Kakšnih 150 del nas popelje po vseh glavnih poglavjih umetnikovega ustvarjanja in osvetli ključna vprašanja, okrog katerih se je razvijalo njegovo delo – vprašanja barve, črte, figure in prostora.
Razstava, ki temelji na zbirki umetnikovih del pariškega Centra Pompidou, je prva takšna predstavitev del tega francoskega umetnika na Madžarskem.

Razstava, ki so jo naslovili Henri Matisse – Barva idej, po nekaj zgodnjih slikah popelje mimo fovističnih del, s katerimi je umetnik z drugačno percepcijo oblikovanja prostora in rabe barv na začetku 20. stoletja prelomno zarezal v tedanje slikarstvo, pa vse do poznih kolažev, ki jih je začel ustvarjati, potem ko ga je bolezen priklenila na posteljo. Zaradi fizičnih omejitev je ustvarjanje preusmeril v tehniko izrezovanja papirja, ki pa mu je tudi v formalnem smislu ponudila odgovore na vprašanja, s katerimi se je ukvarjal v svojem slikarstvu

Razstava pokaže, kakšen je bil Matissov način dela, ko se je vedno znova vračal k istim temam in jih na novo izumljal z variacijami motivov. Ena od stalnic je, denimo, okno, ki označuje mejo med notranjim in zunanjim prostorom. Tu so predmeti v njegovem ateljeju, portreti in ženske figure.

Po zgodnjem obdobju, ki je Matissa zaznamovalo iskanje lastnega umetniškega izraza in je na razstavi predstavljeno z deli, kot je Ženska, ki bere iz leta 1895, se je razvilo umetnikovo slikarstvo čistih, ploskovitih barv, ki je bilo glavna značilnost njegovega fovističnega obdobja. Iz tega obdobja je na razstavi med drugim slika Alžirka.

Med prvo svetovno vojno so Matissove s svetlobo prežete slike z živahno paleto zamenjale temnejše kompozicije z geometričnimi oblikami, ki prehajajo že proti abstrakciji.

Leta 1918 se je Matisse naselil v Nici, kjer je ustvaril vrsto slik, ki jih zaznamujeta harmonija in intimno vzdušje, z modeli v interierjih, prežetih s svetlobo. Umetnikov najljubši model iz tega časa Henriette Darricarrere je mogoče videti na sliki Odaliska v rdečih hlačah iz leta 1921.

V 30. letih preteklega stoletja je sledilo še eno eksperimentalno obdobje, v katerem so bili ženski akti skrčeni na skoraj geometrijsko preproste oblike.

Med letoma 1946 in 1948 je Matisse v mestu Vence ustvaril sijajne interierje kontrasti homogenih barvnih polj in izrazitih kontur, ki so svojevsten povzetek njegovega slikarskega opusa. Že prej je kot pomoč pri oblikovanju kompozicije začel uporabljati tehniko izrezovanja papirja, ki pa je postala njegov osrednji samostojni medij poznih let, saj je v njej našel rešitev za doseganje harmonije med barvo in linijo, ki jo je tako iskal.

V bolj monumentalnih razsežnosti se s tem problemom ukvarja tudi v osrednjem delu svojega zadnjega obdobja – oblikovanju Chapelle du Rosaire v kraju Vence. Druga različica načrtov za vitraže kapele je tudi eno od osrednjih eksponatov na razstavi.

Ob slikah je na razstavi predstavljen umetnikov izjemno bogat kiparski opus, na ogled pa so tudi grafični listi in umetnikova knjiga z naslovom Jazz (1947).

Matisse je na začetku ustvarjal vplivom postimpresionistov, po letu 1905 pa je postal eden glavnih predstavnikov fovizma. Ustvarjal je tudi scenografije za baletne predstave in knjižne ilustracije. Razstava bo na ogled do 16. oktobra.