Družba, ki uporablja to parolo, "zavrača vsako kritiko kot napad na človekovo pravico do mirnega obstoja". "Je novi konservativizem," piše ob razstavi, ki jo odpirajo nocoj v ljubljanski galeriji Kresija.

Postavitev prikazuje dela desetih avtorjev s spektra milenijske generacije, ki bi radi preprosto živeli, vendar so preveč radovedni. Soočeni z grožnjo in absurdnostjo realnosti se spopadajo s stanji, ki jim ne pustijo živeti v blaženi nevednosti, poudarjata kuratorja Jure Kirbiš in Janez Fakin Janša.

"Živeti, smejati se in ljubiti" je kot odgovor na osebne in družbene preizkušnje, s katerimi je vsakodnevno soočen posameznik, kakor opozarjajo dela na razstavi, "v najboljšem primeru samoohranitvena zabloda, sicer pa razvrednotenje posameznikovega agensa in metoda za vzdrževanje pokornosti". V času, ki je rodovitna podlaga za vse vrste teorij zarot, se po njihovem mnenju lahko konspirativno vprašamo, komu služi, da je slogan Live, Laugh, Love vseprisoten v naših raznih resničnostih, "od napisa na skodelici za kavo do objave na družabnih omrežjih. Ali drugače rečeno: če je kapitalizem tako super, zakaj so potem vsi na antidepresivih?"

Razstava ponuja didaktično zbirko popkulturnih referenc in drugih internetnih virov Sare Bezovšek, prek katerih govori o izkoriščanju ljudi in narave, ki je skoraj brez izjeme nestanoviten temelj na videz utopične družbe. Pop-up knjiga Olje Grubić je poklon trdoživosti narave in poziv k osemenjevanju urbanih razpok. Tudi muzejsko prezentirana granitna kocka Danila Milovanovića je poziv k "direktni akciji" in komentar odnosa med umetnostjo in političnim aktivizmom.

Komplet torbe in outfita Lee Culetto obravnava vprašanje resnične cene hitre mode. Straniščna vodica Iris Pokovec preizkuša meje zmogljivosti marketinške prezentacije. Skozi matrico LED-zaslona Emil Kozole politično opismenjuje nov delavski razred umetne inteligence.

Meditacija Tamare Lašič Jurković ni pobeg vase, temveč postulat o neizogibnosti sobivanja. Dorotea Škrabo - Skrabzi uči, kako na spletu doživeti zlom in s tem uspeti. Iza Pavlina demonstrira alkimistično moč umetnika, da s svojo avtoriteto spremeni abjekt v objekt. Vaza Dana Adlešiča pa je ludistična sinteza tehnološke inovacije in principa "naredi sam", so našteli v galeriji.

V produkciji zavoda Aksioma
Dela so nastala lani v produkciji zavoda za sodobne umetnosti Aksioma, in sicer v okviru projekta Gallery.Delivery Sebastiana Schmiega. Nemški umetnik je leta 2018 zasnoval format skupinske razstave, ki jo je mogoče naročiti prek spleta: posameznik ali podjetje odda naročilo, razstavo, pakirano v bel kubični nahrbtnik, pa stranki dostavi kurir na kolesu, ki jo nato postavi, predstavi in pospravi v roku poldruge ure.

Velikost posameznih projektov je narekovalo dejstvo, da so dela skupaj potovala v beli kocki formata 45 krat 45 krat 45 cm. Večina del je tako manjših ali pa uporabljajo predvsem performativne in interaktivne pristope, da napolnijo prostor.

S premikom so razstava in dela na njej spremenili značaj
Na pričujoči razstavi v galeriji Kresija so dela iz bele kocke kurirjevega nahrbtnika premaknjena v white cube galerijskega prostora, kjer so prvič na ogled širši javnosti. S premikom so razstava in dela na njej spremenili značaj, še vedno pa je ohranjena prodajna komponenta, so še zapisali v galeriji. Ob razstavi so tako tudi povabili, da represivno sporočilo stenskega napisa Live, Laugh, Love obiskovalci zamenjajo za katero od tesnobno-radostnih umetnin na razstavi.

Razstava bo na ogled do 20. februarja.