Njen opus namreč ni zares dobro zastopan v zbirkah zunaj ZDA, zato je razstava, ki jo danes odpirajo v švicarski Fondaciji Beyeler, toliko večja poslastica za evropske ljubitelje likovne umetnosti.

Foto: EPA
Foto: EPA

Skoraj šest let zatem, ko so se znamenite monumentalne rože in druga dela matere ameriškega modernizma znašli v Londonu in na Dunaju, umetnico predstavljajo v bližini Basla, natančneje v kraju v Riehe, kjer domuje fundacija (ta je leta 2019 posodila tudi Rothkova dela za razstavo ameriškega abstraktnega ekspresionista v Umetnostnozgodovinskem muzeju).

Foto: EPA
Foto: EPA

Razstava skuša osvetliti umetničin radikalni način opazovanja, ki ga povzame v eni svojih znanih misli iz leta 1926: "Človek si malokrat vzame čas, da bi zares ugledal rožo. Naslikala sem jo dovolj veliko, da bi lahko drugi videli, kar sama vidim."

Foto: EPA
Foto: EPA

Razstavljena so tako dela njenih prvih abstrakcij kot ikonične upodobitve cvetov in pokrajine ameriškega jugozahoda. Časovno se postavitev sprehodi od začetkov do konca njenega ustvarjanja in pokaže, na kakšen način je umetnica kontemplirala okolico in jo z včasih abstraktno, spet drugič izrazito realistično potezo prenesla v metaforične podobe svojega okolja in življenja.

Edinstveno kontempliranje narave
Georgia O’Keeffe je v prepoznavnem slikarskem jeziku, prehajajočem med abstrakcijo in figuraliko, ustvarila relevanten modernistični opus, ki – kot so v fundaciji zapisali ob razstavi – vse do danes ni izgubil aktualnosti. "Stvarjenje lastnega sveta zahteva pogum," je nekoč dejala. Njen edinstven pogled, pozorno in spoštljivo opazovanje narave in okolice jo uvršča med najzanimivejše slikarje krajine in narave preteklega stoletja.

Foto: EPA
Foto: EPA

Georgia O'Keeffe (1887–1986) se je rodila na kmetiji v družini pridelovalcev mleka v Wisconsinu, kjer je tudi preživela otroštvo. Že v zgodnji mladosti je pokazala umetniške ambicije. Študirala je na šoli čikaškega umetniškega inštituta.

Foto: EPA
Foto: EPA

Newyorška leta
Od leta 1918 je odločilna leta preživela v New Yorku v takrat zelo moškem umetniškem svetu, v sami srčiki majhnega, a vplivnega umetniškega kroga okrog fotografa in galerista Alfreda Stieglitza.

Stieglitz, ki je pozneje postal njen mož, je bil velik promotor moderne umetnosti in v svoji galeriji razstavljal tako evropsko avantgardo kot gojil in spodbujal razvoj nove ameriške umetnosti. Stieglitzeva zgodnja podpora je Georgii pomagala pri uveljavitvi na tedanjem likovnem prizorišču in tudi pozneje je lažje ostala v stiku z dogajanjem v New Yorku.

Nov dom
Vendar ji urbano okolje ni prinašalo posebnega navdiha, veliko več je ustvarila v družinski hiši Stieglitzev ob jezeru George. S svojo poznejšo "muzo" Novo Mehiko, se je prvič bolje zbližala leta 1929, ko je tam preživela več tednov in se nato tja vsako leto vračala – vselej sama, dokler se ni po Stieglitzevi smrti tam tudi ustalila.

Foto: EPA
Foto: EPA

Razstava, ki jo odpirajo danes in bo na ogled do 22. maja, je nastala v sodelovanju z Muzejem Thyssen-Bornemisza v Madridu, pariškim Centrom Pompidou in v sodelovanju z Muzejem Georgie O’Keeffe Museum (Santa Fe).

Razstava, s katero v fundaciji odpirajo jubilejno leto – mineva namreč 40 let od ustanovitve – pomeni prvo veliko retrospektivo umetnice v Baslu in prvi obsežnejši pregled njenih del v Švici v zadnjih dveh desetletjih.