V zadnjih letih se Petja Kolenko intenzivno ukvarja z reciklažo odpadnih plastičnih mas, ki jih obdeluje z posebno tehniko termično obdelanega  recikliranega kolaža. Foto: Osebni arhiv
V zadnjih letih se Petja Kolenko intenzivno ukvarja z reciklažo odpadnih plastičnih mas, ki jih obdeluje z posebno tehniko termično obdelanega recikliranega kolaža. Foto: Osebni arhiv

Petja Kolenko se je rodila leta 1994 v Murski Soboti. Na družabnih medijih se predstavlja kot "punk trouble", "collage maker" in "fascist hater". Leta 2021 je pod mentorstvom Zore Stančič na Pedagoški fakulteti v Ljubljani končala magistrski študij likovne pedagogike. V letu 2021 je postavila kar štiri samostojne razstave, na mnogih skupinskih se je predstavila doma in v tujini. Ob ustvarjanju glasbenih kolažev vodi tudi ustvarjalne likovne delavnice, oblikuje za glasbeno založbo Dallas ter celo izdeluje unikatne modne dodatke.

Kaj naslovnice vinilk povejo o družbi?
Petja je že v svoji diplomski nalogi raziskovala analogije med glasbeno in likovno umetnostjo ter opisala možna področja povezovanja obeh umetnostnih sfer. Prav glasbeno in likovno prepletanje je postopoma privedlo do razvoja slikarstva abstrakcije. Pomemben pojem pri združevanju umetnosti zvoka in podobe je tudi hkratno soobčutje in doživljanje različnih čutov, kar imenujemo sinestezija. V magistrski nalogi pa je raziskala še jugoslovanski novi val in naslovnice vinilk iz tega obdobja. Dodobra je proučila odnos med družbenopolitičnim položajem nekdanje skupne države Jugoslavije in vizualno podobo novega vala predvsem skozi izbrane primere naslovnic vinilnih albumov novega vala.

Vedno glasba
Petja svoje kolaže ustvarja iz termično obdelanih odpadnih plastičnih mas: vrečk, folij, balonov in različne embalaže. Včasih plastiko kombinira tudi z drugimi materiali in celo z odpadnimi predmeti, kot so kasete in vinilne plošče, s čimer izpostavi rdečo nit svojih del – glasbo.

Izbrane pesmi tako likovno upodobi, pri čemer se osredotoči na lastna občutja ter osebna doživetja. Interpretira njej ljubo glasbo, s katero nagovarja občinstvo. Uporablja likalnik, ki v primeru plastike nadomešča lepilo pri kolažih iz papirja. Slika s kričečimi barvami, ki se prilegajo njenim razmišljanjem. Včasih le ilustrira svoje najljubše komade ali pa preprosto upodobi joke, ki vas nasmeje vse do šestic. Pogosto vplete tudi družbeno kritiko in skoraj vedno tudi avtoportret – pa naj bo ta čisto mimetičen ali pa prikrito miselni.