Bili so tudi drugi hitri štosi – na primer nagci, ki tečejo po ulicah in vpijejo "Ja sam nevin!".

Izbor umetnikov kaže na decentralizacijo hrvaške scene vizualnih umetnosti, ki je dobila dodatno spodbudo z odprtjem umetniških akademij v regionalnih središčih, kot so Reka, Split in Osijek. Foto: Galerija Bažato
Izbor umetnikov kaže na decentralizacijo hrvaške scene vizualnih umetnosti, ki je dobila dodatno spodbudo z odprtjem umetniških akademij v regionalnih središčih, kot so Reka, Split in Osijek. Foto: Galerija Bažato

Takšna je hrvaška sodobna umetnost, kot so jo razstavljali pri nas skozi leta. Zdelo se je, da je to vse, kar se dogaja pri sosedih, natančneje, zdelo se je, da je samo ta in takšna produkcija sodobna umetnost na hrvaškem. Trivialnosti pač.

Na prste ene roke je po drugi strani mogoče našteti razstave vrhunskega sodobnega hrvaškega slikarstva in kiparstva v Sloveniji v zadnjih 25 letih: Željko Kipke v Bežigrajski galeriji, hrvaški kiparji v Galeriji Jakopič, skupinska razstava hrvaških slikarjev v ljubljanski Mestni galeriji, Bojan Šumonja v Obalnih galerijah, morda še kje kaj.

Skozi leta smo torej pogrešali visoko, kompleksno, resno umetnost sosedov – umetnost ljudi in za ljudi po dopolnjenem 35. letu starosti. Da, tudi za to gre: konceptualizem, pop art in njuni odvodi so v resnici umetnost mladostnikov in odraščajoče mladine, ki je namenjena mladostnikom in odraščajoči mladini.

Ampak stvari se k sreči tudi spreminjajo, saj nekateri ljudje (kustosi in umetniki) odrastejo in jih potem umetnost mladostnikov in večnih adolescentov ne zanima več ali vsaj ne več toliko. Potem postanejo kritični in zahtevajo resne, visoke, kompleksne reči. Ki so bile ves čas tam nekje, samo nihče jih ni hotel videti.

Panorama 40+ - sodobna hrvaška umetnost

Aktualna razstava sodobne hrvaške umetnosti v ljubljanski galeriji Bažato prikazuje to drugo, drugačno umetnost.

Poleg vsega tistega, kar je vidno in razloženo v prispevku, je presenečenj na razstavi še nekaj. Katarina Ivanišin na primer. Svoje intenzivne uprizoritve visokogorja, ki se razpenja prek niča, je pred kratkim razstavljala na večji samostojni razstavi v zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti. Tu je Matko Vekić, s svojimi drevesi nekje blago navezan Pieta Mondriana, ne moremo mimo Tomislava Čeranića, ki s svojimi majhnimi grafikami nenavadnih hibridnih bitij spomni na nekakšnega raziskovalca namišljenih bitij iz davne preteklosti.

Številni, ki so s svojimi deli prisotni na razstavi, bi si zaslužili samostojno razstavo v Sloveniji. Ob tem nas zanima, kaj počnejo drugi slikarji in kiparji iz sosednje države. Bomo videli aktualna dela Zoltana Novaka, Željka Kipkeja, Bojana Šumonje in še koga na kakšnih večjih predstavitvah pri nas?