Figura, litografija, 1970. Foto: ARS
Figura, litografija, 1970. Foto: ARS

Razstava prinaša izbor risb in grafik iz vseh obdobij Mršnikovega ustvarjanja, izšel je tudi katalog z lucidnim uvidom v Mršnikovo ustvarjanje izpod tipk kustosinje razstave Saše Bučan. Takole ga je povzela v samem uvodu: "Pika, črta, dodajanje, odvzemanje, zgoščanje in pojenjanje. Svet črno-bele, črnega in belega, intenzitete črnega na belem. Pri Ivu Mršniku bomo le poredko zasledili barvo. Že vse od svojega ustvarjalnega začetka v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je stopil na svojo umetniško pot in za vedno zapečatil svoj odnos do likovnega: zavezal se je piki, črti, liniji in se skorajda popolnoma odrekel barvi."

Pika je postajališče za misel. Zaustavi te in okupira, da se ji posvetiš z notranjim duhom.

Ivo Mršnik

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Mršnik eden prvih uporabil t. i. računalniški papir – neskončne skladovnice zeleno-belih listov, ki jih je napolnil s portreti naključnih neznancev, ki jih je slikar našel v revijah. Z brezosebnim upodabljanjem je lahko izrekel tudi svojo skrb za prihajajočo vizijo časa, ki kot hitri vlak divja v neznano, v to, kar se dogaja danes. Vlogo nosilca so v tem obdobju rastočega tehnološkega napredka prevzeli tudi drugi serijski materiali, kot so nalepke ali etiketni trakovi. Računalniški papir in nalepke, ki jih v galerijskih prostorih razprostre v zanimive prostorske instalacije, so precej nekonvencionalna likovna izbira, za katero se je Mršnik odločil iz želje po ohranitvi duhovne razsežnosti v prevladi strojev in serijske produkcije. Ta dela so navdušila vplivnega kuratorja Petra Weibla – leta 1997 jih je uvrstil na U3 – trienale slovenske sodobne umetnosti v Moderni galeriji.

Ivo Mršnik se je rodil leta 1939 v Knežaku pri Ilirski Bistrici - letos je torej dopolnil okroglih 80 let. Leta 1968 diplomiral na oddelku za slikarstvo ALU v Ljubljani in se istega leta zaposlil kot likovni pedagog na osnovni šoli Vič v Ljubljani. Ob svojem pedagoškem delu je nadaljeval tudi študij na grafični specialki pri profesorjih Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku (diplomiral leta 1972) ter leta 1975 pri profesorju Gabrijelu Stupici končal še slikarsko specialko. Od leta 1978 do upokojitve leta 2005 je bil profesor risanja in grafike z metodiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Leta 2018 so mu podelili prestižno nagrado Ivane Kobilce za prepričljivo umetniško držo in potovanje s tokom časa, kot je bilo zapisano v obrazložitvi ob podelitvi omenjene nagrade. Ivo Mršnik je sicer sodeloval na več kot stotih skupinskih razstavah ter samostojno v vseh pomembnih galerijah slovenskega prostora.

Slikar Ivo Mršnik in kustosinja njegove razstave Saša Bučan. Foto: ARS
Slikar Ivo Mršnik in kustosinja njegove razstave Saša Bučan. Foto: ARS

Pozneje se je z nizom velikih portretov njegova risba skrčila na najnujnejše in se razvila v prepoznavno in utemeljeno prakso psihograma. Mršnik se s svojimi deli pogosto navezuje na portretiranje – sebe in neznancev. Po slikarjevih besedah so ti portreti neke vrste znaki, skrajno reducirani koncentrati, v katerih je shranjeno intenzivno notranje pulziranje.

Iz cikla Tisoč in ena, risba / samolepilne etikete, 2011. Foto: ARS
Iz cikla Tisoč in ena, risba / samolepilne etikete, 2011. Foto: ARS

Konec osemdesetih let preteklega stoletja se je Mršnik usmeril izven vidnega in začel razkroj realnega v kaotičen zapredek, ki predstavlja redukcijo zapisa, ki je poprej oblikoval glavo. Saša Bučan ugotavlja, da "Zapredek postane tako značilen za Mršnika, da sčasoma postane pravzaprav njegov lastnoročni podpis."

Zvezdni prah XXVII, mešana tehnika, 2016. Foto: ARS
Zvezdni prah XXVII, mešana tehnika, 2016. Foto: ARS

Grafikam in risbam Mršnik dodaja piko kot prapočelo vseh njegovih misli, ki pulzirajo, vibrirajo in se oblikujejo v skupine, ki se med seboj ločujejo ali povezujejo. Pika kot prapočelo razvija podobno kot prej zapredek. Piko celo postavi dobesedno organsko – iz poprovega zrna, odtisnjenega na papir.

Najbolj radikalna redukcija se odrazi v reliefnem odtisu, ki ga zariše zasušena vodna kaplja na papirju, umetnikova roka se torej skoraj docela umakne.

Takole pa je Saša Bučan sklenila svoje besedilo, namenjeno ustvarjalnosti Iva Mršnika: "Navkljub skorajda arhaični govorici likovnega izraza Mršnik z individualizirano intimističnim jezikom in s tehnično dovršenostjo še zdaleč ni ustavil svoje ustvarjalne moči. Ob sicer znanih vsebinah je po koncu izbora za to razstavo za menoj ostala še tisoč in ena linija, tisoč in ena misel, ki čaka, da ugleda luč v nekem novem prostoru."

Razstava bo na ogled do 14. maja prihodnje leto.

VERNIS MOU

Ivo Mršnik pogosto uporablja posebno grafično tehniko vernis mou, ki je manj poznana med konzumenti likovne umetnosti. V mehko voščeno podlago, ki je nanesena na cinkovo ploščo, se v tej tehniki položi papir. Risarska poteza na papirju se nato odrazi na voščeni podlagi, na teh mestih pa se podlaga odlepi od cinkove plošče in jo odpre kislini. Jedkanje v kislini je lahko tudi večstopenjsko. Pri izdelavi odtisa v tej tehniki globokega tiska barvo vtremo v izjedkane globine, ploščo obrišemo, tako da barva ostane le v izjedkaninah, na to položimo navlažen grafični papir in odtisnemo v preši za globoki tisk.

Večernice, vernis mou, 2006. Foto: ARS
Večernice, vernis mou, 2006. Foto: ARS