prepričalo tudi najzahtevnejše kranjske plemiške odličnike, da so pri njem naročali svoje portrete. Umrl je leta 1769 v Ljubljani.
Razstava Fortunat Bergant je v Narodni galeriji na ogled do 30. maja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje