Tako pravi kustosinja razstave Samantha Friedman in dodaja: "Zavedala se je, da mora za svojo vizijo upočasniti korak, in zato tudi gledalca njene serije risb vabijo, da si vzame čas za opazovanje." Od tod tudi naslov razstave Georgia O'Keeffe: To See Takes Time (Georgia O'Keeffe: Videnje zahteva čas). Na ogled bo do 12. avgusta.

O'Keeffe je na papirju z ogljem, akvarelom, pastelom in grafitom raziskovala oblike in pojave – od abstraktnih ritmov do naravnih ciklov. Razstava postavlja na ogled približno 120 del, nastalih v časovnem obdobju več kot štirih desetletij – med njimi tudi ključna dela iz zbirke muzeja. Postavitev želi pokazati, kako je umetnica razvijala, ponavljala in spreminjala motive, v katerih se briše meja med opazovanjem in abstrakcijo.

Risanje v serijah je umetnici dovoljevalo, da se je vso svojo kariero vračala in predelovala nekatere teme, ter razkrivajo premišljeno izbiro materialov za njenimi sijajnimi kompozicijami. Največ del na papirju je ustvarila v svojih formativnih letih med letoma 1915 in 1918. To je bilo obdobje, ko je ustvarila tudi prelomne serije abstraktnih linij, organskih pokrajin in aktov v oglju in akvarelu.

Čeprav se je po tem obdobju bolj posvetila ustvarjanju na platno, so ob tem nastale pomembne serije del na papirju, vključno s cvetjem iz 30. let preteklega stoletja ter portreti iz 40. let preteklega stoletja, ki so prav tako predstavljeni na razstavi.

Georgia O'Keeffe (1887–1986) je otroštvo preživela na kmetiji v družini pridelovalcev mleka v Wisconsinu. Že v zgodnji mladosti je pokazala umetniške ambicije. Študirala je na šoli čikaškega umetniškega inštituta.

Od leta 1918 je odločilna leta preživela v New Yorku v takrat zelo moškem umetniškem svetu, v samem jedru majhnega, a vplivnega umetniškega kroga okrog fotografa in galerista Alfreda Stieglitza.

Stieglitz, s kateri sta se pozneje poročila, je bil velik promotor moderne umetnosti in v svoji galeriji razstavljal tako evropsko avantgardo kot gojil in spodbujal razvoj nove ameriške umetnosti. Stieglitzeva zgodnja podpora ji je pomagala pri uveljavitvi na tedanjem likovnem prizorišču in tudi pozneje je lažje ostala v stiku z dogajanjem v New Yorku.

Svoje najbolj znane slike je ustvarila v 20. in 30. letih: to so velike upodobitve rož, ki so postale ikone vizualne podobe 20. stoletja. V 30. letih, ko je sprva po nekaj mesecev na leto, nato pa stalno živela na ranču v puščavi Nove Mehike, je začela slikati kosti v puščavskem pesku in druge značilne motive iz zunanjega okolja tega dela ZDA. Zaradi degeneracije rumene pege je na začetku 70. let vse manj slikala, pri delu pa ji je pomagal pomočnik.